Pojem »drugačnosti« je v slovensko javnost leta 1995 vpeljal Svet Evrope z antirasističnim sloganom »Vsi drugačni, vsi enakopravni!«. Na podlagi »drugačnosti« se lahko razvije »drugost«, torej občutek, da je nekdo, ki je »drugačen«, tudi »drug«, »tuj«, »drugorazreden«. Ali je dejanje, ko se zaradi »drugačnosti« izpostavi določen segment prebivalstva, bodisi etnična ali verska manjšina, bodisi istospolna skupnost ali pa na primer ljudje s posebnimi potrebami, prispevek k enakopravnosti ali k drugosti?
Z naslovom simpozija smo zavestno ponudili manjšo provokacijo: »Glasba in drugačnost« smo prevedli v »Music and Otherness«, in ta »drugost« je potem pritegnila pozornost in opozorila tako na jezikovne in disciplinarne posebnosti kot tudi na pomen nenehnega posodabljanja terminologije. Mimogrede, prihodnje leto bo svetovni kongres ICTM potekal v Kazahstanu, in ko smo jih vprašali, kateri naj bo poleg angleščine uradni jezik, so izbrali ruščino in ne kazaščino; preprosto zato, ker je ruščina tamkajšnja znanstvena lingua franca z dodelanim terminološkim aparatom.
Kaj vse je »drugost« znotraj glasbe?O razumevanju »drugosti« v glasbi, kot je pokazal tudi simpozij, lahko gledamo z različnih disciplinarnih polj: etnomuzikologije, filozofije, antropologije, muzikologije, sociologije, teatrologije, etnologije in glasbene terapije. Pogledi so torej različni, že pri temeljnem vprašanju, kaj sploh je glasba. Za muzikologa je to pogosto le zahodna umetnostna glasba, vse ostale glasbe so »druge«. Sociolog bo takoj opozoril na pomen popularne glasbe, folklorist na pomen ljudske glasbe, etnomuzikolog in antropolog pa bosta prisegala na študij glasbe kot vsečloveškega fenomena.
Etnomuzikolog John Blacking je v zgodnjih sedemdesetih glasbo definiral kot človeško organiziran zvok, a kaj, ko raziskave na področju zoomuzikologije ponujajo bistveno širše razsežnosti. John Cage pa nam je že leta 1952 s skladbo 4'33" ponudil drugačen razmislek o zvoku in tišini. »Drugost« glasbe lahko temelji na drugačnosti glasbenih parametrov in na estetskih izhodiščih poslušalca, lahko tudi na percepciji drugačnosti ustvarjalcev in/ali izvajalcev glasbe.
Pa lahko glasba sploh vpliva na percepcijo drugačnosti?Vzemimo primer Romov. V zelo različnih kulturnih okoljih marsikdo prisega na glasbo Romov. Toda ali se navdušenje nad njihovo glasbo dejansko reflektira v povečanem zanimanju za vsakdanje romsko življenje ali v kakovosti medsosedskih odnosov?
Odgovor na vaše vprašanje zahteva zdravo rezervo: glasba vendarle ni vsemogočna, je pa učinkovito sredstvo za doseganje različnih ciljev, tako dobrih kot žal tudi slabih. Glasbo po eni strani uspešno uporabljajo v preventivnih akcijah za zajezitev aidsa v Afriki, po drugi pa za trpinčenje ljudi, kar sem recimo dokumentiral v kontekstu vojn ob razpadu Jugoslavije. Sam na glasbo gledam bistveno širše kot le na estetsko kategorijo in seveda vidim veliko priložnosti za pozitivno dojemanje drugačnosti, predvsem na področju vzgoje in izobraževanja.
Glasba nosi v sebi naboj, ki je lahko revolucionaren, tudi do te mere, da je nasilen.Protestniško gibanje po Sloveniji nas je lani spodbudilo k simpoziju Glasba in protest in dobili smo širši vpogled v protestniško pesem po svetu. Recimo v Čilu je Victor Jara izgubil življenje zaradi tega, ker je pel svoje pesmi v kontekstu protestov proti tamkajšnji hunti. V Bolgariji so bili v času Todora Živkova zaradi domnevne »turškosti« prepovedani določeni inštrumenti, recimo zurla. Manjšinam so v 20. stoletju večinski nosilci politične moči marsikje prepovedovali javno izvajanje pesmi v manjšinskih jezikih.
Sam sem raziskoval večfunkcijskost glasbe v kontekstu vojn na območjih nekdanje Jugoslavije v devetdesetih in izpostavil tri funkcije. Ena je spodbujanje lastnih vrst, vključno z vojaki na bojni črti in civilnim prebivalstvom v zakloniščih. Druga funkcija je provociranje nasprotnika. Med obleganjem Sarajeva so na primer okrog mesta namestili zvočnike in ljudje so bili prisiljeni poslušati nacionalistične pesmi, usmerjene proti njihovim političnim voditeljem in idealom. Tretja funkcija glasbe je bila spodbuditi ljudi, ki niso neposredno vključeni v vojno. Sem sodijo pesmi, ki bolj ali manj neposredno apelirajo na Združene narode, Evropsko unijo in druge dejavnike, ki bi z učinkovito intervencijo lahko naredili konec trpljenju.
Tudi trpinčiti se da z glasbo. Na Hrvaškem so nekdanji vojaški ujetniki pripovedovali, da so jih ponoči prebujali in so morali peti jugoslovansko himno ter nacionalistične pesmi. Dokumentirani so tudi primeri trpinčenja muslimanskih zapornikov s heavy metal glasbo v Guantanamu.
Kam v tem kontekstu sodi partizanska pesem?Zanimivo vprašanje, predvsem če pomislimo na skupno jugoslovansko preteklost in na razkol v zadnjem desetletju minulega stoletja. Ali pa na leto 1948 in vprašanje primernosti prej nespornih sovjetskih pesmi. S partizansko pesmijo se je bilo dovoljeno ukvarjati in kar malce preseneča, da študij o tem ni več, prav tako kot tudi ne o glasbi delavskega razreda iz prvih desetletij po drugi svetovni vojni. Politične spremembe so konec osemdesetih na ljubljanske ulične stojnice (ne v trgovine) pripeljale tudi nekaj posnetkov domobranskih pesmi, ki so bile prej prepovedane.
Koliko je zanimanja med mladimi za drugačne godbe?Mislim, da je zanimanja čedalje več. Ko sem na Akademiji za glasbo v Ljubljani v zgodnjih devetdesetih začel predavati o indonezijskem gamelanu, je nekdo na steno napisal: Pettan 007 – Gamelan; nasmejalo me je, nisem pa vedel, kako naj si to razložim. Dejstvo pa je, da sta bila v ospredju tega akademskega prostora predvsem Slovenija in Evropa, medtem ko so bili moji interesi po študiju v Tanzaniji, Egiptu in ZDA bistveno širši. No, zdaj je na Filozofski fakulteti na voljo cel etnomuzikološki program, vključno s slovensko ljudsko in popularno glasbo, glasbami sveta, aplikativno etnomuzikologijo ter etnoansamblom.
Za kateri inštrument zgrabite vi?Sem sicer violončelist, a ker imam doma zbirko kakšnih sto inštrumentov z različnih koncev sveta, je odločitev odvisna predvsem od razpoloženja. Moja šrilanška soproga pa me s čudovitim petjem vedno znova spomni, da je najbolj dovršeno glasbilo – glas.