Thomas Piketty

Piketty pojasnjuje, da odgovor tiči v zgodovinski lastnosti kapitala, da so kapitalski donosi vselej višji, kot je stopnja gospodarske rasti. Temu je treba dodati vse šibkejši položaj delavstva v zadnjih desetletjih, tudi pri delitvi novoustvarjenega bogastva. Sedanji trenutek pa pomembno določajo tudi supermenedžerji, kot jih imenuje Piketty. Izposlovali so si namreč astronomske plače, ki niso vezane na njihove sposobnosti in dosežke, ampak jih zagotavlja izjemna pogajalska moč ozkega menedžerskega kroga, ki sam sebi določa in izplačuje prihodke.

Porast neenakosti v gospodarstvih Evrope in Amerike je torej povratek v naravno stanje, ki ga prinaša neregulirani kapital kot motor gospodarstev in naših družb. Obdobje med svetovnima vojnama in tja do sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bilo zgodovinska izjema. Napredne politike v povojnem času, ki so soočene z uničenjem celotnih gospodarstev uvedle visoke progresivne obdavčitve dohodkov, dediščin in premoženja, so zajezile to kapitalsko zakonitost in ustvarile družbe, ki so živele in verjele v napredek in blaginjo.

Z globalizacijo kapitala, umikom tako držav kot regulacije kapitala, neenakost ponovno cveti. Profesor Thomas Piketty svari, da lahko ob pričakovani nizki gospodarski rasti, nizki inflaciji in umiritvi rasti prebivalstva neenakost v prihodnjih desetletjih doseže razsežnosti iz 19. stoletja, zaradi globalnih razsežnosti pa privzame celo hujše oblike. Kajti bogastvo ni več prvenstveno in večinsko skoncentrirano v nepremičninah in zemlji, ampak ga je približno enak delež tudi v finančnem premoženju. Če ne bomo spremenili tirnic sistema, bodo vrednote demokratičnih družb, o katerih smo toliko slišali od svojih staršev, za vedno pokopane. Pikettyjev prvi nasvet je obuditev starih razmislekov o škodljivosti velike koncentracije bogastva v rokah peščice, zato se zavzema za strmo, progresivno obdavčitev dohodkov, dedovanja in nepremičnin; bogastva nasploh. To pa zahteva transparentnost in preglednost informacij o premoženju posameznikov po vsem svetu, do katerih nimajo dostopa le tajne službe, ampak tudi nacionalne davčne uprave. Ni logično niti ni prav, da države nimajo informacij, kam so njihovi državljani pretočili svoje bogastvo, opozarja Piketty.

Drugače bomo obudili sistem, v katerem ne bo več priložnosti za vse, in nagrajeni ne bodo najboljši in najbolj vztrajni, ampak le najbogatejši in zato najmočnejši.

Pisarna Thomasa Pikketyja je majhna soba za lesenimi vrati v prvem nadstropju stavbe pariške ekonomske fakultete (École d'économie de Paris). Na stopnišču se lušči omet. Črni čevlji, naslonjeni na rob kotne mize pod oknom, se zganejo in naslonjalo stola se zavrti. Tipkovnica roma iz naročja na mizo, kjer so kupi papirjev, blackberry starejše izvedbe in v vogalu mize, med steno in knjižnimi policami, ki prekrivajo vse zidove, knjiga o gibanju Occupy. Drugo, ki jo ravnokar bere, povleče prof. Piketty iz svoje torbe ob mizi, ko omeni dva romana, za katera se mu zdi, da dobro ujameta trenutek, v katerem živimo. Knjiga v njegovih rokah nosi enak naslov kot njegova, Kapital. Indijski pisatelj Rana Dasgupta je v njej popisal utrip modernega Delhija in kako revolucionarno kapital preoblikuje sodobne družbe v brezobzirno in brezoblično plenjenje. Drugi roman je delo francoskega avtorja Tancrèda Voiturieza L'invention de la pauvreté (Iznajdba revščine). »To je sijajna, silno smešna zgodba o tem, kako se razvojni ekonomisti pretvarjajo, da rešujejo svet in zmanjšujejo revščino s tem, ko aplicirajo svoje ekonomske modele na svet, eksperimentirajo na revnih. A knjiga je polna humorja, seksa in romantičnih zapletov,« hudomušno razlaga prof. Piketty.

Njegovo monumentalno delo so sprva opisovali predvsem kot simpatično prepletanje zgodovinske ekonomske analize in literarnih referenc. A osredotočanje na knjižne aluzije je pri delu, ki ga je opravil francoski ekonomist in za katerim so leta študij, zbiranja podatkov, analiz in sodelovanja z ekonomisti z vsega sveta, zgrešeno in krivično. Thomas Piketty je ekonomijo vrnil v središče politike in družbenih ved, tja, kamor spada. Opozoril je na temeljno odvisnost ekonomskih zakonitosti od pravnih in političnih okvirjev, ki jih kot družbe postavimo kapitalu. Zavrača danes razširjeno utvaro, da ima trg pravico samoodločbe in da je ekonomija natančna, matematična znanost enačb, onkraj zunanjih vplivov. Gospodarstva, v katerih živimo, so nujno naš izdelek – rezultat političnih izbir in družbenih ravnanj, za katera se večinsko odločamo.

