Odkar je bil zakon uveljavljen, je zdravstvenim inšpektorjem, ki jim je pripadel nadzor nad gostinskimi lokali, uspelo oglobiti kakih petsto kršilcev. Manj kot enega na teden. Od teh je globo doslej plačala komaj dobra polovica. Za razliko od drugih držav EU, kjer so prepričani, da je zakonodaja najbolj učinkovit mehanizem za omejevanje uživanja alkohola, če se izvaja, seveda, v Sloveniji mnogi menijo, da dejstvo, da se zakonodaja ne izvaja, dokazuje, da ni učinkovita.
Oglejmo si ob enem samem določilu zakona – prepovedi ponudbe in prodaje alkohola mladoletnim osebam v gostinskih lokalih – kako oblast skrbi za izvajanje zakona.
Morda je še najmanj pomembno, je pa vseeno simptom, da se je število zdravstvenih inšpektorjev, ki jim je nadzor gostinskih lokalov le ena od osemnajstih obveznosti, v času po sprejemu zakona zmanjšalo od sto štirideset na manj kot devetdeset. S primernimi orodji bi namreč tudi en sam inšpektor lahko opravil veliko dela. Vendar je edino orodje besedilo zakona. Pri tem je vrhovno sodišče pri dokazilih zelo omejevalno: inšpektor mora prekršek gostinskega delavca zaznati sam s svojimi čutili – verjetno sta mišljena vid in sluh, morda tudi voh, najbrž pa bi bilo sporno, če bi v kozarec neznane pijače pomočil jezik. Sodišče ne upošteva prič, tudi če gre za mladostnika samega, ki izpove, da je naročil alkoholno pijačo in ga natakar ni vprašal po starosti, pač pa sprejme zagovor gostincev, da otroci lažejo in so pijačo v lokal prinesli sami ali pa da jo je naročila polnoletna oseba med njimi. Ali da se jim je gost zdel dovolj star.
Predstavljajte si torej zdravstvenega inšpektorja, ki ga v njegovem majhnem okolju že vrsto let vsi prepoznajo na vratih, kako se poskuša ob vsesplošnem muzanju neopazno prikrasti k sumljivo mlademu gostu (najbolje bi bilo, da bi zaradi uporabe čutil sedel za njegovo mizo, vendar bi bil v tem primeru lahko sostorilec), spremlja potek naročanja pijače (ki lahko poteka polglasno in v gostilniškem žargonu), čaka na trenutek, ko pijača priroma na mizo, skuša z vohanjem ugotoviti, ali je bila kokti primešana vodka, in menca ob odločanju, ali naj gostu iztrga kozarec iz rok in odvzame vzorec. Misija nemogoče. Če dobro razmislim, se mi petsto glob sploh ne zdi tako majhna številka. K temu je treba dodati, da je bilo glob več, vendar gostinci s pritožbo na sodišču velikokrat uspejo. Ni znano, v kolikšnem odstotku, ampak povsem verjetno je to odvisno predvsem od tega, ali se gostincu sploh ljubi pritožiti.
Poleg tega pa po mnenju vrhovnega sodišča zakon za nekatere prodajalce alkohola sploh ne velja. ZOPA govori o posamezniku, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti. S tem splošnim opisom so mišljeni vsi, ki se ukvarjajo s ponudbo in prodajo alkohola. V zakonu o prekrških, ki je nastal tri leta po ZOPI, pa sta s podobno besedno zvezo opisana dva pravna subjekta: »samostojni podjetnik posameznik« in »posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost«. To latovščino lahko razvozlamo samo ob natančnem branju zakona, vendar je zdravemu razumu jasno, da ZOPA cilja na vse, ki se pod kakršnim koli preteklim, današnjim ali prihodnjim imenom ukvarjajo s ponudbo in prodajo alkohola. Cilj zakona je namreč, da bi mladim omejil dostopnost do alkohola. Ampak sodišča, vključno z vrhovnim, trdijo, da temu ni tako: ker samostojnega podjetnika ni mogoče šteti za posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, prvega sploh ni mogoče oglobiti, dokler tega zakon ne bo izrecno določil. Globe, ki jih dobijo samostojni podjetniki, se razveljavljajo. Ni čudno, da med gostinci po novem prevladujejo s.p.-ji.
Resnici na ljubo bi zakon lahko tudi dopolnili. Zdravstveni inšpektorji iz leta v leto predlagajo pristojnemu ministrstvu za zdravje, naj s tremi ali štirimi besedami odpravi njegovo dozdevno dvoumnost. Vendar se to ne zgodi, predlogi ostajajo v predalu.
Učinkovitost zakona bi bilo mogoče zelo enostavno dramatično povečati. Najboljša možnost je uvedba koncesij za prodajo alkohola. Prodajalec, ki bi večkrat kršil zakon, bi koncesijo izgubil. Druga možnost je uvedba naključnega preverjanja, kako se zakon izvaja, s pomočjo nepolnoletnih oseb, ki bi pri izbranem gostincu naročile alkoholno pijačo. Ob tem predlogu zdravstvenih inšpektorjev je ministrstvo za pravosodje zgroženo zavilo z očmi: ocenilo je, da bi to predstavljalo napeljevanje gostincev k prekršku, kar je sporno z moralno-etičnega vidika. Res je sicer, da je v primeru suma na huda kazniva dejanja možno lažno napeljevanje k dajanju ali prejemanju daril ali podkupnin, to pa ne bi bilo primerno pri prekrških. Sam napeljevanja k prekršku, ki se nenehno dogaja, ne vidim; bolj ga lahko primerjam z naključnim testiranjem kakovosti v laboratorijih. Vsekakor to metodo uporabljajo v več državah, na primer v Avstraliji.
ZOPA ni le zakon o prepovedih. Že desetletje govori tudi o drugih stvareh. Na primer, naj država sprejme strategijo na področju alkoholne politike. Ta je celo napisana, vendar leži v nekih predalih. Bojda še ni prišel čas zanjo.
V deželi z mokro kulturo je tudi oblast mokra. Izvršna, zakonodajna in pravosodna.