Kupim puškomitraljez za sveto vojno

762 evrov za malo rabljen puškomitraljez

Pri znancu, ki je visok častnik Slovenske vojske, sem se pozanimal, če imajo viška kakšen ne preveč rabljen mitraljez. Rekel je, da ne. Tudi sami so v stiski, ker jim zaporedne vlade režejo sredstva in nimajo denarja niti za to, da bi vse vojake oblekli v maskirne uniforme, ki jih infrardeče kamere ne zaznajo. Tudi terenska vozila imajo vsa čez tristo tisoč kilometrov in pri vožnji v hrib puhajo črn dim.

»Vsak naboj trikrat obrnemo, preden ustrelimo. Poglej na internet, kdo kaj prodaja. Tam se najde marsikaj.«

Vtipkal sem »trgovina z orožjem, kupim puškomitraljez«.

Ponudilo se je nekaj rešitev. Najbolj atraktivna je bila spletna trgovina z orožjem Mitje Rebca v Postojni, ki je imel dobro izbiro in na prvi pogled solidne cene.

Stopil sem do njega do Postojne, na Erazmovo ulico, takoj za kliniko za male živali. V lični beli zgradbi z rešetkami na oknih je za pultom stal prijeten in dobro informiran prodajalec.

»Dober dan. Pri vas držite šarce?« sem vprašal.

»Držimo. Kateri model pa vas zanima?« Odgovarjal je, medtem ko je kupcu pred menoj v belo plastično vrečko zlagal škatle z naboji.

»Kaj pa imate od puškomitraljezov?« sem vprašal čez vrsto. Za hrbtom je imel na steni impresivno zbirko brzostrelk. Prepoznal sem enega thomposona iz druge svetovne vojne, heckler&kocha, ki sem ga videl med vojno na Hrvaškem, in dva puškomitraljeza, ki sta me zanimala. Ob vratih je bila na stojalu ruska ostrostrelska puška dragunov, pod steklom na mizi pa dvajset ali trideset pištol in revolverjev.

»Najbrž veste, da šarci niso več v proizvodnji,« je rekel, ko je kupcu municije vrnil drobiž. »To je nemški izdelek iz druge svetovne vojne, maschinengewer M-42, ki so ga delali od leta 1942 naprej. Potem pa ga je licenčno, kot M-53, izdelovala Jugoslavija. Sosednje države proizvajajo podobne puškomitraljeze, vendar s spremenjenim kalibrom. Mi ponujamo originalne izdelke kalibra 8x57 in licenčne izdelke. Na zalogi imamo eno originalno nemško izvedbo in dve jugoslovanski. Imamo tudi večje mitraljeze, ampak so zadaj. Težki so šestdeset kilogramov, lafeta pa sto dvajset. Vladimirov kpv kalibra 14,5x114. Največji mitraljez na svetu. Vlečni, na kolesih. Na zalogi imamo dva komada. Če bi vas zanimalo.«

»Ne, hvala. Enega šarca bi, prosim, s sabo, za zavit.«

»Lahko vam ga pokažem, da vidite, če vam je všeč.«

S stene je snel jugoslovansko izvedbo M-53. Nekoliko podrsan po kopitu, drugače pa je bil videti brezhiben.

»Nekateri jih izbirajo po letniku izdelave, drugi po serijskih številkah. Zbiralci imajo vse mogoče ključe. Eni imajo radi nočne merke, eni ne. Če vam je všeč, vam ga lahko rezerviramo.«

»Koliko pa stane?«

»Jugoslovanska izvedba je 762 evrov. Nemških je manj in so zelo iskani, prodajamo jih po 1880 evrov za kos. Velike razlike med njima pa ni.«

Zvenelo je smiselno. M-53 se je zdel ustrezen nakup. Lepo ohranjen kos, ki nikoli ni videl vojne, cena ni bila pretirana.

»1880 evrov za nemškega je veliko. Tega jugoslovanskega bi vzel.«

Vozniško dovoljenje in orožni list

Pokimal je. V roki sem že imel kreditno kartico, vendar se je začelo zapletati.