Zagotovo spada v ta širši kontekst, a je zelo drugačna knjiga od ostalih. Temelji na veliki količini zgodovinskih raziskav in akademskih študij več kot ducata raziskovalcev. Je zgodovinska analiza, četudi govorim v njej tudi o prihodnosti ter o možnem ekonomskem razvoju glede na sedanje dejavnike. A ključni cilj je povedati zgodovino neenakosti v dohodkih in bogastvu skozi stoletja. Želim si, da bi njeni bralci sami oblikovali svoje zaključke, ne pa da jim sam postrežem z določeno interpretacijo. Morda bom napisal druge knjige, v katerih se bom osredotočil na prihodnost in na to, kaj lahko ukrenemo. Ta knjiga pa je zbirka zgodovinskih podatkov in njihova analiza, ki lahko služi ljudem, da na njeni podlagi sami gradijo politične aktivnosti ali pridejo do določenih zaključkov. V tem je drugačna.

Nisem nostalgik, v petdesetih letih se nisem še niti rodil, niti se nočem vrniti v uničenje in povojni čas. Želim pa prispevati k oblikovanju boljšega sistema. Vsi si želimo prispevati k temu. Zgodba o tem, kako oblikovati sistem, ki bo boljši od kapitalizma, se šele začenja. Ni res, da je po padcu in veliki katastrofi Sovjetske zveze s to zgodbo konec. Nismo doživeli konca zgodovine. Tega ni. Razprava in iskanje načinov, kako narediti kapitalizem bolj egalitaren in kako izumiti nove načine ter oblike političnega odločanja in vladanja, nove oblike lastnine, se šele začenjajo.

Ne gre samo za davke. Davčni sistem je pomemben, ker zagotovi in zahteva transparentnost dohodkov in bogastva ljudi. Kot družbe moramo vedeti več o okolju, v katerem živimo, in kako prilagoditi politike na podlagi tega znanja in družbenih dejstev. Zato sta transparentnost koncentracije bogastva in vedenje o porazdelitvi premoženja znotraj družbe ključna, in tu je bistvo davčnega sistema. Poleg obdavčitve, transparentnosti in vedenja o porazdelitvi bogastva pa je seveda cilj tudi iznajti nove oblike demokratičnega odločanja in nove oblike lastnine, ki bi presegle osnovno delitev zgolj na zasebno in državno.

Po padcu Sovjetske zveze so na neki točki ljudje verjeli, da je zasebna delniška družba, v kateri imajo delničarji vso moč odločanja, edini način, kako organizirati človeške aktivnosti. Verjelo se je, da bi bilo treba vse privatizirati in preoblikovati v lastniško podjetje, ki temelji na konkurenčnosti in tržni uspešnosti. Danes se naše razumevanje spet počasi spreminja in iščemo ravnotežje. Vemo in vidimo, da obstajajo različna področja človeške dejavnosti, ki jih nikakor ne moremo niti jih nočemo vsa organizirati kot profitna zasebna podjetja. Tudi v ZDA si nihče ne želi preoblikovati univerze Harvard, ki je neprofitna fundacija, v dobičkonosno podjetje. Ne trdim, da gre za popolno ustanovo in da nima lastnih težav s transparentnostjo in korupcijo pri izbiri študentov, niti ne gre za idealen primer demokratičnega vodenja, a vendar je jasno, da v obliki, v kakršni je, deluje bolje, kot če bi bila podjetje z edinim ciljem ustvarjati dobiček.

V mnogih panogah, tudi v medijih, ljudje vse bolj ugotavljajo, da zasebno podjetje, katerega edini smoter in cilj je dobiček, ni prava in primerna oblika delovanja. Razmislek gre v nove oblike financiranja, demokratičnega, decentraliziranega soodločanja in vodenja. Razprave o tem, kako organizirati lastniške odnose, porazdelitev moči in odločanje v naših družbah, se šele začenjajo. Knjiga ne govori v zadostni meri o tem, niti o novih oblikah lastnine in solastnine.

Padec berlinskega zidu in Sovjetske zveze je zagotovo vpeljal več demokracije, kot je je bilo prej, v vzhodno Evropo. A prinesel je tudi obdobje širitve nereguliranega trga, ki je v zgodovini brez primere. V vzhodni Evropi in Rusiji so se razmahnile vse oblike prostega trga; ne le, da se je ogromno javne lastnine privatiziralo, včasih za drobiž, kot nepotrebno so ukinili tudi progresivno obdavčitev in tako poznajo danes v Rusiji in drugih vzhodnoevropskih državah enotno obdavčitev dohodkov. Padec komunističnega kontra-modela je globalno prispeval k vzponu ekstremističnega verovanja v samoregulirani trg. Razširila se je vera, da je vse, kar potrebujemo, le več tržne kompetitivnosti in konkurenčnosti. Po drugi svetovni vojni je bila EU zgrajena na ideji skupnega trga, kar se je nato preoblikovalo v golo dogmo, da je vse, kar potrebujemo, le več tržnih silnic in več konkurenčnosti. S tem naj bi rešili vse probleme.

