Najprej medije, nato pokorimo vse

Macola in prazne denarnice

Zakon je vzpostavil medijski svet, ki ima tako formalne kot vsebinske pristojnosti. Podeljuje licence za delovanje medijem, hkrati pa lahko ocenjuje primernost vsebin. Največ bojazni v zvezi z zakonom je zbujal prav medijski svet. Prva leta je bilo njegovo delovanje zelo prisotno in glasno. Sedaj deluje iz ozadja in bolj potiho, a nič manj učinkovito. Kaznovanju medijev iz vsebinskih razlogov se je izognil, a s selektivnim podeljevanjem licenc, predvsem na ravni lokalnih medijev, in dodeljevanjem javnega denarja provladnim medijem nič manj odločilno določa madžarski medijski prostor.

»Medijski zakon številni novinarji in mediji vidijo kot velikansko macolo, ki jim visi nad glavo. Glavna skrb jim je, kako obdržati službo in preživeti. Tako so ključni dejavniki samocenzura novinarjev in tržni pritiski,« opisuje situacijo raziskovalka medijske krajine na Madžarskem. Zasebni oglaševalci so sledili državnemu zgledu pri bojkotiranju medijev, ki niso na seznamu provladnih. Vsi, ki so kritični do vlade, so tako dobesedno izstradani sredstev.

Amy Brouillette spomni na primer internetne medijske strani Origo.hu, kjer sta bila urednik Gergo Saling in novinar András Pethő ob službo zaradi objave prispevka o razkošnem trošenju javnih sredstev na službenih potovanjih Jánosa Lázárja, bližnjega sodelavca Viktorja Orbana. Origo je v lasti madžarskega telekoma Magyar Telekom, ki je v večinski lasti Deutsche Telekoma. »Četudi ne gre za neposreden vladni nadzor, obstaja tendenca med lastniki medijev, da se uskladijo z vladno govorico in uklonijo uradni zgodbi, zato da bi ohranili tople odnose z vlado,« razlaga Amy Brouillette.

Njen najljubši madžarski medij je revija HVG. Navdušeno pripoveduje o njeni zgodovini od začetka osemdesetih let dalje, njenih fantastičnih naslovnicah in kakovostnem novinarstvu. »Pred kratkim pa so sporočili, da bodo verjetno prisiljeni prenehati izhajati. Preživeli so komunizem, ustvarjali kritično novinarstvo, sedaj pa jim morda ne bo uspelo preživeti tako imenovane demokratične, tranzicijske oblasti.«

Dodatno sliko stanja madžarske družbe in kamenček v razlagi za njeno slabo stanje ponujajo tudi poročila mednarodnih in domačih organizacij za človekove pravice. Opozorila, proteste in poročila o nesprejemljivem omejevanju medijske svobode so v zadnjih letih preglasila poročila o razraščanju rasistične govorice, diskriminacije, preganjanju brezdomcev, Romov in migrantov.

Sovražni tuji elementi Evrope

Po aprilski ponovni izvolitvi Fideszove vlade sta se nadzor in pritisk le še okrepila. V začetku poletja in nato ponovno septembra so se zvrstili vdori v prostore nevladnih organizacij, ki delujejo na področjih utrjevanja demokracije, transparentnosti in raziskovalnega novinarstva. Vdrli so v prostore organizacij Ökotárs in Demnet, ki skrbita za razdeljevanje denarja, ki ga madžarski civilni družbi namenja norveški mehanizem, iz katerega se financirajo denimo Hungarian Civil Liberties Union in Transparency International ter portal za raziskovalno novinarstvo Atlatszo, ki deluje kot nevladna organizacija s posebnim poudarkom na koriščenju možnosti, ki jih odpirajo zahteve za dostop do informacij javnega značaja.

Maja letos je Norveška zaradi vmešavanja madžarske vlade v razdeljevanje sredstev v okviru evropske sheme zamrznila dobrih 153 milijonov evrov, ki naj bi jih prejela Madžarska. Dostopna so ostala le sredstva za krepitev civilne družbe in prilagoditve okoljskim spremembam, ki so šla neposredno k nevladnim organizacijam, mimo vlade. Orbanova vlada je ob zadnjih policijskih racijah norveška sredstva označila za vmešavanje tuje sile v notranje zadeve.

