Knjige, ki veljajo za hranilnike vednosti in umetnosti, se globalno množijo s hitrostjo, ki ji niti njene digitalne sestrične ne morejo nič. Za poklicne in ljubiteljske bralce je ta nepregledna množica huda frustracija: česa vsega ne bomo prebrali, pa je morda izjemno? In še huje: kaj vse izide, pa ni vredno papirja, in koliko genialnih del nikoli ne bo izšlo, ker jih ni zajela dovolj dobra produkcijska »mašina«?
Knjiga je nekaj, kar »se nosi«
Katera knjiga postane »svetovna uspešnica«, že dolgo ni več odvisno od presoje strokovnjakov in odziva bralcev, kakovost besedila pa je veliko manj pomembna od tega, kaj v njem vidijo prodajni in promocijski oddelki velikih založniških korporacij. Ti v zahtevnejših delih ne vidijo dobička, zato ta – ironično – izdajajo majhne, revne založbe, ki ne morejo zagotoviti ustrezne distribucije, zato te knjige ostajajo obrobne. Knjiga ima v tem okviru enak status potrošnega blaga kot modna oblačila: nosi se. Zelo kratek čas. Ki ga je mogoče nekoliko podaljšati z dobro medijsko promocijo. V tem času je treba iztržiti kar največ; potem usahne, izgine iz knjigarn, gre v razrez, tudi če gre za klasiko, in čez leto dni je ne boste nikjer več dobili. Čas je za novo produkcijo, za novo uspešnico. Kdo danes še bere Harryja Potterja?
Marketingarji razpihujejo dobre in slabe knjige enako zavzeto, enako vzhičeno, njihove »informacije« so popolnoma brez vrednosti. Prodajo dodatno širijo tudi s spodbujevanimi prevodi, z njihovim številom in s podatki o nakladah pa nato povratno znova utemeljujejo kvaliteto knjige. Znani marketinški trik: berite jo, ker jo drugi, drugi jo berejo, ker jo vi, ergo, dobra je. In kdo ne bi hotel izdati, prodati in brati knjige, ki so jo prevedli že v trideset jezikov? Kdo, denimo, ne bi hotel prebrati knjige Sapiens s podnaslovom Kratka zgodovina človeštva, aktualne marketinško spodbujene uspešnice, ki jo spisal Jud Yuval Noah Harari, doktorand oxfordske univerze, kot je bilo te dni poudarjeno na vseh koncih, ker verjetno jeruzalemski doktorat ne bi bil tako prepričljiv?
Zapleteno zglajeno v preprosto
Kratka zgodovina človeštva na 440 straneh – kako mikavna zamisel za ta svet, ki obožuje instantne juhe, instantne medčloveške odnose in instantna pojasnila o vsem. Harari tako v enem zamahu, medtem ko so tisoči strokovnjakov posvečali svoje življenje tako čudaškim stvarem, kot je nekaj arheoloških najdišč, pojasni človeško zgodovino vsem tistim, ki jim gredo na živce nepotrebne podrobnosti, dolgovezne pedantne distinkcije, večne teze, ki ne dosežejo stopnje resnice. Harari piše knjigo za sodobnega človeka, ki nima časa za vse te nepotrebne učenosti, za mukotrpno prebijanje skozi večni dvom, piše za človeka, ki hoče kratko, razumljivo, berljivo, tudi hudomušno pojasnilo o včeraj, danes, jutri. Ki hoče zapletene reči zglajene v preproste.
Harari skrbno uporablja internet, prebira statistične raziskave in gleda dokumentarne filme. Tam je najti ogromno gradiva o razvoju človeka, o opicah, o genetiki, tehniki in zgodovini. Inteligenten in deloven človek lahko tam najde marsikaj, če se odloči napisati knjigo s tako skromnim zastavkom, kot je zgodovina človeštva. In to Harari tudi naredi. Izrezuje in lepi, doda pa vezni tekst, ki fakte z vseh vetrov spravi v razumljivo, navidezno logično kavzalno nit. Doda tisto, česar internetu kronično primanjkuje: smiselne povezave med napaberkovanimi dejstvi in »dejstvi«. Ker pa trpi za precejšnjim pomanjkanjem temeljnega teoretskega znanja, daje to njegovo kolažiranje zelo dvomljiv rezultat.
Poljudno ni nujno enoznačno
Zgodovino pojmuje kot nekakšen vlak, ki pelje od vzhodne Afrike, kjer se homo sapiens začne, do genskih laboratorijev, ki bodo pojasnili vse – Harari je goreč vernik znanosti in verjame, da bo DNK že jutri rešil človeško uganko, čez 50 let pa zagotovil nesmrtnost eliti. Ta njegov vlak ima postaje, denimo tisto z imenom Kognitivna revolucija, tam so praljudje začeli misliti, ali ono, ki ji je ime Gradnja piramid, »ko je kmetijska revolucija odprla priložnosti za nastanek nagnetenih mest in mogočnih cesarstev in so si ljudje izmislili zgodbe o vplivnih bogovih, domovinah in delniških družbah«. Religija kot proizvod kmetijstva, ta pa je »največja prevara in zločin sveta«? Slab smisel za humor?
Tudi ob jeziku kot konstitutivnem elementu učlovečenja avtor ne izgublja časa: »Največja posebnost jezika sapiensov je sposobnost govorjenja o izmišljotinah.« In jezik se je razvil kot »opravljanje«, tračarjenje, ker ljudje po Hararijevem mnenju po »naravi« hočemo vedeti slabe stvari o drugih in se tako zaščititi. Morda se zdijo ta osnovnošolski besednjak in amaterske izpeljave sprva duhovite, a ko z njimi pojasnjuje prav vse, tako religije kot seštevanje mernikov žita, posumimo, da Harari še ni slišal za pojmovno in abstraktno mišljenje, za simbolizacijo, za metaforiko jezika in tako naprej. Njegovo sveto poenostavljanje, preskakovanje in potvarjanje postanejo mučna.
In tu smo pri težavi te fast food knjižne produkcije: ni težava tisto, kar izpustijo, ampak indoktriniranje s preproščino, zavajanje z lažno vednostjo in ponujanje paketka s pentljo tam, kjer ni enoznačnih odgovorov, ni le možnosti a in b. V imenu poljudne znanosti prinašajo samozadovoljnost rokohitrskih razlag (lakote je vse manj, vojn je vse manj, človek je genetsko pogolten in podobne neslanosti), te pa seveda služijo prevladujočemu neoliberalnemu progresističnemu modelu, kjer ima svojo vrednost le tisto, kar vlada in kar je mogoče instrumentalizirati. Kar instrumentalizira en odstotek človeštva.