Moški v črnih klobukih z otoka Taquille niso v ničemer podobni komunističnim diktatorjem, ne posedujejo razkošnih vil ali jaht, še manj kakšnih golih otočkov ob obali. Oni premorejo le svoja prestižna naglavna pokrivala in zavedanje, da majhna otoška skupnost, ki se večinoma preživlja s poljedelstvom in ribištvom, deli skupno usodo. Ko dežuje, dežuje na glave in hiše vseh, in slabša letina ali slabši ulov prizadeneta v enaki meri prav vsakega prebivalca. Zato se zdi črnim klobukom prav, da se na podoben način delijo tudi prihodki od turizma.
Lepo je v današnjem času odkriti tak kraj, sploh če prihajaš iz sveta, ki se požvižga na to, kaj je prav in kaj ne, iz sveta, v katerem so ljudje vselej bežali in še vedno bežijo z otokov, na katerih je zapovedana enakost. Na njih so se najbolj enaki med enakimi, tisti s črnimi klobuki torej, iz idealističnih borcev za pravičnejšo družbo še vselej spremenili v tirane, ki niso bili pripravljeni deliti skupne usode s svojim obubožanim ljudstvom.
A ideja komunizma je, kot kaže, preživela. Vsaj v tistih maloštevilnih skupnostih, kakršne so izraelski kibuci, v katere ljudje prostovoljno vstopajo in iz njih tudi prostovoljno izstopajo, ali, kot na jezeru Titikaka, ko enakost zapovedujejo naravne okoliščine.
Na otoku Taquille imate sprva občutek, da bi lahko otipali spokojnost, ki se na predvečer poleže čezenj. Mir in tišina sta tu doma, pomislite, saj so ljudje videti, kakor bi bili otovorjeni z njima in bi ju skupaj z drugimi rečmi prenašali na svojih hrbtih z enega konca otoka na drugega. Njihovo skromno življenje izžareva neko prav posebno lepoto.
A kmalu dojamete, da je ta prekrasna spokojnost v resnici vdanost v eno in edino možno življenje, sestavljeno iz neprenehnih bojev z neizprosno naravo, ki je tu, skoraj štiri tisoč metrov nad morjem še bolj kruta in neizprosna kot drugod. Izbir ni, ker jih v soočanju z naravo ne more, ne sme biti.
Ti ljudje pač vedo, česar mi nočemo vedeti, sem pomislil. V našem velikem pisanem svetu, ki iz dneva v dan bolj čuti neusmiljeno moč razdražene narave, namreč še vedno verjamemo, da imamo možnost izbire. In ko se bodo podnebne spremembe začele kazati prostemu očesu ignorantov, cinikov in ljubiteljskih klimatologov, bo prepozno za spoznanje, da vsi mi živimo na drobnem vesoljnem otočku, na katerem tako kot ljudje na jezeru Titikaka delimo skupno usodo. Takrat bo prepozno, da bi tudi mi uvideli, da ko dežuje, dežuje na glave in hiše vseh, majhnih in velikih, revnih in bogatih.
Modrih mož s črnimi klobuki pa od nikoder. Slavoj Žižek rad pravi, če ga seveda prav razumem, da ideje komunizma danes ne potrebujemo zato, da bi z njo urejali posamezne družbe ali države, ampak zato, da bi se znali in zmogli soočiti z izzivi globalnega, skupnega sveta.
Žal v naši razcepljenosti in zaslepljenosti z lastnimi drobižastimi interesi raje zanikujemo znanstvena dognanja in tiščimo glave v pesek. Najbrž se ljudem to zdi dobra taktika, saj peska tudi ob pregrevanju ozračja zagotovo ne bo zmanjkalo.
Pred dnevi je bila tako v sto petdesetih državah, kjer se je stotine tisočev ljudi udeležilo Shoda za podnebje (People's Climate March), razstavljena vsa jalovost moči tistih, ki si že leta prizadevajo za ozaveščanje še vedno neozaveščene javnosti in skušajo vsaj malce vplivati na ravnodušne politične elite, da naposled resno pristopijo k reševanju problema, ki se tiče prav vsakogar izmed nas.
V desetmilijonskem mestu, v katerem sem v nedeljo, 21. septembra, po naključju naletel na shod, je namreč skupinica okoljskih protestnikov delovala enako nebogljeno in oddaljeno od množice nedeljskih sprehajalcev kot povorka harekrišnovcev, ki je marširala nekaj ulic stran. Na enem mestnem trgu so ljudem postregli z državno proslavo, na drugem so njihovo pozornost pritegovali ulični govorci, na tretjem so zabavali otroke, na četrtem pa reševali svet. Še ena nedelja, polna balonov, govornikov, sladkornih pen, razglašene glasbe in nekih transparentov.
Reševanje človeštva pred posledicami globalnega segrevanja je bilo na žalost spet videti kot ena neštetih izbir za izboljšanje sveta, izbire pa tu že dolgo ni več. A za razliko od prebivalcev otoka Taquille se mi tudi takrat, ko gre za usodo vsega sveta, ne želimo odpovedati neomejeni svobodi posameznika, njegovi pravici do izbiranja in do lastnega mnenja, naši skupni sveti pravici do demokracije. In namesto da bi si znanstveniki nadeli črne klobuke in v našem imenu odločili, kako in kaj, si jih nadeva sedem milijard samooklicanih strokovnjakov za toplo gredo.
Medtem pa vse močneje dežuje in vode naraščajo.
