V minulih dneh so člani kranjske skupine The Tide večkrat pristali. Čeprav trdno na zemeljski skorji, zlasti glede naše (medijske) scene, so se za potrebe promocije novega albuma Landings sprva preselili v zrak, da bi na koncu minulo soboto pristali v SiTi Teatru. Seveda pri tem ne gre za finalno destinacijo, le postajo na umetniški poti, ki se je začela pred dobrim desetletjem. Tretji studijski celovečerec po vrsti prinaša nekaj osvežitev v njihov prepoznavni slog. Morda ga lahko razumemo celo kot prvi pravi zrelostni izpit, ki se je napovedoval že nekaj časa. Ob tem sta nekaj misli strnila tekstopisec in pevec Tomaž Štular ter basist in (ko)producent Dejan Osterman.
Če se v uvodu ozremo na našo glasbeno sceno v celoti, smo si lahko enotni, da je dokaj neizrazita. Vsi hočejo biti povsod in zato ne izbirajo sredstev. The Tide ste vseeno našli svoj prostor v njej – se ne izpostavljate, a tudi mimo vas ne moremo.Dejan: Vedno sem ustvarjal v projektih, kjer smo se držali bolj sredinske linije: ne biti stroga alternativa, prav tako pa se nikdar nisem navduševal nad pretiranim komercialnim vidikom tega, kar počnem. Domača scena je raznolika s pripombo, da določeni žanri niso imeli in nimajo podpore, ker enostavno ni dovolj zvestega občinstva, ki bi jih podpiralo. Tako smo prepuščeni improvizaciji, prek katere določene stvari v nekem trenutku vseeno sovpadejo po naših željah. Zato so odzivi klubov zelo različni: za nekatere smo premehki, drugje pravijo, da smo pretrdi.
Tomaž: Nikoli se nismo strogo žanrsko opredeljevali. Pustili smo si veliko svobode, kar nam je na koncu prišlo še kako prav v smislu ohranjanja prisotnosti, ne glede na to, da ljudje o nas vedo zelo malo. Tipičen primer je odziv na skladbo Your River Wild, na podlagi katere so nas vsi, tudi tisti, ki skrbijo za programe v klubih in bi morali imeti širši vpogled v to, kaj naročajo, imeli za melanholičen bend. Na koncertu seveda sledi šok, ker je takšnih linij v naši celostni identiteti zelo malo. Manjka širine in globine pogleda, saj zgodbe nikdar niso tako enoplastne in popredalčkane, kot se pričakuje na drugi strani.
V tem času ste vseeno malce bolj razrahljali nekdaj bolj zategnjeno umetniško distanco navzven in postali širše sprejemljivejši.Dejan: Čas se spreminja in mi se spreminjamo z njim. Od prvenca do danes se znotraj benda pozna povečana stopnja zrelosti, kar pa ne pomeni našega prilagajanja. V nobenem trenutku nismo pomislili, da bi se na račun večje prepoznavnosti prilagodili komu zunaj benda, da bi si na tak način širili krog poslušalcev. Ni nam težko sestaviti albuma ali dveh skladb tipa Little Love Pretender, pravzaprav bi bilo za vse nas veliko lažje, a v tej podobnosti ne vidim pravega smisla. The Tide iščemo nove poglede že zavoljo tega, da osvežujemo kemijo v bendu, da nam ne postane dolgčas.
Tomaž: Čas med dvema projektoma poskušamo kar najbolje izkoristiti, da bi poiskali nasprotje temu, kar smo počeli do takrat. Med Love & Trust ter Kings Of the Hill je nekaj vzporednic, vsekakor, a še več je kontrastov, saj je prvi album harmonij, drugi pa izrazito kitarsko usmerjen. Z aktualnim projektom Landings gremo v neko tretjo smer, ki osvojeni dramatični lok v naših skladbah še toliko bolj poudari. To je naš ustvarjalni napredek. Ne mislimo namreč vse življenje črpati iz iste melanholične naplavine, temveč jo krepiti in drugačiti. Smo sami svoji gospodje, zato si lahko privoščimo tudi izlet v country vode.
Ste pa od samega začetka veliko energije vlagali tudi v celostno podobo in jo znali zapakirati. Kje doživljate ta soodnos med videnim in izrečenim v notnem črtovju?Tomaž: Z vsemi, s katerimi sodelujemo, se dobro poznamo in si medsebojno zaupamo. Celostna podoba je končni rezultat naše glasbe, pogleda s kamero Mihe Knifica in oblikovalnega dvojca Kitsch-Nitch. Vsi imajo proste roke in njihova naloga je, da po svojih najboljših močeh naredijo malce bolj zrel, se pravi netipičen slovenski izdelek. Oni so se našli v naši glasbi, mi pa nikoli nismo stopili v njihov kreativni prostor in rekli, naj nekaj naredijo drugače.
