V Ljubljani mi je izjemno všeč, da je velik del središča mesta zaprt za promet. Kot vem, ceste pregledujete tudi po metodologiji EuroRAP, kar je dobro. Infrastruktura je namreč pomemben del cestne varnosti. Me je pa presenetil podatek, da se lahko civilni sodni postopki zaradi posledic trčenj zavlečejo tudi do osem let. To je občutno preveč. Vsi sodni postopki, povezani s trčenji v prometu, bi morali biti krajši od enega leta. Prav tako se mi zdi neverjetno, da lahko slovenski vozniki obvezne treninge varne vožnje opravljate tudi v tujini – v Avstriji. Država v tujini ne more nadzorovati, kako se ti programi opravljajo oziroma ali sploh se.
Pred kratkim je tovrstne nepravilnosti razkrila policijska preiskava, ki je pokazala še kup drugih anomalij. Verjetno so vas seznanili tudi s tem, da je potrdila za vozniška dovoljenja pri nas mogoče kupiti tudi pod mizo, skoraj lažje kot spominke na stojnicah ob Ljubljanici. Pomnite še kakšno tako obširno afero v Evropi?To je res neprimerno. Nekaj podobnega se dogaja v Nemčiji, kjer vozniki, ki zaradi prekrškov izgubijo vozniško dovoljenje, odidejo po novo vozniško dovoljenje na Češko. Nekatere češke avtošole to celo oglašujejo in prek spletnih strani vabijo Nemce, naj opravijo vozniški izpit pri njih, saj so predpisi za izdajo vozniškega dovoljenja na Češkem milejši. To se ne bi smelo dogajati. Tako imamo voznike, ki so jim nemško vozniško dovoljenje odvzeli in za določen čas prepovedali vožnjo, vendar se še naprej vozijo s češkim vozniškim dovoljenjem, ki ga dobijo po hitrem postopku. Morala bi obstajati neka skupna podatkovna baza, ki bi preprečevala takšne bližnjice.
Kako žrtve prometnih nesreč gledate na tovrstne anomalije, ki se dogajajo v sistemih za zagotavljanje prometne varnosti?Smo glas, ki opozarja na nepravilnosti. Vendar je včasih potrebnega ogromno časa, da se kaj spremeni. Zato je treba biti potrpežljiv. Se pa ob nepravilnostih, ki se ne odpravijo, počutimo, kot da smo dobili dodatno klofuto.
Kaj sicer vidite kot največje napredke in slabosti na področju prometne varnosti v evropskih državah? V Evropi kot celoti...Pogosta težava je, da podpisane strategije za večjo varnost prometa ostanejo mrtva črka na papirju. Romunija je morda najbolj tipičen primer, ki pa ni osamljen. Veliko je strategij, vizij, ampak včasih traja predolgo, da se začnejo uresničevati z dejanji. Na območju Evrope je treba prenašati dobre prakse iz države v državo, postaviti pa se morajo tudi neki minimalni standardi. Povsod. V Luksemburgu imamo veliko podporo ministrstva za družinske zadeve, ki nam zagotavlja sredstva za dajanje psihosocialne pomoči. Ko sem bil na poti v Slovenijo, me je poklicala ministrica za družinske zadeve in mi sporočila, da so nam odobrili sredstva za zaposlitev dodatnega socialnega delavca, ki bo 20 ur na teden pomagal žrtvam trčenj. Ponekod podobna društva nimajo tovrstnega dialoga z vlado in sredstev.
Znašli ste se v vlogi žrtve. Izgubili ste hčer. Glede na to, da je od njene tragične smrti že 21 let, me zanima, kako je v zadnjih dveh desetletjih pomoč žrtvam napredovala. Je o teh temah danes lažje govoriti?Vedno smo bili pripravljeni govoriti, le da nas včasih niso poslušali. (Smeh.) In prav to se je spremenilo. Danes nismo pozabljene žrtve, temveč nas politiki, mediji in javnost poslušajo. Bistveno prej so bila slišana združenja žrtev kriminala in žrtev nasilja. Toda tudi žrtve prometa so žrtve nasilja. V Franciji imajo organizacijo, ki se imenuje Združenje proti cestnemu nasilju. Če nekdo vozi pijan ali prehitro, je to nasilje nad okolico. Tudi za pravni sistem je pomembno, da prepozna žrtve trčenj. Lahko ste opazili, da govorim o trčenjih in ne nesrečah. Vsakega trčenja ni mogoče označiti kot zgolj nesrečo.