»Dajte mi nabavno dovoljenje upravne enote in pokažite dokument.«

»Imam vozniško dovoljene, nabavnega pa ne. Kaj je to?«

»Formular, ki ga upravna enota izpolni, če ste zbiralec. Nič posebnega ni. Dovoljenje za zbiranje orožja je knjižica, podobna orožnemu listu, ki vam dovoljuje, da zbirate orožje.«

Za to nisem nikoli slišal.

»Kako pridem do njega?«

»Greste na upravno enoto in jim poveste, da bi radi kupili mitraljez v zbiralne namene. Zbiranje je dovolj dober razlog, da vam izdajo dovoljenje. Kakšno orožje pa imate doma?«

»V resnici nič.«

V tem ni videl velikega problema. Problem je kupiti samo prvi kos železja. Potem gre avtomatsko.

»Aha, niste bili v stiku z orožjem. Preden vam izdajo dovoljenje, vas bodo poslali na zdravniški pregled in na nekaj testov. Podobno je kot pri izdaji vozniškega dovoljenja. Opraviti morate tečaj rokovanja z orožjem. Kdor lahko dobi vozniški izpit, lahko dobi tudi dovoljenje za orožje. Preverko bodo poslali na ministrstvo za pravosodje in okrožno sodišče. Če nimate zgodovine kaznivih dejanj ali prekrškov z elementi nasilja, vam ga bodo izdali. Če se pretepate po gostilnah, pa vam ga lahko zavrnejo.«

»Če pa izpolnim pogoje, lahko nesem domov mitraljez?«

»Če ga plačate, je vaš in ga lahko odnesete. V osmih dneh ga morate na upravni enoti prijaviti in imeti shranjenega v skladu s predpisi.«

»In za vse, kar imate na tej steni, velja ista procedura?«

»Ne. Nekaj orožja je avtomatskega, nekaj polavtomatskega, nekaj repetirnega. Polavtomatsko in repetirno orožje lahko kupujete z namenom uporabe, za lov ali šport. Kratkocevno orožje je dovoljeno tudi za osebno varnost. Pištole in revolverji. Puške ali mitraljeza ne morete kupiti za osebno varnost. Samo za zbiranje.«

Za njegovim hrbtom je bila ameriška barettova ostrostrelska puška, ki je delovala zelo resno. Morda bi to imel še raje kot mitraljez. Na dva kilometra z njo ustaviš helikopter. Idealna za klatenje robotskih letal.

»Ta dolga, črna ostrostrelska puška me še zanima. To je ameriški M-82, kajne? Tudi to lahko kupim?«

Ponosno je prikimal, ker je orožje v Sloveniji redek primerek.

»To je večja stvar, kalibra 12,7mm. Lahko ga kupite, vendar samo za šport ali lov. Pri športu je to zadnji kaliber. Za šport je dovoljeno uporabljati pištole, revolverje in puške do kalibra 50, to je pol cole, 12,7mm. Lahko uporabljate tudi avtomatsko orožje, ki ga je puškar predelal v polavtomatsko. Za lov pa lahko kupite tudi večje kalibre in večje puške. Pri lovu je nova omejitev, da polavtomatska puška ne sme biti podobna avtomatski puški. Imamo druge rešitve. Če bi želeli ustreliti slona, ali v državah, kjer je to dovoljeno, pritisniti kita v glavo, potrebujete malo močnejši kaliber.«

»Slonov pri nas ni bilo že dolgo.«

»Odkar je Hanibal prečkal Alpe res ne. Če se je pa enkrat zgodilo, ne moremo reči, da se nikoli več ne bo, a ne?«

»Tudi za to potrebujem dovoljenje?«

»Da. Izjema je zgolj orožje na črn smodnik na prednje polnjenje, klasificirano kot D3. Nekaj tega orožja imamo. V glavnem sodobne kopije zgodovinskega orožja. Če imate orožni list, lahko kupite katerokoli takšno orožje in vam ga ni treba prijavljati. Upravno enoto obvestimo mi. S tem orožjem prav tako lahko ubijete človeka ali žival, vendar velja za zastarelo in je v skoraj prosti prodaji.«

Za en bataljon v enem letu

Pred leti sem v Virginiji v Združenih državah ob avtocesti zašel v trgovino z orožjem, ki je imela manjšo izbiro od gospoda Rebca. Prodajali so tudi brzostrelke, težkih mitraljezov pa ne. Nekoliko me je presenetilo, da je Slovenija tako liberalna država. Mislil sem, da so brzostrelke tukaj prepovedane. Ne bi se mogel bolj motiti.

