Jasneje je na izvor težav pokazalo nadaljevanje koncerta. Ta se je za hip močno vzdignil, za kar je bil odgovoren skoraj izključno Andrej Žust, solist v Straussovem Prvem koncertu za rog. Zdi se, da je Žust, odkar je član Berlinskih filharmonikov, še napredoval – njegova močna plat je predvsem izjemna pevna mehkoba, ki v zaobrnjenosti vase, v tiho skoraj ne pozna meja. Žust prav zaradi tega prisluškovanja tihim impulzom inštrumenta močno razširja izrazno paleto – ta mu je omogočila, da je Straussov koncert razpel med junaško fanfarno temo prvega stavka, skoraj operno kantileno drugega stavka in razigranost finala. Kako močno odstopajoča je Žustova glasbeniška občutljivost, je naznačil predvsem počasni stavek, v katerem je v svojem solu premogel toliko zvočne miline, da se je skoraj skril za preglasen, a hkrati, paradoksalno, odsoten orkester. Skoraj bi si upal napovedati, da smo z Žustovim solističnim nastopom že doživeli enega vrhuncev letošnje sezone.
Na svoj način so Elgarjeve Variacije Enigma gotovo primerna skladba za uvod sezone: z nenavadno močjo namreč razkrivajo kakovost orkestra. Slednji se težko skrije za kakšne velike ekspresivne geste – namesto njih v ospredje stopata zvočna zaobljenost, elegantnost in mestoma tudi virtuoznost. Toda pod strastno in posledično izjemno nervozno taktirko Jacka Kaspszyka je orkester razkril rane, ki jih v prejšnjih sezonah nisem poznal in sem se jih pošteno ustrašil. Posamezne instrumentalne skupine so zvočno nekontrolirano štrlele sem in tja, slišati je bilo mogoče basovski fundamental tube in kontrafagota, ob drugi predstavitvi teme so spremljajoča pihala silila nad tematiko violin, vsak nastop odločnosti se je spremenil v bobnenje, še končne orgle so zvočno silile ven iz celote. Količina zvočnih zamazanosti in v zadnjem stavku tudi majhen trenutek pred popolnim koordinacijskim zlomom orkestra sta pokazala na slabo orkestrsko kondicijo. Kaspszyk se z zvočno zaobljenostjo očitno ni ukvarjal, zato gre večina očitkov gotovo njemu, a splošna orkestrska kondicija ne more tako popolnoma upasti ob nastopu nepopolnega dirigenta.
Včasih pomislim, da so moji kritiški zapisi preveč zabeljeni z grenkim žolčem, a po letošnji uverturi v novo sezono moram z grenkobo spoznati, da smo nevarno blizu zvočni kataklizmi: uresničevanje mojih lastnih črnogledih napovedi me seveda ne veseli.