Najbrž imate v mislih predvsem tragične posledice vožnje pod vplivom alkohola in pretirane drznosti?Ponekod je vožnja pod močnim vplivom alkohola že sama po sebi kaznivo dejanje. Tudi pri povratnikih je težko govoriti o nesreči. Toda kar zadeva alkohol, so mladi na srečo vedno bolj ozaveščeni. To me navdaja z optimizmom. Treba je spremeniti miselnost ljudi.
Kako kot žrtev prometne nesreče doživljate povzročitelje hudih prometnih nesreč? Predvsem tiste, ki jih povzročijo iz hude malomarnosti, pod vplivom alkohola, z izjemno drzno vožnjo. Organizacije, ki se ukvarjate s pomočjo žrtvam nesreč, zagovarjate stališče, da so tudi povzročitelji na neki način žrtve prometnih nesreč, torej žrtve lastnega nasilja, po drugi strani pa javnost, ki se je posamezna nesreča dotakne zgolj posredno, pogosto zahteva linč. Kakšno obravnavno povzročiteljev prometnih nesreč si želite vi?Lahko začnem s svojim primerom. Mladenič je povozil mojo hčerko na prehodu za pešce. Če bi se zdaj srečala, bi mu lahko oprostil. Zdaj je star več kot 40 let, ne vem, kje živi, ampak prepričan sem, da je trčenje vplivalo tudi nanj. Tudi povzročitelji potrebujejo pomoč, pogovor s kakšnim psihologom, socialnim delavcem. Naše društvo v Luksemburgu financira država in povzročiteljem ne moremo ponujati pomoči. Kot slišim, pa pri vas Zavod varna pot ponuja pomoč tudi njim, vendar pa se redko odločijo za pomoč. Strah jih je soočenja z neposrednimi žrtvami in njihovimi svojci.
Danes razmišljam, da je fant, ki je zbil mojo hčerko, verjetno moral hiteti, toda še vedno me boli, da ji ni priskočil na pomoč. Odvetnik mi je takrat rekel, da naj vzamem sekiro v roke, vendar že tedaj nisem razmišljal na tak način. Si pa izjemno jezen. Če se postavim v kožo mladeniča, ki je povozil majhno dekle, sem prepričan, da bi tudi sam potreboval pomoč. Je pa res, da je vsaka situacija drugačna.
Na generalni skupščini Evropskega združenja žrtev prometnih nesreč, ki je tokrat potekala v Ljubljani, ste veliko besed namenili sodnim postopkom. Želite si, da bi bili čim krajši ter da žrtvam in svojcem ne bi bilo treba vedno znova podoživljati žalosti. Kako dolgi so postopki v vašem domačem Luksemburgu?Predolgi. Trajajo nekje dve, tri leta. Kot slišim, so pri vas prav tako dolgi, v nekaterih državah, kot je na primer Grčija, pa je še slabše. Treba je postaviti neko mejo in eno leto se nam zdi primeren rok.
Prav tako si želimo, da bi vse države sprejele podobno zakonodajo, kot so jo Francija, Belgija in Luksemburg. V teh državah od lanskega decembra velja, da otrok – ponekod je meja pri 12, drugje pri 14 letih – ne more biti kriv, če ga povozi avto. Podobno je tudi s kolesarji in starejšimi od 75 let. Ni jim (poškodovanim oziroma svojcem smrtno ponesrečenih, op. p.) treba iti na sodišče in tam uveljavljati zahteve po odškodnini, temveč jim ta bolj kot ne avtomatično pripada. Zavarovalnice se seveda zelo jezijo. A ocenjujem, da bi morale takšno zakonodajo posvojiti vse države. Gre namreč za avtomatično ščitenje šibkejših in to je treba vcepiti tudi v miselnost voznikov. Da vsakdo na cesti ves čas misli na šibkejše. To bi bil velik napredek.