Joe Henry z Invisible Hour ne preseneča, a tudi ne razočara. Z njim se je udobno namestil v samo osrčje americane, vendar ne brez – recimo temu – provokacije; ironija s pozitivnim predznakom ostaja njegovo močno orožje, in kot že nekajkrat poprej jo je tudi tokrat spretno profiliral med tradicijo in avantgardo. Joe se sicer ne poigrava z njenimi stvarnimi idiomi, temveč pogosto prehaja z melodičnih na ritmične izpeljave pesmi na način, kot to počne tudi Jeff Tweedy (Wilco); pri tem je vseeno nekoliko bolj previden in raziskuje znotraj grobo nastavljene forme. Album je zato dokaj asketski, če se spomnimo njegovih preteklih povabil Ornettu Colemanu ali Marcu Ribotu. Saj ne, da se čez njega ne sprehaja veliko gostov, le njihova vloga tokrat ni tako očitna kot v preteklosti. Razumemo jo lahko kot »zakulisno« plemenitenje izhodišča; navsezadnje se Invisible Hour izteče mirno in sproščeno, kar lahko umestimo v sfero presenečenja, ki ga ne razpoznamo na prvi posluh. Henry ni namreč nič kaj odpadniški, temveč je v svojih metaforah dokaj spokojen dedec srednjih let, ki se je enkrat za vselej sprijaznil, da je razigrana in nepredvidljiva preteklost pač ostala v preteklosti. V trenutkih, ko mnogi umetniki podležejo krizi srednjih let in histerično hlastajo po še zadnjem kančku norosti, je Henry stopil na vzporedno pot in na vso stvar (tudi na zakonski stan) pogledal brez kančka obžalovanja in z dovoljšno mero zdrave (samo)ironije. Z demoni se je namreč že pogovoril na albumu Tiny Voices (2003), jih odgnal enkrat za vselej in jim ni dal priložnosti, da bi še naprej potovali z njim.
Z Invisible Hour nas Joe Henry znova razvaja in dokazuje, da tudi zrelost premore dovolj neposiljene privlačnosti – saj veste, na kaj mislim. Tu ni nobene rutine, temveč mož s kitaro, ki z varne razdalje gleda Johna Wayna, kako jaha v zarjo Doline spomenikov. Edino, kar lahko pri vsej stvari obžalujemo, je to, da se je Henry v začetku poletja neopazno sprehodil skozi našo soseščino.