Sam verjamem v sile trga in konkurenčnost, v kapitalizem in zasebno lastnino, a sem prepričan, da stoji le prazna ideologija za idejo, da bo to zadostovalo za rešitev vseh problemov in da lahko trg sam regulira kopičenje in delitev premoženja. Prav obstoj Sovjetske zveze po boljševiški revoluciji je pripomogel, da so politične in ekonomske elite v zahodnih državah sprejele številne socialne in fiskalne reforme. Tako so v Franciji iste politične skupine, ki so zavračale uvedbo 2-odstotnega davka na prihodke leta 1914, leta 1920 izglasovale progresivno dohodninsko obdavčitev, s 60-odstotno obdavčitvijo najvišjega dohodninskega razreda. Isti desničarski parlamentarci. Kaj se je zgodilo? Nedvomno sta svoje prispevali vojna in potreba po novih proračunskih virih, da se pokrije primanjkljaj. A boljševiška revolucija je popolnoma spremenila politične in intelektualne pokrajine. Mnogi na zahodu so leta 1920 prišli do zaključka, da je progresivna obdavčitev povsem dobra ideja, če je druga možnost popolna razlastitev. Po letu 1990 smo šli izrazito v drugo smer.

Pomembno je, da ne pretiravamo, ko govorimo o porastu neenakosti v evropskih državah. Namen moje knjige ni trditi, da je povsod in vselej vsaka neenakost nesprejemljiva. Želel sem pokazati primerjave med različnimi obdobji in državami. Porast neenakosti je v Ameriki v zadnjem času mnogo občutnejši kot v Evropi, in čeprav so razmere v državah EU različne, ne bi trdil, da je ekonomska neenakost danes glavni problem EU. V ZDA po drugi strani je ekonomska neenakost tolikšna, da resno ogroža demokratične institucije. V Evropi še nismo tako daleč. V povprečju imamo egalitarnejše družbe in močnejše demokratične ter politične institucije vključno z omejitvami, koliko zasebnega denarja lahko vstopi v politiko. A previdnost je na mestu. Četudi je porast deleža najvišjih plač v Evropi mnogo manj ekstremen kot v Ameriki, ni treba čakati, da doseže ameriški obseg, preden nas začne skrbeti. Eden od naukov, ki ga velja izluščiti iz ameriške izkušnje, je, da se ne smemo zanašati, da nas bodo tržne in naravne sile pripeljale do prave in sprejemljive stopnje neenakosti. Potrebujemo zelo močne fiskalne institucije in več transparentnosti pri dohodkih in dinamiki bogastev, da bi lahko temu prilagodili politične ukrepe.

Evropa ima velik problem, ki lahko stvari zapelje v napačno smer, in neenakost se lahko začne povečevati ter celo preseže ameriško. Gre za ekstremno situacijo, ko države članice EU tekmujejo med seboj, katera bo pritegnila več investicij in visoko usposobljene delovne sile. Nisem prepričan, da smo že dosegli konec davčnega tekmovanja, katera država bo z nižjimi davki pritegnila več kapitala. Če bomo tako nadaljevali, brez skupnega davčnega sistema na ravni EU ali vsaj na ravni evroobmočja, se lahko zgodi, da čez dvajset let v Evropi sploh ne bomo imeli več davka na dobiček pravnih oseb. Prišli bomo do ničelne stopnje. Kajti s 40-odstotne smo padli na 30- ter 10-odstotno stopnjo, in ničesar ni, kar bi nas ustavilo, da ne pririnemo do ničle. Kaj bomo potem? Bomo še naprej tekmovali, le da bomo kapitalu in velikim korporacijam ponujali subvencije?

Nekatere države občasno to počno že sedaj, drži. Imamo socialdemokratske države, kot je denimo Švedska, ki je znižala stopnjo obdavčitve dedovanja. Tega nista naredili ne Amerika ne Velika Britanija pod Davidom Cameronom. A to je dober primer ukrepov, v katere se čuti prisiljeno država z majhnim, odprtim gospodarstvom, čeravno politiki te pritiske pretirano napihujejo. Če ne bomo reagirali in tega ustavili, lahko neenakost v Evropi postane zelo resen problem.

