Starejšega, ki ga gledaš kot boga, pa sploh. A veselje ni trajalo dolgo. Ravno tisti dan, ko je prišel domov Primož, je moral v bolnico moj oče. Očitno je stres ob nesreči in zdravljenju otroka, ki ga je navzven zelo dobro skrival, v njegovi notranjosti močno razburkal življenje. Takrat je imel 39 let. Kar nekaj časa so iskali vzrok njegovim nenadnim zdravstvenim težavam. Imel sem devet let in takrat sem prvič slišal za trebušno slinavko. Pa se je pozneje izkazalo, da nima raka tam, ampak na jetrih. Da bi operacijo preživel, je bila menda izjemno majhna verjetnost, zato ga raje niso operirali. Bil je obsevan in velikokrat na kemoterapiji. Izgubil je lase, močne črne lase. Bil je mlad, imel je še mlajšo ženo in dva odraščajoča fanta. Vsi smo ga zelo potrebovali.
Spomnim se, ko je spet odšel v Ljubljano na še eno kemoterapijo, naju z bratom pa pustil na počitnicah pri stari mami. Pospremil sem ga na avtobus. Dal mi je nekaj žepnine. Ko se je avtobus odpeljal, sem držal v rokah tisti denar, ki kar naenkrat ni bil več denar, ampak amulet. Ja, zelo sem ga pogrešal.
Potem se je kljub veliki rakavi tvorbi na jetrih njena rast skoraj čudežno ustavila za deset podarjenih let. Moj oče je umrl pokončno. Ni hotel v bolnico, živel in delal je do zadnjega dne. Kot je zapisal Fran Milčinski - Ježek: »Umrl bi rad obut.« Jaz sem v teh letih, ko mi je bil podarjen oče, iz majhnega fantiča odrastel v devetnajstletnika.
Ko pogledam svoje otroke in ženo si tiho zaželim, da jim bom lahko čim dlje oče in mož. Zdaj sem ravno toliko star, kot je bil moj oče takrat, ko je zbolel. Njegova bolezen mi ga je vzela, a mi ga je tudi zelo dala. Kajti dala mi je hvaležnost do življenja z njim. Dala mi je večjo pozornost do dobronamernih, premišljenih očetovskih nasvetov, pripomb, načina razmišljanja, svetovnega nazora. Tako ga pogosto zalotim v sebi, pa čeprav ga že dvajset let ni. Ko objamem svojega sinka, čutim, kot da on objema mene.
Tisti dan, ko je umrl, sem šel teč. Tekel sem v hrib, strm hrib in se nisem ustavil. Vse do vrha, ves zadihan, vedno bolj prepoten in vedno manj objokan, z vsakim korakom pa bolj odločen, da se bom trudil narediti nebesa tu, na tem svetu, če pa pridejo tudi potem, toliko bolje. Tako mi je on predlagal. To misel še vedno močno držim v mislih, tako kot sem takrat v dlani močno stiskal tisti bankovec. Oče, hvala ti.
