Kristijan Koren je po dirki izpostavil za mnoge ključni dejavnik, da nekateri kolesarji niso imeli podlage dovolj močnih dirk in s tem tekmovalne hitrosti za 255 kilometrov. Da je to tisto, česar ni mogoče pridobiti z nobenim treningom. S tem se je strinjal tudi Luka Mezgec. Svetovno prvenstvo je bila njegova tretja tako dolga dirka v karieri. Krči Grega Boleta v zadnjem delu dirke so bili še jasnejši znak, da je bila previdnost pred prvenstvom glede teh tegob upravičena in ni bila le priprava terena za morebitni izgovor. Bole, sedmič zapored na svetovnem prvenstvu, je tako izkušen, da je natančno vedel, kje je njegova najšibkejša točka. Zato je tudi tako dolgo pred prvenstvom odlašal s potrditvijo nastopa. Izkušeni Štangelj mu je zaupal in ga počakal z odločitvijo. Mimogrede, kaj bi bilo, če bi Bole ostal rezerva? Kako je o razpletu na svetovnem prvenstvu odločal tekmovalni program pred prvenstvom, zgovorno dokazuje tudi statistika. Bole je bil sploh najvišje uvrščeni med kolesarji iz tretjega razreda kontinentalnih ekip, Kristjan Fajt (72. mesto) pa drugi, kar je eden najzgovornejših podatkov. Med kolesarji zunaj 18 elitnih ekip sta bila pred Boletom le najboljši Italijan Colbrelli (13.) in Poljak Paterski (17.).
Kolesarji kontinentalnih ekip nimajo pravice nastopa na elitnih dirkah WorldToura. Štangelj sicer pravi, da tekmovalni klubski program ni odločilni, ki je vplival na dosežke njegove reprezentance. Statistika mu ne pritrjuje, a dobro je to, da se na slovensko majhnost in zapostavljenost ne izgovarja. Vseeno je to slovenska realnost.