Ekonomija se ni spremenila. To so davčne stopnje, ki jih lahko ponovno dosežemo. Za gospodarstva to ne bi bila posebna drama. Spremenila se je politika in spremenile so se predstave, ki jih imamo o gospodarstvu in o vlogi vlad. Da, danes se zdijo te stopnje obdavčitev eksotične, a to je del naše skupne zgodovine. Velika Britanija in Amerika sta državi, ki sta iznašli zelo strmo progresivno obdavčitev dohodkov in podedovanega bogastva. Nemčija in Japonska sta 90-odstotno davčno stopnjo imeli le v letih 1946 do 1948, ko je njuno davčno politiko določala ameriška vlada. Ni šlo za kaznovanje, kajti isto davčno politiko so vodili tudi v Ameriki. To je bilo tedaj del ameriškega pogleda na svet in demokratičnega paketa. Zdelo se jim je, da zgolj demokratične institucije ne zadostujejo, ampak je treba uvesti tudi fiskalne politike in instrumente, ki bodo preprečevali, da bi se demokracija spremenila v plutokracijo. Takšno je bilo tedaj večinsko ameriško prepričanje.

Velika depresija je bila velika travma in živ dokaz, da lahko samoregulirani trgi pripeljejo do katastrofe in da potrebujemo močno vlado, ki bo preprečila, da bi gospodarstvo zdrsnilo v depresijo. V drugi svetovni vojni pa so slavili skupno zmago s Sovjetsko zvezo proti nacistični Nemčiji. Danes so razmere povsem drugačne. A razumevanje družbe in prepričanja se lahko zelo hitro spremenijo. Ne potrebujemo tako hudih šokov, kot sta bili velika depresija in druga svetovna vojna, da se predstave zasukajo v bolj napredno smer. Naša skupna dediščina lahko spet postane del naše prihodnosti. Mnogim se zdijo grafi in številke neverjetni. Nekateri nočejo verjeti, da je bilo res tako. A je vse res.

Zgodovinska perspektiva je pomembna. Še posebej pri pomembnih temah današnjega časa, kot sta neenakost in javni dolg. Vse to so problemi, ki so jih pred nami rešili že večkrat, tudi v hujših različicah. Intelektualni nacionalizem je zame največja grožnja: zatiskanje ušes pred preteklimi izkušnjami drugod in trmoglavljenje, da sta naša država in položaj drugačna, povsem enkratna in neprimerljiva. Vedno se lahko veliko naučimo iz zgodovine in izkušenj drugih držav. A v Evropi pogosto ne sežemo preko nacionalističnega odziva.

V idealni situaciji bi želeli, da bi bila stopnja rasti kapitala nižja le za najbogatejše. Stopnje rasti premoženja ne želite zmanjšati kar povprek. Nima smisla, da znižamo stopnjo rasti premoženja za ljudi, ki začenjajo iz nič in bi radi šele prišli do nekega imetja. Izziv je, kako zmanjšati stopnjo rasti kapitala za tiste, ki že imajo veliko premoženja. Zato je bolje uvesti progresivni davek na premoženje, tako da ljudje, ki imajo malo ali srednje premoženje, ne plačajo davka ali ga plačajo zelo malo, za tiste, ki imajo premoženja v vrednosti več kot milijon, deset ali sto milijonov evrov, pa postane davčna stopnja zelo visoka. Večina ljudi lahko tako zaradi visokih kapitalskih donosov še vedno povečuje svoje premoženje, obdavčitev premoženja pa prepreči preveliko koncentracijo kapitala v rokah peščice.

V obdobju med letoma 1914 in 1950 je prišlo do vojnega uničenja bogastva in kapitala, zato je bil tedaj kapitalski donos edinkrat nižji od gospodarske rasti. A to ni ravno produktivno niti pozitivno, in sam upam na bolj mirne rešitve.

Zagotovo. Cilji morajo biti tudi omejitev špekulacij in regulacija finančnih trgov, za katere nočemo, da so le veliki kazinoji. A tudi če zagotovimo trdno in dobro regulativo, bomo še vseeno potrebovali progresivno obdavčitev kapitala, s katero bomo zagotovili, da bogastvo ne bo preveč skoncentrirano v rokah peščice. Hkrati je interes, da čim več ljudi dobi priložnost večati svoje premoženje. To lažje dosežemo s progresivnim davkom na premoženje kot z omejitvijo stopnje rasti kapitala. Ljudi ne želimo odvrniti od imetja in večanja premoženja, ki je dobro, če je razporejeno bolj egalitarno in enakomerno po celotnem družbenem tkivu. Ne glede na vse želimo vzpodbuditi mobilnost kapitala.

Da, ampak jaz bi si žel mobilnost premoženja znotraj družbe, več intrageneracijske mobilnosti premoženja, da ima več članov posamezne in vseh generacij dostop do bogastva in ga lahko posameznik tudi ustvarja in širi. Da lahko tudi nekdo, ki nima bogatih staršev, ustvari določeno premoženje, odpre podjetje, kupi stanovanje... Želel bi, da se poveča delež nacionalnega bogastva, ki pripada spodnji polovici prebivalstva. Ko govorim o mobilnosti kapitala, govorim o tem, da lahko mnogo širše skupine prebivalstva dostopajo do bogastva.