»Koliko orožja pa prodate na leto?«

»Zadnje štiri, pet let okoli petsto kosov na leto. V Sloveniji je okoli 80 registriranih trgovcev z orožjem, od katerih nekateri poslujejo na veliko. Mi se ukvarjamo z maloprodajo in ne poslujemo z državnimi organi. Vidim pa, da podjetja, ki so pred leti veliko poslovala z državo, odkar je kriza, bolj tenko piskajo. Civilni trg pa še gre.«

Petsto kosov orožja na leto. Toliko orožja ima spodobna vojaška enota.

»Iz vaše trgovine opremite za en bataljon na leto?«

»Morda malo manj. V glavnem kupujejo moški. Od petsto kosov na leto morda revolver kupi ena ženska.«

»Komu pa še prodajate?«

»Varnostnim službam. Služba, ki varuje nuklearko, ima dolgocevno avtomatsko orožje, in tudi služba, ki varuje prevoz jedrskih odpadkov. Za vse druge varnostne službe je kratkocevno orožje dovolj. V Jugoslaviji je bilo skoraj vse prepovedano. Ko smo v procesu približevanja Evropski uniji prešli na malo boj odprt sodoben zakon, ki ga trgovci ocenjujemo kot zelo dobrega, so se stvari sprostile. Slovenija je ena redkih držav v Evropi, kjer civilist lahko kupi popolnoma delujoče avtomatsko orožje. Vendar uporaba ni predvidena. Namen nakupa je zgolj zbiranje. Nakup so dali na razpolago kot del ohranitve kulturne dediščine. Obstaja seznam avtomatskega orožja, ki ga je dovoljeno zbirati. Podpisala ga je takratna ministrica Kresalova. Ne morete kupiti japonskega mitraljeza arisaka, ker ni del naše kulturne dediščine, lahko pa zbirate vsa orožja, ki so se uporabljala v konfliktih na območju Republike Slovenije v prvi in drugi svetovni vojni. Ne morete pa kupiti streliva zanj, ker je z avtomatskim orožjem prepovedano streljati.«

Kulturna dediščina je širok pojem. Gospod Rebec je imel pred seboj magnume44, ki jih je v filmih o Dirty Harryju nosil Clint Eastwood, colte Johna Wayna, smith&wessone zasebnih detektivov Raymonda Chandlerja in tudi ameriško kopijo nemškega lugerja, ki ga je v Inglorious Basterds nosil Christoph Waltz. Na stojalu je bila tudi njegova winchesterka iz Djanga.

»V kulturno dediščino sodi tudi celoten arzenal JLA?«

»Da. In tudi nemško, italijansko, madžarsko, angleško in ameriško orožje. Thompsoni, browningi, berette, vse mogoče.«

Sodelavec mi je zaupal, da ga mika italijanski mitraljez težka breda iz druge svetovne vojne. Z veseljem sem mu sporočil, da ga lahko kot del kulturne dediščine Slovenije naroči v Postojni in v nekaj dneh dobi. Če ima dovoljenje za zbiranje in ostale dokumente. Kupiti šarca je bilo videti kot video igra. V trgovini je bilo preprosto. Imajo ga in ni predrago. Hočejo samo videti dovoljenje.

Vse je najstrožje prepovedano razen izjem

Gremo na drugi nivo. Na ministrstvo za notranje zadeve in policijo po dokumente. Oni so vajeni orožja in ne bi smeli delati sitnosti.

Sekretar Rajko Pučnik je bil videti razumevajoč človek.

»Rad bi kupil šarca,« sem mu navdušen sporočil v stavbi ministrstva na Litostrojski ulici v Ljubljani. »Kako lahko to naredim?«

Dvignil je pogled s papirjev.

»Težko.«

Dajal je vtis človeka, ki je vešč rokovanja z orožjem. Ni pa bil videti kot uradnik, ki bi bil dovzeten za argumente moje ogroženosti zaradi verske vojne med Obamo in Abu Bakrom. Obstaja zakon o orožju in gospod Pučnik ima rad njegove paragrafe. Predvsem tiste, ki kaj prepovedujejo.

