Jure Dolenec, intervju: Kljub ščitniku v ustih ostal brez dveh zob

Eden glavnih razlogov je, da naša igra v obrambi še vedno ni na ravni lige prvakov. Poleg tega se je že v peti minuti poškodoval Madžar Balasz Laluska in ostali smo brez še enega specialista za igro v obrambi, zato se v nadaljevanju nismo bili sposobni ubraniti pred nemškimi napadi. Po ogledu posnetka tekme smo lahko ugotovili, da v napadu niti nismo igrali tako slabo. Žoga je lepo krožila in ustvarili smo si veliko priložnosti, a smo zgrešili skoraj vse, kar je bilo mogoče in nemogoče, v nemških vratih pa je blestel odlični Danec Niklas Landin.

Celotnega posnetka tekme si še nisem ogledal, a si ga bom s soigralci večkrat v pripravah za dvoboj s Celjani. Samostojno si ga ne bom, nimam niti želje. Le nekaj malega sem si ogledal ter bral in slišal o tekmi. Vem, da so imeli skoraj dobljeno tekmo, a ostali praznih rok. Verjetno je to, da so Celjani skoraj ugnali Vardar, za večino presenečenje, zame pa niti ne. Slutil sem, da je kaj takšnega mogoče, zagotovo pa ni nihče pričakoval, da bi lahko Vardar zmagal z desetimi goli razlike. Celje ima mlado in neizkušeno, a kakovostno, borbeno in talentirano ekipo. Tudi za Branka Tamšeta iz lastnih izkušenj vem, da je zelo dober trener in da svojo ekipo vedno vrhunsko pripravi na vsakega nasprotnika. Ko sem dve leti igral za Gorenje in je bil Tamše trener, nas nikoli ni nihče premagal z desetimi goli, ampak smo tudi proti najboljšim v Evropi igrali enakovredno.

Ker nas danes čaka derbi z Nantesom, o Celjanih še ne razmišljamo, ampak se bomo nanje začeli pripravljati šele v petek. Se pa zavedamo, da nas čaka težko delo. Če bomo ponovili slabo predstavo s tekme proti Rheinu Neckarju, se nam slabo piše. V nedeljo bo šlo za dvoboj neposrednih konkurentov za napredovanje v osmino finala. Ker igramo doma, sta breme in pritisk na naših ramenih in v glavah, saj nujno potrebujemo točki. Če ju ne dobimo, se bomo znašli v težkem položaju in bo to za nas mala katastrofa. Na drugi strani morebiten poraz za Celjane ne bo katastrofa. Tekma je pomembna za oboje, a bolj za nas kot Celje.

Vseeno imamo še vedno kakovostno ekipo. Pravzaprav smo vratarja Omeyerja zamenjali z vratarjem Losertom, levega zunanjega Accambraya z levim zunanjim Mačkovškom in obrambnega specialista Hmama za obrambnega specialista Lalusko. Imamo še nekaj mladih, željnih dokazovanja in uveljavitve. V igri imamo še veliko možnosti in prostora za napredek. Ko se bomo uigrali, bo to pač drugačna pesem.

Ne bi se povsem strinjal. Klub ga je kupil bolj zaradi obrambnih nalog v osrednjem bloku namesto Hmama, zato ni moja konkurenca in zamenjava. Laluska v napadu ob Kavtičniku in meni dobi le kakšno minuto. Na tem položaju igram zelo veliko in upam, da bo tako tudi naprej.

Težave z zobmi se nasploh vlečejo že nekaj časa, zato sem jih kar vajen. Udarec Chamberyjevega igralca je bil tako močan, da mi je kljub ščitniku v ustih izbil obe kroni na zobeh. Zato imam zdaj precej težav, veliko pa bo odvisno od tega, ali sta korenini uničeni in ali bosta potrebna implantata. Nekaj časa po udarcu sem imel zobni provizorij, narejen za začasno uporabo, a mi je tudi ta padel dol. Trenutno sem brez obeh zob in čakam na nov provizorij.

Dobro. Lahko rečem, da sem že kar domač. Tudi na srečanja z uradniki in njihov sistem sem se uspešno privadil, zato se več ne živciram kot nekoč (smeh). Poleg družine se seveda največ družim s slovenskimi soigralci. Ko sva z Gabrom prišla v Montpellier, sta nama veliko pomagala Gajić in Kavtičnik, zdaj pa vsi pomagamo novincu Mačkovšku. A to ne pomeni, da smo zaprta skupina, saj se družimo tudi s preostalimi soigralci. Smo prava klapa in vzdušje v ekipi je res pravo.

V tej sezoni sem že začel dajati prve intervjuje v francoščini in mislim, da mi gre kar dobro. Ne morem se še pohvaliti, da vrhunsko obvladam jezik, saj je še veliko prostora za učenje in napredek. A sem že na ravni, ko vse razumem in dobro govorim. Ko sem vedel, da bom odšel v Montpellier, sem že v Sloveniji opravil nekaj ur tečaja francoščine. Nato sem v Montpellieru obiskoval tečaj enkrat ali dvakrat tedensko, odvisno od rokometnih obveznosti.

Zasebno življenje se je spremenilo v takšni meri, kot se spremeni vsakemu novopečenemu očetu. Včasih je sicer težko, a sočasno otrok prinaša veliko veselja, sreče, lepih trenutkov... Na rokometnem področju se ni veliko spremenilo, morebiti je le kakšna neprespana noč več, po kateri je treba naslednje jutro iti na trening. To je bilo predvsem v prvih mesecih po rojstvu, zdaj pa tega skoraj ni več. Zaradi otroka občasno doma nimam toliko časa in možnosti za regeneracijo in relaksacijo kot nekoč, a nič hudega. Očetovske obveznosti? Kar se tiče menjavanja plenic in podobnih zadev, nisem imel nobenih težav. Če se malce pohvalim, sem na tem področju že od začetka kar dober, čeprav glavnina obveznosti pade na življenjsko spremljevalko Sašo.