To je zgodba, ki nam jo pripovedujejo. Nisem pa popolnoma prepričan, ali je problem res v medgeneracijskih odnosih.

Ne, to res ni pametna politika. To, da je glavni konflikt našega časa med generacijami, pa je v veliki meri iluzija. Ekonomske neenakosti znotraj vsake posamezne in znotraj vseh generacij so še vedno ključni konflikt, ki določa naše družbe. Podedovano bogastvo je lep primer, saj je zanj značilna visoka koncentracija in izredno neenaka porazdelitev. Tega ne moremo odpraviti z medgeneracijskim sodelovanjem.

V knjigi se poskušam boriti proti številnim iluzijam, o katerih so nas prepričevali v zadnjih desetletjih in tudi v povojnem obdobju. Struktura neenakosti ni tako zelo drugačna, kot je bila v preteklosti. V njej ni nič harmoničnega in spontanega. Intrageneracijska neenakost, torej znotraj ene generacije, ni manj pomembna in je še vedno prevladujoča, in naslovimo jo lahko le s progresivno obdavčitvijo ali z drugimi politikami, denimo z boljšim dostopom do visoke izobrazbe za ljudi iz revnejših družin in nižjih družbenih slojev.

V EU je težava, ker so njene članice male države. Celotno EU lahko primerjamo z ZDA ali s Kitajsko po velikosti gospodarstva, saj vsako predstavlja približno četrtino svetovnega. A EU je sestavljena iz 28 nacionalnih, neusklajenih držav. Vsaka zase predstavljajo le majhen delček, tudi največje med njimi, in same ne morejo narediti kaj dosti. Tipičen primer je, da smo za to, da bi se premaknili bliže mednarodni izmenjavi bančnih podatkov iz Švice, Luksemburga in drugih evropskih davčnih oaz, morali čakati na sankcije ameriške vlade proti švicarskim bankam v okviru FACTA (Fair and Accurate Credit Transaction Act). To je zaskrbljujoče, saj Francija, Nemčija, Italija in druge evropske države zaradi tajnosti bančnih vlog trpijo mnogo hujše in usodnejše posledice kot Američani.

Vendar želim sam iz te epizode potegniti spoznanje, da je napredek mogoč. Dosegli bi lahko marsikaj, če bi nam bi le uspelo ustvariti tesnejšo politično unijo, morda v ožjem, evrskem krogu držav, ki bi bile za to, da se zagotovi večja finančna transparentnost, pripravljene uvesti tudi sankcije proti, denimo, švicarskim bankam. S pragmatičnim pristopom lahko sistem spremenimo. Vendar ne bo zadostovalo, da bomo davčne oaze le lepo prosili, naj prenehajo biti davčne oaze. Pogledati je treba, koliko zaslužijo s finančno nepreglednostjo, ki jo omogočajo, in vzpostaviti sistem sankcij, morda tudi trgovinskih, ki bodo dražje ali vsaj tako drage, kot so sedanje koristi za davčne oaze. V Evropi je največji problem, da smo bili zelo dolgo časa navajeni, da je svobodna trgovina »zastonj« in ne zahteva nič v zameno. To je velika, problematična utvara, močno zakoreninjena v našem razumevanju sveta pa tudi v evropskih zakonih in institucijah.

Svobodna trgovina sama po sebi je dobra, a hkrati z njo bi bilo treba vzpostaviti tudi avtomatične prenose informacij o tem, kdo ima v lasti kaj v različnih finančnih institucijah različnih držav, doseči bi bilo treba določeno fiskalno usklajenost s primerno obdavčitvijo vseh, tako posameznikov z velikim premoženjem kot velikih mednarodnih korporacij.

Poglejte, francoski finančni minister je imel v Švici bančni račun, za katerega ni vedel niti predsednik republike. To je noro. Finančni minister pa je bil prepričan, da jo lahko s tem odnese. To nam le v delčku izriše, kako ekstremna je trenutna ureditev. Minister, ki bi si moral prizadevati za transparentnost sistema, sam stavi in zlorablja njegovo tajnost. Smo v popolnem pomanjkanju finančne transparentnosti. Kako naj potem zagotovimo pravičen davčni sistem?

Svobodna trgovina in kapitalski tokovi so dobri, če v zameno vzpostavite svobodno izmenjavo podatkov in skupno fiskalno, socialno in okoljsko ureditev. Ne moremo pa dopustiti, da posamezne entitete s svobodno trgovino bogatijo in nato zajedajo davčne zavezance drugih držav. To ni tržno gospodarstvo, to je preprosto rop in kraja. Zveni noro, a zelo dolgo smo bili navajeni na tak sistem delovanja...

