Lahko rečem, da me je v ta šport nekako pritegnil oče, da sem se že kot otrok srečal z borilnimi veščinami. Oče je namreč treniral karate in korak za korakom sem bil bliže tistemu, kar sem želel. Svoje so naredili tudi filmi, predvsem z igralcema Jeanom-Claudom Van Dammom ali Chuckom Norrisom. To me je pritegnilo, a takrat si seveda nisem znal predstavljati, da bom to nekoč počel profesionalno. Potem sem kot otrok igral nogomet, a sem kmalu ugotovil, da ekipni športi niso zame, hotel sem biti sam svoj ustvarjalec uspehov in tudi porazov. In začel bolj resno trenirati, se ukvarjati sam s seboj. Nato sem začel trenirati v Črnomlju, in ker sem iz Metlike, kmalu tudi v Karlovcu. To so bili časi, ko sem bil stalno na poti, šola je bila v Novem mestu, treningi v Karlovcu. A potem pravega napredka ni bilo in zato sem se začel ozirati še po tujini, hotel sem napredovati. Danes lahko rečem, da se mi je vse odrekanje, ki sem se ga zavestno lotil kot najstnik, poplačalo. Ni bilo malo trenutkov, ko sem sicer že hotel obupati, pa vendar me je tisti adrenalin, ki te navdaja pred bojem, spet spravil na noge.
Marsikdo si predstavlja, da pomeni biti borec nekaj surovega, da ste taki tudi zasebno?Kje pa. Poglejte na primer košarkarja. Trenira po dvakrat na dan, a mislite, da se mu v prostem času še ljubi metati žogo na koš? Pri nas je enako, smo le športniki, od glave do pet, delamo trdo, le da je naš šport specifičen. Zasebno sem zelo miroljuben človek, vem, kaj je ring in nasprotnik, kaj pa je vsakdanje življenje. Ni malo teh, ki želijo nekaj izzivati, ker slišijo, da se ukvarjam s takim športom. A v takih primerih se raje umaknem, pa tudi drugi športniki v tem športu so takšni. Ne, nismo pretepači.
Ali sploh ostane kaj časa za hobije, družino, prijatelje?Težko. Sem profesionalec, delam to, v čemer uživam, in sem temu povsem predan. Za hobije ni več časa, za prijatelje pa je. Če se dobro organiziraš, če znaš postavljati prioritete, če si znaš urediti življenje, je dovolj časa za vse. Študij sem moral za zdaj opustiti, a nikoli ne reci nikoli. Čez leta se vidim v tem športu kot trener, a nihče ne more z gotovostjo trditi, da se mi mogoče nekoč to ne bo vse skupaj uprlo in bom delal nekaj povsem drugega.
Družina pa je vseeno pomembna, tam športniki lahko najdejo veliko opore?Seveda, moja družina, oče, mama, obe sestri in brat, vsi me podpirajo. Oče je moj največji navijač, vedno mi stoji ob strani. Mama tudi, čeprav razumem, da ji je tudi težko spremljati, kaj delam. Dejansko me je do zdaj v boju videla le enkrat.
Za vsakega borca je poseben občutek, ko premaga tekmeca, posebej z nokavtom. Na kaj vi mislite v tistem trenutku?Nokavt je poseben dogodek. Najprej si vesel, ker si premagal tekmeca, ko si dosegel tisto, po kar si prišel. A že po nekaj sekundah to izgine, v glavo se mi prikrade misel, da bi lahko tudi on nokavtiral mene. In nikoli ne stopim v ring z namenom, da bi tekmeca poškodoval. Ne, kljub naravi našega športa je moja prva in edina misel le zmaga. Seveda pa je od vsakega športnika posebej odvisno, kako je z njim, ko je enkrat na tleh. V sedmih letih bojev sem se naučil, da delam sistematično, po načrtu, da se ne pretreniram in da pri tem ne pregorim. To se recimo dogaja kikboksarjem na Tajskem, kjer so ta šport nekako izumili. V Evropi tekmovalci dozorimo okoli 25. leta, na Tajskem so takrat že zreli za športni pokoj. Predvsem pa sem se naučil, da v ring ne smeš stopiti brezglavo, da je poraz po svoje opozorilo, da nekaj nisi delal prav, ali v boju ali na pripravah. In je to neke vrste šola, da postaneš še boljši.