»Nisem jezen, le presneto utrujen. Kar se mi je zgodilo z okvaro elektronike in menjavo kolesa okoli dvestotega kilometra, je le del kolesarstva. S tem sem res pokuril veliko dodatne energije, saj sem lovil kot 'zmešan'. Ta naboj bi mi lahko prišel prav čez zadnji klanec dirke, da bi pripeljal s prvo zasledovalno skupino, toda to je čar kolesarstva. Nikoli ne bomo vedeli, kaj bi bilo, če bi bilo,« Grega Bole v cilju 81. svetovnega prvenstva v Ponferradi ni kazal pretiranega razočaranja, potem ko je kot najboljši mož slovenske reprezentance končal le na 42. mestu, 35 sekund za novim malce presenetljivim, vendar zasluženim nosilcem mavrične majice Poljakom Michalom Kwiatkovskim.
Za Blejca je slaba tolažba, da so za njim končali tudi Vincenzo Nibali, lider italijanske zasedbe, lani petouvrščeni Ukrajinec Andrij Grivko in eden velikih favoritov Slovak Peter Sagan. »Prav Sagana sem imel posebej na očeh. Na zadnjem klancu Mirador je naredil 10 metrov luknje v zavetrju za kolesarjem pred njim in nisva imela moči, da bi nadoknadila. V teh desetih metrih je bilo vseh 255 kilometrov. To je kolesarstvo.«
Tako je slovenska reprezentanca na najbolj posebni in spoštovani enodnevni dirki sezone ostala v povprečju. Mladi Jan Polanc, ki je lani reševal čast slovenske reprezentance v prav tako deževnih Firencah, je letos prvi odpadel iz glavnine po desetih krogih, v naslednjem Jure Kocjan, v dvanajstem od štirinajstih tudi Kristijan Koren in Luka Mezgec. Štangelj je strategijo postavil na Gregu Boletu in Luki Mezgecu, saj je že razplet dirk v petek in soboto nakazal, da se obeta zaključni sprint manjše skupine kolesarjev, kar se je se na koncu z izjemo samostojne akcije 24-letnega Poljaka Kwiatkovskega tudi uresničilo. Tako je bil Kristijan Koren kot eden najbolj cenjenih pomočnikov v profesionalni karavani zadolžen za pomoč Gregu Boletu, Kristjan Fajt pa je asistiral Luki Mezgecu. Kristjan Fajt je s tem v polni meri upravičil šesti nastop na svetovnem prvenstvu, saj je tudi pripeljal do cilja. »Vesel sem, da sem se uspel držati navodil selektorja, naj bom ob Mezgecu, dokler bo šlo, potem mi je še ostalo nekaj moči za zraven. Mislim, da sem pošteno opravil svoje delo. V ponos mi je bilo dirkati s tako ekipo,« je izlil čustva v cilju kolesar Adria Mobil (72. mesto, +6:10).
Kljub Fajtovemu trudu je bil junak Trsta udeležen v padcu tri kroge pred ciljem, menjal je obročnik ravno v trenutku, ko je bila dirka že v razcvetu. Štangelj je poskušal tudi s pomočjo zavetrja spremljevalnega avtomobila pomagati Mezgecu, da bi ujel nazaj (klubski kolega John Degenkolb in tekmec Francoz Nacer Bouhanni sta preživela selekcijo kot deveti in deseti), a komisarji UCI niso bili pripravljeni zamižati na eno oko kot na dirkah WorldToura. »Mislim, da padec in okvara kolesa zame ne bi bistveno spremenila dejstva. Morda bi ritem čez klance vzdržal le krog dlje. Ritem je bil neizprosen. Na izčrpavanje. Vidim, da je nekaterim, kot Degenkolbu in Bouhanniju, zelo koristil nastop na španski Vuelti, saj so najbolj presenetili. Kolajne pa se vseeno niso delile po tem vzorcu. Mislim, da smo v teh okoliščinah kot reprezentanca dobro dirkali. Komande in nasveti selektorja so bili pravi. Precej energije smo prihranili na ta račun. Predvsem Fajta moram pohvaliti za opravljeno delo,« je komplimente in dirko opisal Luka Mezgec.