Skupaj s še štirinajstimi kolegi smo napisali Manifest za politično unijo evroobmočja. V njem na kratko izrišemo možnosti, ki jih vidimo kot prve možne korake. Skupna valuta z 18 različnimi davčnimi in socialnimi sistemi, ki tekmujejo drug z drugim, z 18 različnimi javnimi dolgovi in 18 obrestnimi merami, s katerimi lahko finančni trgi špekulirajo, preprosto ne more delovati in ne bo nikoli delovala. ECB je v situaciji, ko ima pred sabo 18 različnih javnih dolgov in obrestnih mer. Ustvarili smo pošast – sistem, v katerem je nemogoče izvajati monetarno ali fiskalno politiko. Zato potrebujemo med državami evra mnogo tesnejšo politično in proračunsko unijo. Potrebujemo evrski parlament, prek katerega bi lahko določili skupno raven proračunskega primanjkljaja in oblikovali sklad, kot so ga predlagali nemški ekonomisti Glieniške skupine. Ideja je združiti nacionalne javne dolgove, ki presegajo 60 odstotkov, in zagotoviti skupno obrestno mero za evrske države, kar bi olajšalo delo ECB, da stabilizira pričakovanja, obrestno mero in izvaja monetarno politiko v smeri gospodarskega okrevanja. Ne glede na njihove odločitve bi to bilo še vedno bolje od tega, kar imamo sedaj. Zdaj ni nobenega zaupanja v demokracijo na ravni EU ali evrskega območja. Namesto demokracije imamo rigiden sistem pravil in stopenj primanjkljaja, javnega dolga itn., ki ne deluje.

Nemčija bi na začetku to zavrnila. A če bi Italija, Francija in druge države pri tem vztrajale, bi se tudi Nemčija temu težko izognila. Bojijo se, da bi skupaj določili višji primanjkljaj, kot bi si ga oni želeli. A če želijo monetarno unijo, ne morejo zavrniti parlamentarne unije z večjo proračunsko in fiskalno usklajenostjo. Kot družbe moramo o tem debatirati. To ne morejo biti, kot so sedaj, teme tajnih pogovorov med voditelji držav ali ministri. Če sistema ne bomo nadgradili, bodo morale nekatere države verjetno izstopiti iz območja evra, kar je najslabša možnost. Na določeni točki bo tudi Nemčija morala zaupati demokraciji.

Prvi davek, ki ga je treba uskladiti na ravni EU, je davek na dobičke pravnih oseb ali vsaj velikih korporacij. Nato bi lahko uvedli bolj progresiven davek na najvišje dohodke in dediščine. Prvo področje vlaganj bi lahko bilo visoko šolstvo in znanost ter inovacije, ki so že zdaj vse pogosteje organizirani v okviru skupnih konzorcijskih projektov. Nimam spiska. A nedvomno potrebujemo skupno finančno regulacijo, bančno unijo, samodejen prenos podatkov, določiti je treba koordinacijo proračunskih zahtev z državami, ki niso članice evra... Da, potrebujemo nov dom evropskega ali evrski parlament, v katerem bodo sedeli predstavniki nacionalnih parlamentov. Kajti sedaj so nacionalne vlade predstavljene le v evropskem svetu, ki deluje in odloča tajno. Če za skupno mizo posadite voditelje držav, ki sprejemajo odločitve iz oči v oči, gradite stroj za netenje nacionalističnih bojev. Če želimo demokratično in transparentno debato ter večinsko odločanje, moramo odpraviti tajnost, hkrati pa potrebujemo več nacionalnih predstavnikov, ki ne bodo odločali le po nacionalnem, ampak tudi po strankarskem in drugih ključih. Sedanji institucionalni okvir ne deluje. Zgodba o davku na finančne transakcije je lep primer, kaj se zgodi, če nočeš vključiti nacionalnih parlamentov: ustvaril si nov davek, ki ni v pristojnosti nacionalnih parlamentov. Če hočemo doseči napredek znotraj obstoječih davčnih sistemov in obdavčitev, bo treba vključiti nacionalne parlamente na neposreden in jasen način. Nacionalni parlamentarci morajo občutiti, da so del evropskega parlamentarnega sistema suverenega odločanja. Do evropske suverenosti lahko pridemo le, če gradimo na nacionalnih suverenostih, ne pa da postavljamo evropsko suverenost parlamentarnega odločanja nasproti nacionalnim parlamentom.

No, v resnici nimajo lahkega dela. Organizirati velike države za skupno delovanje je težko. Evropska unija ima več kot 500 milijonov prebivalcev. Na Kitajskem je lažje, ker ni demokracije in morajo ljudje ubogati. V ZDA je ljudi manj, zgodovina in sistem sta drugačna, a tudi tam imajo težave. V tem pogledu je demokracija nekaj čudežnega. Že to, da se milijon ali dva milijona ljudi strinja, kako rešiti nesporazum na miren način, z večinskim odločanjem, je impresivno. Strinjati se, brez pretepa, o davkih, ki jih morajo plačati vsi, o skupnih sredstvih za šole, ceste in bolnišnice, to je vendarle dosežek. Sedaj zahtevamo še več. Vse nacionalne države se morajo umakniti ali vsaj ustvariti drugačno, novo, suvereno arhitekturo instrumentov odločanja na miren način. Praviloma se nacionalne države umikajo le, če izgubijo vojno ali so pod okupacijo. Ne potrebujemo zelo zapletenih razlag, zakaj je odločanje na ravni EU težko. A najti moramo rešitev.

