Na Slovenskem filmskem centru (SFC) ni videti konca vprašljivemu ravnanju njegovega vodstva. SFC je namreč zavrnil kandidaturo društva Škuc na enem od javnih razpisov zaradi povezanosti z zavodom Emotionfilm, ki ima do SFC skoraj 150.000 evrov neporavnanih obveznosti. Ta danes neaktivni zavod je dolg ustvaril z nikoli realiziranim filmom Nemir v času, ko je zavod vodil Danijel Hočevar, danes direktor pri črpanju sredstev SFC najuspešnejšega producenta, zavoda Vertigo.
Zavrnitev legalna, a neutemeljena
Odločitev SFC, da zavrne kandidaturo Škuca, je utemeljena na zakonu o SFC, ki pravi, da na razpisih ne morejo kandidirati osebe z neporavnanimi obveznostmi do javne agencije in osebe, ki so z njimi povezane. Zakon povezane osebe opredeljuje kot tiste, ki so med seboj upravljavsko, kapitalsko ali drugače povezane tako, da zaradi teh povezav skupaj oblikujejo poslovno politiko oziroma poslujejo usklajeno z namenom doseganja skupnih ciljev oziroma tako, da ima ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati nanjo pri odločanju o financiranju in poslovanju. Škuc je Emotionfilm formalno ustanovil že leta 1990, sprva kot d.o.o., javni registri pa danes kot leto ustanovitve navajajo leto 1994, saj je to leto sprejetja zakona o zavodih, po katerem se je v zavod preoblikoval tudi Emotionfilm.
Bistveno je, da med Škucem in Emotionfilmom ni drugih povezav kot ustanoviteljstvo davnega leta 1994, kot nam je potrdil Miran Šolinc, predsednik Škuca. »Po mojem vedenju kapitalsko nismo povezani, saj v ta zavod nismo vložili nobenih sredstev. Morda je prišlo do napačne razlage Ajpesovih podatkov,« pravi Šolinc, ki ta teden napoveduje sestanek članov društva, po katerem bodo lahko dali več informacij. Kljub zgolj formalni povezanosti se društvo do poravnave dolga Emotionfilma ne bo moglo prijavljati na nobenega od razpisov SFC, kar ogroža filmske projekte Škuca, med drugim festival Lezbičnega in gejevskega filma, ki pri SFC zbere skoraj 40 odstotkov proračuna. Za nameček bi onemogočeno kandidiranje utegnilo veljati tudi na razpisih ministrstva za kulturo, ki prav tako zahteva izpolnjevanje obveznosti do SFC.
Direktor se boji tožbe
Še bolj je odločitev SFC nenavadna zato, ker doslej zaradi povezanosti z Emotionfilmom nikoli ni zavrnil prijav zavoda Vertigo, o čemer smo pisali že pred meseci. Vertigo in Emotionfilm sta del iste producentske skupine in ustvarjata skupno blagovno znamko Vertigo/Emotionfilm, poleg tega delita spletno stran, sedež podjetja, trenutna zakonita zastopnica Emotionfilma Metka Rakuša je sodelavka Vertiga, medtem ko je bilo zastopstvo z Danijela Hočevarja na Rakuševo preneseno leta 2009, v času, tik preden je bila sprejeta zakonodaja, ki onemogoča kandidiranje povezanim osebam z neporavnanimi obveznostmi. Emotionfilm je tudi soustanovitelj Vertiga, podobno kot je Škuc ustanovitelj Emotionfilma, res pa je, da je Emotionfilm iz družbeništva Vertiga leta 2009 izstopil. Čas izstopa ponovno kaže na premišljeno delovanje tedanjega direktorja obeh zavodov Danijela Hočevarja. Ta je formalno zapustil zavod, ki je zaradi neporavnanih obveznosti zašel v nemilost pri financerju, a nemoteno dalje črpa sredstva prek drugega zavoda.
Direktorja SFC smo zato vprašali, ali je na osnovi razkritih informacij Vertigo prepoznal kot povezanega z Emotionfilmom. Takole je odgovoril: »Kot odgovorna oseba javne agencije moram delovati skladno z veljavnimi predpisi in upoštevajoč javne baze podatkov ter ravnati tako, da sprejete odločitve prestanejo tudi morebitne sodne in pritožbene presoje.« Ob njegovem odgovoru velja opozoriti, da zakon o SFC nikakor ne določa, da je mogoče povezave med producenti ugotavljati le skozi javne evidence, zakon celo eksplicitno govori, da so lahko osebe povezane »upravljavsko, kapitalsko ali drugače«.
Direktor in svet na istem bregu
V molk se je v minulih dneh zavil tudi svet SFC, od katerega smo skušali izvedeti, ali se je opredelil do ugotovljenih in razkritih povezav med Vertigom in Emotionfilmom. Predsednik Igor Šmid se v telefonskem pogovoru do zadeve ni želel opredeliti. Dejal je le, da so upravo SFC opozorili na nujnost spremljanja povezanosti oseb skozi javne evidence. Odgovor je podobno pomenljiv kot Rutarjev, saj kaže na pomanjkanje interesa za opredelitev povezave med Vertigom in Emotionfilmom na podlagi realnega stanja. Javne evidence dokazujejo kvečjemu, da je Danijel Hočevar pravočasno poskrbel za formalni umik s »potopljene ladje« Emotionfilma.
Če smo pred meseci ugotavljali, da direktor SFC kaže pomanjkanje interesa za ugotavljanje povezanosti, je mogoče enako ugotovitev sedaj razširiti tudi na svet. Vsekakor to odpira vprašanje resnične avtonomije sveta oziroma neformalne podrejenosti direktorju, ki v slovenskih javnih institucijah ni neobičajna.