»Kako mi zakon lahko pomaga do njega?« sem ga vprašal.

Povedal mi je, da zakon določa kategorije orožja. A je kategorija orožja, ki je prepovedano. Vanjo spada avtomatsko in vojaško orožje in tudi moj šarec M-53.

Prepovedano? Zakaj jih potem na debelo prodajajo v Postojni? Zato, ker zakon hkrati prepoveduje in dovoljuje. Obstaja seznam dvesto modelov avtomatskega orožja, ki ga je dovoljeno prodajati, in na njem je tudi moj M-53.

»Zakon pozna izjemo. Prepovedano orožje je dovoljeno posedovati z namenom zbiranja. Za vsa orožja pa je v Sloveniji potrebno predhodno nabavno dovoljenje.« Zakon o orožju pozna tri vrste morilskega orodja: lovsko, športno in varnostno orožje. Znotraj tega so repetirne puške z risano ali gladko cevjo, polavtomatske pištole, revolverji in vojaško orožje, ki ga je dovoljeno zbirati. Tam so moje brzostrelke, strojnice, puškomitraljezi. Najde se tudi kakšen minomet.

Če imaš dovoljenje, lahko vse to neseš domov. Kako do dovoljenja? Izpit za avto že imam.

»Pogojev je šest,« je rekel gospod Pučnik s pripombo, da so kumulativni. Izpolnjenih mora biti vseh šest.

»Prvi pogoj je starost,« je začel naštevati. Državljan, ki ni dopolnil 18 let, ne more posedovati nobenega kosa orožja, tudi plinskega razpršilca ne. Tega mu morda niti ne bi bilo treba razlagati. Ta pogoj je otročje lahko izpolniti.

»Potem so zadržki javnega reda,« je nadaljeval. »Oseba ne sme biti kaznovana za kazniva dejanja z elementi nasilja, ki se jih preganja po uradni dolžnosti in so narejena naklepno. Zadostiti mora kriteriju zanesljivosti in da ne živi v okoliščinah, ki jo delajo neprimerno, ali da ni storila kaznivega dejanja, na podlagi katerega lahko sklepamo, da ni primerna. Upravni organ ima tukaj diskrecijsko pravico.«

To bi šlo. Kaznivih dejanj ni bilo in lahko prinesem potrdilo od urednika, da sem zanesljiv. Opraviti moram še preizkus znanja o ravnanju z orožjem in zdravniški pregled, ki potrdi, da sem sposoben orožje posedovati. V Sloveniji ne bi bil sam.

»Na dan 31. julija 2014 je 39.171 posameznikov imelo v posesti 124.099 kosov različnega orožja,« je naštel gospod Pučnik. »4617 jih posedujejo še poslovni subjekti, predvsem varnostne službe, zavod za gozdove in podobni. Skupaj je registriranih 128.716 kosov različnega orožja.«

To je evropski trend. V EU je 80 milijonov kosov orožja v zasebnih rokah, 16 cevi na sto prebivalcev.

Slovenska vojska ima vsega skupaj 15.000 pušk. Več ne potrebuje, ker je ideja oboroženega naroda še vedno živa.

Vendar!

»Oseba potrebuje upravičen razlog za posedovanje orožja.«

To je zvenelo kot eden tistih goljufivih pogojev, ki so tam samo zato, da nagajajo.

»Tudi teh je šest,« je rekel gospod Pučnik.

Lovci in športni strelci imajo pravico kupovati orožje, če so včlanjeni v lovske družine ali športna društva.

»Kdor dokaže, da potrebuje orožje zaradi osebne varnosti. In upravičen razlog ima nekdo, ki hoče orožje zbirati. To bi vam odprlo pot do avtomatskega orožja. Upravičen je tudi nekdo, ki deduje, in nekdo, ki mu je orožje podarjeno.«

To je to.

»Na podlagi tega lahko dobite nabavno dovoljenje.«

Zbiratelj mora izpolniti tudi pogoj varne hrambe orožja in pristati na redne letne obiske policije. »Leta 2009 smo po velikih mukah zakon dopolnili z nadzorom zbirateljev.«

Škatla je kar dobro zaprta. Lovec, športnik, zbiratelj. Samo kot zbiratelj bi se lahko legalno dokopal do šarca. Vendar me je gospod Pučnik opozoril, da tudi če izpolnim vse zakonske pogoje, šarca na bom mogel nasloniti na okno in pokrivati ulice z enakomernim ognjem v kratkih rafalih. Vsaj zakonito ne.