Tudi Kristijan Koren si ni očital ničesar: »Naša naloga je bila jasna, da imamo Grega zaščitenega, da ne izgublja energije v prazno. Slišal sem, da je bil zadovoljen, da sem opravil delo stoodstotno. Do treh krogov pred ciljem, kar je nekako vloga pomočnika. Ni lahko. Svetovno prvenstvo je loterija. Tudi slabo vreme danes je bilo del tega. Nismo smeli tvegati, da bi vse prepuščali sreči. Sem že pet let v tem, da delam tako, kot naročijo, kar selektor reče, to naredim.«
»S pokazanim verjetno ne moremo biti zadovoljni,« je lahko le pritrdil tudi Gorazd Štangelj, ki se je prvič preizkusil v vlogi selektorja. »No, če sem z načinom dirkanja še kolikor toliko zadovoljen in ga v veliki meri lahko pohvalim, saj velikih napak nismo delali, pa z rezultatom ne morem biti. Žal je nesporno dejstvo, da je Boletu le malo zmanjkalo in bi se prekucnil čez zadnjo vzpetino na dirki in bi lahko bilo marsikaj drugače. Janu so iz tekmovalnega boksa napisali opozorilo, naj bo pozoren, saj so Italijani začeli dvigovati ritem, vendar je bil z vožnjo na repu kolone hitro obsojen, da ne bo mogel več slediti v dolgi raztrgani razpotegnjeni koloni. Verjetno ni imel svojega dne. Tudi od Jureta Kocjana sem pričakoval več,« je Štangelj delil ocene.
»Za ta nastop Grega seveda ne morem kritizirati, le pohvalim ga lahko. Že to, da je bil s takim pripravljalnim tekmovalnim programom, kot ga je imel z ekipo Vini Fantini, v tej jeseni sploh tako dober. Kakor koli, dokazal je, da je kolesar za svetovna prvenstva. To pomanjkanje dirk je po moje tudi vplivalo nanj, da ni bil tako samozavesten, kot bi lahko bil. In prav to je bilo morda ključno, da bi zadnjo vzpetino na Mirador začel bolj v ospredju skupinice in se tako lažje prevalil čez z drugimi sprinterji. Mislim, da je premalo verjel, da lahko pride tako blizu najboljšim, čeprav je to svetovno prvenstvo. Verjetno je s tem zamudil lepšo priložnost. A drugo je, če ni močnih nog in nobena motivacija v glavi ne pomaga. Nekaj je teorija, drugo je praksa. Bo pa Grega Bole sam najlažje največ povedal. Tudi o tem, kako je nanj vplivala menjava obročnika. Morda je prav tedaj vrgel stran del energije. Na koncu šteje vsaka malenkost,« se je Štangelj razgovoril o detajlu, ki je Grega Boleta oddaljil 35 sekund od zmagovalca Kwiatkowskega in tudi odločilno vpliva na vtis. Letos so pred Boletom končali kolesarji iz 22 držav.
»Če sem povsem iskren, bi se najraje zjokal, ko sem zapeljal čez ciljno črto. Da sem bil tako blizu naslova svetovnega prvaka in se mi je na tak način izmuznil v zadnjih nekaj kilometrih. Lahko bi zmagal in bil najboljši,« je Avstralec Simon Gerrans precej obžaloval, da je bil v cilju le drugi, srebrn. Še bolj je za mavrično majico jokal Alesandro Valverde, ki je od 2006 nanizal že dve srebrni in štiri bronaste kolajne, tri v zadnjih letih. Življenje v mavrični majici se je spremenilo 24-letnemu kolesarju ekipe Omega Quick Step Michalu Kwiatkovskemu. Favorite iz prve vrste je napadel na predzadnjem spustu in do cilja ga niso ujeli. »Pred dvema dnevoma sem gledal dirko mlajših članov in videl sem, da je mogoče zmagati na tak način. Med dirko sem se dobro počutil, moji reprezentančni kolegi so naredili izjemno delo v pomoč, naredil sem tako, kot sem si zamislil za zadnji krog, tvegal sem in uspelo je. To je nekaj neverjetnega.«
