Z izjemo nacionalnega festivala je slovenski film praviloma le v dveh primerih deležen večje medijske pozornosti: kadar se pripravljajo kakšne zakonske spremembe, ki filmarjem niso po godu, kar se potem rado prevaja v navzkrižje med »stroko« in »politiko«; in kadar se pojavi kakšna filmska uspešnica, ki v medijih vzbuja navdušenje ali začudenje. Toda status »fenomena« bi si lahko zaslužila tudi neka redkost, kot je ta, da so se v kinu oziroma Koloseju sočasno znašli kar trije slovenski filmi.
Nepriljubljena mizerija
Zakaj bi to lahko bilo tako zanimivo, ko pa je na festivalu v nekaj dneh mogoče videti tudi neprimerno več domačih izdelkov, resda različnih dolžin? Če odštejemo dejstvo, da je tretji od omenjenih filmov tisti, ki je nazadnje prišel v kino (to je Zapelji me Marka Šantića), ne le lanski, marveč se je v kinu pojavil bolj ali manj po naključju oziroma zato, ker je postal slovenski kandidat za oskarja (pogoj za takšno kandidaturo pa je, da ima film kinematografsko kariero), če torej to dejstvo, ki govori bolj o bizarnem odnosu nacionalne televizije do svojega produkta (še po enem letu ga ni pokazala, čeprav je film že prejel nekaj festivalskih nagrad), damo v oklepaje, bi ta »fenomen« treh slovenskih filmov v kinu lahko bil zanimiv z vidika njihove kinematografske kariere. Ta je sicer šele na začetku, ampak je že zgovorna.
Najslabše kaže Infernu Vinka Möderndorferja – najdlje je na sporedu, pa ima najmanj gledalcev (v prvih dveh tednih prikazovanja je nabral 1900 gledalcev, a se nato že povsem »upehal«). To je tako mračna in obupna socialna drama, da skoraj že deluje kot »šoker« – kot da bi hotela brezposelno delavsko družino pognati v socialno-eksistencialni pekel in popolno temo zgolj ali prav zato, da bi bolje videli njeno družbenokritično ost, uperjeno v slovenski kapitalizem. Te osti res ni mogoče spregledati, ampak obenem lahko vidimo tudi neko dvoumnost: takšna hiperbolizacija mizerije oziroma na eni strani nesrečnikov ali, rečeno marksistično, izkoriščanih, na drugi strani izkoriščevalcev (ki so v osebi direktorja tovarne celo diabolizirani) nedvomno doseže, še posebej s pomočjo nekaterih vizualnih in zvočnih učinkov, da socialna in individualna drama v filmu deluje dobesedno pretresljivo; toda takšna hiperbolizacija je lahko tudi »estetizacija mizerije«, v kateri je celo njena kritična ost le na ljubo »močnih učinkov«.
Prikazovanje kot nujno zlo
Kakor koli že, mlajše občinstvo, ki prevladuje v Koloseju, se v Infernu pač ni prepoznalo. Temu je bližja Pot v raj režiserja Blaža Završnika, ki ima tudi mlada protagonista. Tudi tu je omenjena brezposelnost, toda le kot motiv spora med očetom in sinom, niti najmanj pa ne postane tako hud problem kot v Infernu. V Poti v raj gre prej za beg od problema, ki je v primeru obeh protagonistov starševski: za Žaka je to izguba staršev v prometni nesreči, za Lučko pa njen posesivni in avtoritarni oče, ki je hotel vkalupiti hčerkino kariero. Tako se znajdeta na čolnu, kjer njuno jadranje po morju postane vprašanje smeri ali vektorja od ničelne točke razmerja proti »nečemu«, se pravi vprašanje, ali se bo med njima kaj »zgodilo« ali ne. In kot kaže, je takšna minimalna »napetost« s suspenzijo mladega para bolj privlačna kot poguba zakonskega para v Infernu.
Tudi Zapelji me Marka Šantića ima mladega protagonista, toda ta film je spet trda realistična drama, v kateri se znajde Luka, ko po devetih letih zapusti mladinski dom. V tem filmu je komaj kaj bolje kot v Infernu: Lukova družina je popolnoma ruinirana (njegova mati je videti takšna, kot da je pijana, odkar ve zase, za druge pa ji itak ni več mar), rejniška pa ni dosti boljša, saj ga je sprejela le zaradi denarja, najemnine, ki jo mora plačevati za bedno sobo, ko pa začne delati v tovarni mesnih izdelkov, da bi lahko plačeval bivanje pri rejniški družini, je tam nekaj delavcev, ki so v svojih frustracijah in patoloških interesih tako bebavi, hudobni, pokvarjeni in nasilni, da Luka izgubi službo in pretepen obleži v hladilnici. Toda film vendarle noče biti povsem brezizhoden in da svojemu mlademu protagonistu dovolj moči, da verjame v tisto dekle, za katero je sprva videti, da le hlasta za hitrimi užitki, a so ti bili le obliž čez njene duševne in telesne rane. Zapelji me je še na začetku kinematografske kariere, a je vprašanje, če ta ne bo šla prej po poti Inferna kot Poti v raj.