Z zbirateljskim orožjem ni dovoljeno streljati. Zakon sicer predvideva posebno dovoljenje za preizkus orožja v znanstvene namene, vendar me je gospod Pučnik z velikim zadoščenjem potolažil, da kar on pomni, ni bilo izdano niti eno takšno dovoljenje. Vse avtomatsko orožje je bilo znanstveno preizkušeno že v vojnah.

Kupiti mitraljez v Sloveniji je lažje kot puško v New Yorku

Kar odpira možnosti za nezakonito preizkušanje. Dokopati se do streliva ni komplicirano. Treba je kupiti še repetirno vojaško puško M-48 podjetja Preduzeče, ki jih je veliko in stanejo 366 evrov. Uporabljajo isto municijo kot šarec, njo pa je dovoljeno kupovati, ker je to sijajna lovska puška. Potem je mogoče z mitraljezom nezakonito streljati po gozdu, po skandinavskem modelu. To z velikim navdušenjem počnejo Finci in Švedi. Finska ima pet milijonov prebivalcev in dva milijona in pol kosov registriranega orožja. Eno cev na dva prebivalca. Švedska ima deset milijonov prebivalcev in tri milijone registriranih kosov strelnega orožja. Več na prebivalca imajo ZDA, Srbija in Jemen. Obe skandinavski državi pa sta tudi največji trg za nelegalno orožje z nekaj milijoni kosi kalašnikovk in mitraljezov.

Na črnem trgu je izbira velika. Z nekaj dobre volje se tam dobita tudi bazuka in tank. Vendar Albert Černigoj, ki se na upravi kriminalistične policije ukvarja z nadzorom pretoka orožja, ne dela panike. V Sloveniji ni veliko nezakonsko rojenega orožja, z njim pa se zgodi še manj kaznivih dejanj. Slovenija je bolj zanimiva kot prehodno ozemlje.

»Dejstvo je, da prihajamo iz regije zahodnega Balkana, ki je transferna točka za ilegalno orožje,« je pojasnil. »V Franciji ugotavljajo, da je 98 odstotkov vsega avtomatskega orožja, ki ga zasežejo pri kriminalnih dejanjih, z zahodnega Balkana. Pri omejevanju nam institut prostega pretoka blaga in ljudi ne gre na roko.«

Policiji širitev EU pri trgovini z orožjem res ni všeč. »Smo izrazito tranzitna država za orožje z zahodnega Balkana v evropske države. Vsi zasegi na meji potrjujejo, da je praviloma orožje namenjeno naprej v države EU. Največ v Skandinavijo, ki je ogromen potrošnik. Finska je največji trg ilegalnega orožja. So eni največjih ljubiteljev v Evropi. Potem Nizozemska, Francija. Letos smo imeli štiri ali pet zelo lepih zasegov. Sklepamo, da Slovenija ni skladišče ilegalnega orožja. Kazniva dejanja so v Sloveniji v zelo majhnem delu storjena z ilegalnim orožjem.«

Običajno je tveganje s tihotapljenjem orožja preveliko za premalo denarja. Nadzor meja je za velike količine še vedno zelo strog.

»Na meji najdemo po tri, štiri, pet kosov orožja. Zadnji zasegi so bili po pet, šest kalašnikovov na mejnem prehodu. Na avtobusu smo v nahrbtniku pred kratkim našli pet pištol. Konec pomladi smo našli škorpiona in pištolo v sveže pečenem hlebcu kruha. Ne gre za enormne količine.«

Z nelegalnim orožjem se je v Sloveniji bolje ne zabavati. Zakonitega orožja je dovolj, ponudba je zelo dobra, dovoljenja za puškomitraljez pa poštenemu človeku ni tako zelo težko dobiti. Zahteva samo malo potrpljenja in vztrajnosti. V ZDA se je sicer veliko bolj enostavno dokopati do orožja kot v Sloveniji. Vendar to ne velja za vse zvezne države. Kupiti mitraljez v Sloveniji je lažje kot puško v New Yorku.