Dodatni izziv je, da so naše vlade, vsaj v zahodni Evropi, že sedaj precej velike in je delež sredstev, ki jih zberemo z davki, visok. Zato potrebujemo hkrati bolj progresiven davčni sistem in več fiskalne pravičnosti, a tudi spremembe v delovanju naših vlad in ustanov, da bodo učinkovitejše. Levica tu ne bi smela le stati na okopih in braniti obstoječega sistema ter v vseh predlogih videti le grožnje. Verjamem, da spremembe ne pomenijo nujno uničenja sistema, ampak ga lahko tudi izboljšajo.

Razlogov, zakaj je razprava tako zapletena, je ogromno. V primerjavi s krizo iz tridesetih let prejšnjega stoletja nas je sedanja privedla do prevpraševanja tako sistema svobodnega globalnega trga kot velike države z velikim vladnim aparatom. Prevpraševanje poteka na različnih ravneh, z različnih pozicij, in zato se zdi politični boj na trenutke tako nemogoč.

Mislim, da je. Imamo najboljši socialni model države in imamo demokracijo, ki je ni marsikje na svetu.

Toda v primerjavi s Kitajsko, pa tudi z demokracijo v Ameriki, je naše izhodišče vseeno dobro. Naše evropske institucije ne delujejo, a niso edine. To pomeni, da jih lahko spremenimo in izboljšamo. Sporazumi in pogodbe se ves čas spreminjajo. Prav tako je dobra novica, ki jo prinaša moja knjiga, ta, da imamo morda res veliko javnega dolga, a hkrati imamo mnogo več zasebnega bogastva. In zasebno bogastvo kot del BDP se je povečalo mnogo bolj, kot se je povečal javni dolg. Naše nacionalno premoženje, ki je seštevek zasebnega premoženja in javnega premoženja oziroma dolga, se dejansko povečuje. To je pomembno, saj se včasih širi občutek, da se nas bodo polastili tujci. Trenutno temu ni tako. Evropa ima v lasti več finančnega imetja na drugih koncih sveta, kot imajo drugi deli sveta premoženja v Evropi. Naši gospodarski in finančni temelji so mnogo boljši, kot nam pripovedujejo. To so dobre novice. Kar je treba in kar še vedno lahko naredimo, je, da spremenimo institucije. Tudi informacijska tehnologija bi nam morala biti v prid pri širšem obveščanju in demokratizaciji, večji politični mobilizaciji in večji transparentnosti. Vse to so razlogi za optimizem. A ne želim prepričevati v optimizem. Moja knjiga je polna primerov iz zgodovine, ko...

Da. A včasih z nasiljem. Optimizem ni vedno realen. V Franciji so dohodnino uvedli julija 1914, ne zato, da bi zagotovili denar za šolstvo, ampak da bi imeli sredstva za vojno z Nemčijo. Niham med pesimizmom in optimizmom. V Evropi smo navezani na idejo evropske skupnosti in socialne države; verjamem, da bo to na koncu prevagalo nad drugimi silami.

Zagotovo ima država različne vloge. Vlagati mora v temeljne socialne pravice in možnosti za vse; v izobraževanje, javno infrastrukturo, zdravstvo. Na finančnem in gospodarskem področju mora biti sposobna usmeriti kapitalistične in tržne sile v pravo smer, kjer bodo delovale za skupni interes. Država mora zagotoviti, da je kapitalizem služabnik skupnega dobrega in demokracije. Ne pa da demokracija postane služabnik kapitalizma. Ključna naloga države je zagotoviti, da kapitalistične in tržne sile ne prevzamejo nadzora nad družbo, in še posebej, da ekonomska neenakost, koncentracija dohodkov in bogastva, ostane znotraj razumnih meja. Kaj in kje so te meje, je stvar demokratične razprave. Zgodovinske izkušnje ponujajo različne odgovore, kakšna stopnja neenakosti je še lahko opravičljiva kot vzpodbuda. Zagotovo pa si želimo tudi državo, ki je sposobna postaviti finančni sistem na mesto, ki mu pritiče. To pomeni, da so potrebna zelo stroga in jasna pravila ter omejitve. Če želimo ohraniti globalizacijo v trgovanju in finančnih tokovih, potrebujemo intervencijo držav na relativno visoki ravni, idealno na ravni EU, ali, še bolje, globalno. To je težji del. Kajti zahteva iznajdbo novih oblik demokratičnega odločanja in demokratičnega vladanja na transnacionalni ravni.