Dejan: Kar se tiče besedilnega dela, je vedno fino, da nekdo, ki ni glasbenik oziroma del benda, poda svoje videnje. Naši spoti tako niso slepo sledenje zgodbi besedila, temveč le ena izmed njegovih interpretacij. Danes se, na žalost, besedila praktično ne poslušajo več, kaj šele razumejo. To je vpliv razkošne videoprodukcije, kjer se je interpretacija prenesla na slikovno raven, tako, skupaj s sliko, se dojemajo tudi pesmi.
Tudi vi ste se tokratne promocije lotili razkošno in velikopotezno, tako na zemlji kot v zraku. Na podlagi vašega, pogojno rečeno, umetniškega vedenja tega nismo pričakovali.Tomaž: Kaj naj rečem, nekoč je treba prestopiti tudi to mejo in poskusiti kaj medijsko bolj odzivnega. The Tide smo vedno imeli veliko idej in veliko smo jih tudi uresničili, a jih mediji niso dovolj »cenili«. Tokrat smo dobili novega igralca, Val 202 in MMC, zato smo šli v to zgodbo. Zgodba kot taka je še vedno najpomembnejša. Album smo imeli pripravljen že pred letom dni, a smo z njim želeli počakati na pravi trenutek.
Ali je danes nuja, da moraš po nečem izstopati, da si izboriš svoj kos prostora pod medijskim soncem?Tomaž: Da, in prav to je žalostno. Danes album ni več dovolj. Izdaš ga – in čez mesec dni je vse pozabljeno. Tako smo tudi mi zadnjega pol leta načrtno pripravljali teren in prek treh novih pesmi dajali namige, da se zadaj dogaja nekaj velikega. Pri tem smo skrivali, kakšna promocija se pripravlja, kajti po spoznanju mediji hitro izgubijo zanimanje. Tudi tu zna nastati problem; ker gre za prepoznavna medija, se drugi toliko bolj distancirajo.
Znajo pa pograbiti vaše odkrivanje Amerike in še danes ne popuščajo, ko zgodba sploh nima več ničesar, kaj šele smisla.Dejan: Res je, še zlasti, ker je zgodba zelo banalna. Vse je povezano s slovensko majhnostjo, saj je za nas vse dobro čez mejo. Takoj ko te zaznajo v tujini, se tvoja vrednost doma dvigne. Tipičen primer je Gramatik. Kar se The Tide tiče, je šlo zgolj za eksperiment, da se preizkusimo, ali je naš izdelek povsem konkurenčen, da ga čez lužo nekdo uvrsti v kakšno digitalno zbirko.
Tomaž: Največja poanta vsega je bila reklama, najbolj smešno pa to, kako histerično so naši mediji to zgodbo zagrabili. A samo mediji, saj na račun tega nismo imeli niti enega koncerta več.
Vsebino in večplastnost albuma bomo prepustili predpremiernemu suspenzu, zanima pa me, kako album zveni po produkcijski plati. Dolgo ste bili podvrženi produkciji »naredi sam«, ki pa vašemu tipu glasbe prej kaj odvzame, kot doprinese.Dejan: Tokrat ni bilo povsem tako. Fantom sem namreč dejal, da če jaz začnem znova miksati materiale, bomo tam, kjer smo bili pri prejšnjem albumu. Potrebovali smo zunanje uho in ga našli pri Matjažu Moraosu Zdešarju. Njemu smo prepustili končni miks, da bi se oddaljili od zvoka, ki ga imam v ušesih. Sam sebi sem namreč postal dolgočasen. Hkrati je Matjaž predlagal, da bi si naša glasba zaslužila analogni finale, kar ji je takoj dalo nov zorni kot. Še vedno je veliko domače produkcije, a gre ta skozi druge kanale kot nekoč. Z njim želimo že v zgodnejših fazah sodelovati tudi v prihodnje.
Že pred leti sem vas prav v ta namen poslal čez cesto, k Aldu Ivančiču, ki se sicer na albumu pojavi kot remikser skladbe Lay Me Down.Tomaž: Z Aldom se bodo stvari nekoč povezale, le pravi čas moramo najti. Tokrat se je prostor odprl Matjažu in upam, da se bo nekoč tudi njemu. Z njim si namreč želimo delati nekaj drugačnega kot do sedaj, še vedno z izhodiščno identiteto The Tide, a z nekim odklonom, ki bi združil viziji, ki bi ju Aldo potem razširil po svojih občutkih.