Priboljšek
V četrtek popoldan se je dalo krožeč med policami ene od mestnih semenarn uslišati priredbo napeva »Kreni prema meni« Brejkerjev. Primer posilstva. Alfa rock samec se je šopiril s svojim »vecchia romagna« vokalom, s katerim bi sicer prepričal sleherno žirijo na tekmovanju talentov, a če bi bil komad v originalu odpet tako, zagotovo ne bi postal hit. Osrednji tok zabavne mašinerije temelji na takšnih glasovih. Na osebkih, ki so sposobni na enak način odpeti tako poezijo na proslavi kot jedilni list. Ker jih pač »ne moti vsaka dlaka«, ampak so »štemači« brez odvečnih misli. Imamo torej pevce, ki lahko odpojejo vse, in pevce, ki lahko odpojejo samo specifično nekaj. Svojega. Več razlogov za upanje dajejo drugi. Mačo iz semenarne je prvo, Brane Bitenc, nedavno preminuli pesnik, režiser, a najprej vokalni solist Otrok socializma, pa drugo. Tako kot je zvenela njegova slovenščina, je in bo žal še naprej zvenela redkim. Tako redkim, da se slovenščine drži sloves štorasto neuporabnega jezika. A »da se«! Mogoče je. Če imaš kaj povedati, je slovenščina skrajno seksi. In to je odkril mladi punk iz začetka 80., čeravno je verjetno podobno počel Ježek, zagotovo pa tudi Bojan Adamič, katerega pravilo je bilo, da je vedno izhajal iz besedila. Zato je bila informacija, da na stavbi RTVS ob Bitenčevem odhodu niso izobesili žalne zastave, za pobesnet. Pa niti ne zaradi njega, ki je sicer zrežiral vsaj dve oddaji (Muzika je to in Zlatko Zakladko), ki jih na TVS lahko prištejejo med svetlejše dosežke. Ne, predvsem je žaljivo do tebe, za zdaj še živečega državljana, ki izročilo, ki ga je Bitenc izrazito predstavljal, dojemaš za pomembnejše, kot ga dojemajo v dotični javni ustanovi. Ustanovi, ki ti obvezno naročnino sicer zaračunava prav na račun tega, ker naj bi skrbela za to, da te »kulturno-jezikovno-nacionalno ne odpihne«. A če se je v zadnjih letih morda lahko celo zdelo, da je ta nesporazum presežen, pričujoči primer grobo kaže, da ni bil presežen nikdar. Da na RTVS nikdar niso niti dojeli niti cenili napredka, ki ga je v slovenščini in življenju občestva povzročilo punk pesništvo. Še bolj splošno. Utemeljeno jih lahko sumiš, da se jim bolj kot pesniki za ohranjanje tako imenovanega slovenstva zdijo bistveni športni komentatorji. Vsaj sodeč po njihovi rekordni zastopanosti na minulem košarkarskem prvenstvu je tako, pa to navajam kot izpričani košarkarski strastnež. »Honorarnim sodelavcem z dolgoletnim stažem zagotovimo objavo osmrtnice v dnevnem časopisu in sožalno pismo generalnega direktorja. Žalno zastavo pa izobesimo ob smrti redno zaposlenega sodelavca,« se bere uradno pojasnilo primera. Itak burleskno. Kakšen racionalen razlog, da so eni deležni takšnega posmrtnega priboljška, drugi pa ne, bi lahko obstajal? Amortizacija tkanine v vetru? Obraba hišnikovih podplatov? A pustimo to zabavljanje. Pravilo o pokojnikih RTVS je predvsem izraz miselnosti, da ni nič narobe z delitvijo na (starejše) redno zaposlene in (mlajše) honorarce. Na državljane, ki lahko dobijo kredit, in tiste, ki ga ne morejo. Podobno vzrokom za nastanek bančne luknje.
![Priboljšek](/i/as/2014/09/21/796498.jpg)