Privatizacija javnega dobrega in javnih storitev zagotovo poveča in okrepi razslojevanje in ekonomsko neenakost. A pomembno je ločiti med recesijo krajšega ali srednjega diha, v kateri smo trenutno, in bolj dolgoročno vlogo, ki jo opravljata država in javna sfera. Kratkoročno in srednjeročno je v EU vse določeno s politikami varčevanja. Varčevalni ukrepi so bili imeniten poraz: inflacija je blizu ničle, prav tako gospodarska rast, brezposelnost raste, prav tako javni dolg in proračunski primanjkljaj v mnogih državah. Z recesijo in ničelno inflacijo ni mogoče zmanjšati javnega dolga. Tudi če bi se zdelo, da nam to uspeva, bi trajalo desetletja, da bi ga resnično poplačali. Zato moramo najti načine, kako dovolj hitro preseči sedanjo situacijo, drugače se bodo pritiski na države, da izstopijo iz evra, le stopnjevali.

Poglejte, dolg pripada nam. Sploh če gledamo svet kot celoto. Ni Marsovcev, ki bi jim bili karkoli dolžni. In če vzamete Evropo, je del javnega dolga, ki je zunaj Evrope, kot rečeno, manjši od finančnega imetja, ki ga imamo Evropejci na drugih koncih sveta. Dolga bi se torej zlahka znebili, če si postavimo druge prioritete. Globalno segrevanje planeta je mnogo bolj resen problem, saj tega, da bo ozračje toplejše za 2 ali 3 stopinje, ne bomo mogli rešiti z višjo inflacijo ali z odpisom obveznosti.

Leta 1945 so bili javni dolgovi še večji, predvsem v Franciji in Nemčiji, kjer so bili blizu 200 odstotkov BDP. Leta 1950 javnega dolga ni bilo več. Kaj se je zgodilo? V Nemčiji je prišlo do odpisa dolga, v obeh državah je bila visoka inflacija. Nenavadno je, da Francija in Nemčija, ki sta sami uporabili odpis dolgov in inflacijo, da sta se znebili velikega javnega dolga, sedaj razlagata drugim državam EU, da morajo poplačati vsak evro dolga.

Problem inflacije je, da z njo ne zmanjšamo le javnega dolga, ampak tudi prihranke srednjega in nižjega razreda. Zato mi je ljubša tretja pot – ne inflacija, ne varčevanje, ampak progresivni davek na zasebni kapital. Gre za bolj civilizirano obliko inflacije, saj so učinki enaki, nadzor boljši, hkrati pa je bolj demokratično in transparentno, kdo bo plačal koliko.

Ne. Vse produkcijske enote, pa naj gre za kapitalistična, zasebna podjetja in tovarne, za javne zavode ali nevladne organizacije, vsi moramo razumeti, da služimo drug drugemu. Vsi smo prejemniki in ponudniki nečesa znotraj sistema. Ni res, da so posamezniki v zasebnem sektorju edini, ki ustvarjajo sijajne inovacije in izdelke, in jim moramo biti za to vsi hvaležni in se prikupiti njihovim podjetjem s tem, da jim ne bo treba plačati preveč davkov. Ta podjetja zagotovo prejmejo vsaj toliko, če ne še več, kot plačajo nazaj. Kajti ne bi mogla uspešno delovati, če ne bi bilo kakovostnega šolstva, če ne bi bilo javne prometne infrastrukture, zanesljivega in uspešnega zdravstvenega sistema. Pogosto prejmejo veliko več, kot vrnejo družbi. Neprofitni in javni sektor se morata otresti občutka krivde, da zgolj prejemata, medtem ko kapitalistični, zasebni sektor edini ustvarja za preostanek družbe. Vsi prispevamo svoj del. Ne moremo širiti neresničnih domnev, da so določene oblike organizacije boljše od drugih. Vse je odvisno od tega, kaj želimo doseči na določenem področju, in poiskati moramo temu namenu primerno najboljšo obliko organiziranosti.

Spremeniti moramo intelektualne predstave in razumevanja o naših gospodarstvih. Oddelkom za ekonomijo in ekonomistom je uspelo zgraditi robusten in izoliran pogled na ekonomijo ter gospodarstvo kot nekaj, kar je ločeno od družbe, izvzeto iz političnih in socialnih dimenzij. To bo težko spremeniti in predstavlja velik intelektualni izziv. Kajti soočeni smo tudi s težavo, da mnogi ekonomisti danes ne berejo knjig. Mojo knjigo je prebralo mnogo več običajnih ljudi, zgodovinarjev, sociologov in aktivistov, kot ekonomistov. Ti so se navzeli te slabe navade, da ne berejo knjig, ampak le gradijo svoje male teoretične modele. Zato bo nekaj časa trajalo. Ampak želim ostati in ostajam optimist. Zagotovo.