»Vse te nevladne organizacije so majhni igralci, ki opravljajo sicer pomembno, dobro in dragoceno delo, nikakor pa nimajo ključnega vpliva na madžarsko družbo,« razlaga Amy Brouillette. »Prepričani smo bili, da se ne bodo spravili nanje. A Orban želi popoln nadzor in sedaj vdirajo tudi skozi njihova vrata. Predvsem po spomladanskih volitvah je očiten njihov namen, da očistijo tudi najmanjše, še zadnje otočke neodvisnosti in kritičnosti.«

Argumenti nacionalne varnosti, ogrožanja državnih interesov ali izdaje tajnosti so redkejši. Leta 2011 je madžarsko ustavno sodišče potrdilo pravico novinarja, da ščiti tajnost svojih virov pred organi oblasti, potem ko se je policija spravila na urednika Atlatsza Tamása Bodokya. Odmeven je bil tudi primer žvižgača Andrasa Horvatha, ki je novembra 2013 opozoril na nepravilnosti pri delu davčnih služb in korupcijo v vladi, policijska preiskava njegovega stanovanja konec leta pa je sprožila javne proteste v njegovo podporo.

Smrt zavezništev

S pomladjo pa je postal očiten tudi namen bolj nejasnih določb medijskega zakona. Ta med drugim določa, da morajo imeti mediji, če želijo delovati na Madžarskem, poravnane vse obveznosti do davčne uprave. Junija letos sprejeti zakon je namreč določil obdavčitev medijskih prihodkov od oglasov. »Gre za na videz zelo tehnične določbe, ki pa skrivajo v sebi izjemno moč in omogočajo politični pritisk. Vsa opozorila so bila na mestu in strahovi medijskih analitikov upravičeni,« izrisuje vse manj skrite oblike pritiska Amy Brouillette.

Prav novi davek, ki naj bi najbolj prizadel privatno televizijo RTL Klub, pa je sprožil tudi doslej najbolj občuten upor proti ravnanju vlade in nova medijska zavezništva. Mnogi vidijo v dogajanju tudi krhanje prijateljskih vezi med premierjem Viktorjem Orbanom in oligarhom Lajosom Simicskim, ki ima v lasti drugi največji madžarski dnevni časopis Magyar Nemzet.

»Na protestu proti policijskim vdorom v nevladne organizacije se je zbralo vsega petsto ljudi. Nič več! To je realna podoba madžarske civilne družbe in medijev. Drži, prvič po štirih letih, ko so se le postavljali v četico za vlado in ponavljali, kar je trdila Orbanova oblast, lahko sedaj beremo v de facto provladnih medijih kritiko vladne politike. Vladni pritisk na medijski trg resnično moti privatne medije. A ne gre imeti utvar. Ne moti jih omejevanje vsebinskega prostora. Kričijo, ker se bo zanje spremenil tok prihodkov,« opozarja Amy Brouillette.

Razočaranje nad evropskimi ukrepi in mednarodno solidarnostjo je veliko. Kritika ravnanja Orbanove vlade je zamrla. »Vse bolj se useda spoznanje, da bodo morali težave madžarskega medijskega prostora rešiti Madžari sami. A vendar bi že moralna podpora iz EU ta trenutek zelo pomagala. Četudi simbolna, bi bila nekaj, na kar bi novinarji in raziskovalci lahko pokazali s prstom.« Evropski molk Orbanova vlada sedaj razlaga kot potrditev pravilnosti svojih ukrepov, hkrati pa je jasno, da bi madžarska vlada Bruselj takoj začela slikati kot nasilneža in ustrahovalca, če bi nastopili bolj kritično. Vendar z molkom EU izgublja svoje največje zaveznike na Madžarskem, opozarja Amy Brouillette. »Problem niso toliko konkretni ukrepi kot pristop do medijev in razumevanje medijske svobode. Očiten je splošen trend k vse večji restrikciji medijskega delovanja. In če vidimo Madžarsko kot precedens v EU, je to zelo nevaren obet.«