Tako izbirajo Liliputanci pomembne osebe v pravljici in predstavi, natančneje, satiri. V sedanjem času in svetu pa sem v preteklih dneh spremljala dva postopka izbire. Začelo se je s sejo programskega sveta Radiotelevizije Slovenija, kjer sem bila fizično prisotna in sem imela možnost soodločanja. O sagi, ki jo sprožamo, ste lahko že brali. Ponovno smo glasovali med Markom Filijem in Natašo Pirc Musar. Oddala sem neveljavno glasovnico. Zakaj? Ker zadeve na sodišču v primeru Nataša Pirc Musar še niso končane. Ker je sodišče razveljavilo tudi volitve predstavnikov zaposlenih, kar konkretno pomeni, da trije predstavniki zaposlenih niso imeli možnosti glasovanja na zadnji seji. Resda nas je dovolj, kljub temu, da smo predčasno izgubili že dva svetnika, smo sklepčni. Nekaj svetnikov nas je izrazilo skrb nad dejstvom, da zaposleni ne smejo, ne morejo voliti svojega generalnega direktorja. Gladko smo bili preslišani. Tudi prisotni zaposleni, kljub temu da so pisno protestirali, se niso oglasili.
Ko je kobajagi glas nekdanjega svetnika prevagal pri glasovanju za Natašo Pirc Musar aprila letos, je bilo to takrat zelo pomembno. Ampak ta in drugi svetnik sta odletela iz tega prevelikega in spolitiziranega organa, ko je neznana oseba ob neznanem času in na neznanem mestu ugotovila, da je njun mandat od samega začetka neveljaven. Ker sta bila člana organov političnih in še nekih drug teles, kot član sveta pa moraš biti tako rekoč brezmadežen. Načeloma. Resda smo kasneje dobili uradno obvestilo s štempljem, podpisom in mnenjem pravne službe državnega zbora, da sklep velja za naprej. Jasno, ne za nazaj. Vendar je v tem primeru večina prisluhnila priročnemu pravnemu mnenju, da sklep velja od ugotovitve o njuni neprimernosti. No, tisti glas je zelo štel, glas zaposlenih pa ni pomemben. Novoizvoljenemu generalnemu direktorju bodo to dejstvo vedno lahko upravičeno vrgli v obraz.
Še vedno podpiram Natašo Pirc Musar, moje neglasovanje ni bilo glas proti njej. Ker je sposobna, delovna ženska s pravnim in medijskim znanjem. Naredila bi red v hiši, distribucija sredstev bi bila transparentna, programska shema jasna, ne pa nabor zmede, kot je danes. V prid ji gre tudi dejstvo, da ni iz hiše, ni vpletena v notranje kupo-prodajne odnose. Prav gotovo je pomembna odločitev o razpletu padla pred sejo, ne na sami seji. Kjer se praviloma tako in tako ne dogajajo najbolj pomembne zadeve. Te se vedno dogajajo nekje drugje. Tako kot izbira ministrov. Seje so le spektakel za medije in ljudstvo. Če je bil prvi protokol – Guliverjev gledališki – zabaven, je bil drugi boleča ura resnice. Ker ne obvladam(o) protokolov, postopkov.
Z gledanjem prenosov sej, zaslišanj za ministrske kandidate v državnem zboru sem se v nadaljevanju sproščala. Jasno je bilo, da bodo vsi dobili podporo odborov, ker so se o ministrih koalicijsko uskladili, prešteli, sledil je le še medijski spektakel za ljudstvo in nekaj mesa za medijsko obdelavo. Protokol demokracije, ki ni o ničemer odločal. Sem pa lahko pozorno sledila veščini; kako kdo vodi sejo, kako so kandidati vešči javnega nastopanja, koliko so novi obrazi vešči spraševanja. Ob prekaljenih sem se udobno zleknila in tudi uživala. Zvedeli smo, s kom bomo imeli opravka, kako se izražajo, kaj mislijo. Vedno jim bomo lahko naknadno postregli z izrečenim. Boleči in mučni so bili malo manj vešči kandidati. Z naštevanjem vseh mogočih dokumentov, projektov od a do ž, so si gladili samopodobo. Razganjalo me je od smeha, ko so govorili o rečeh, ki da jih je treba postoriti, ker pa časa za pripravo na zaslišanje ni bilo dovolj, niso opazili, da je to že storjeno. Za nekatere predvidevam, da ne bodo spali v času mandata, če bodo hoteli izrečeno tudi narediti. Nevešči so segali v širino in višave, vešči so se trudili razložiti detajle tako, da jih bo vsak lahko razumel. Vključno s prisotnimi na seji, ki bodo potem pritiskali na glasovalne naprave ob ključnih trenutkih. No, mi pa bomo živeli s posledicami njihovih odločitev. Takrat mi morda ne bo šlo več na smeh.
Če bi imela možnost glasovanja, bi gospoda Mramorja podprla za kulturnega ministra in poklicala Majdo Potrata iz penzije na čelo odbora za kulturo. Pogrešam jo na sejah odbora, odlično poznavanje terena, predvsem pa filigransko obvladovanje političnega protokola jo je zapisalo med nepozabne. Potem bi lahko na avtorsko pogodbo vodila tudi seje programskega sveta RTV. Sliši se kot satira, pa ni. Mislim resno. Satire je bilo do zadnjega odstavka tega pisanja več kot dovolj. Če nič drugega, za novo predstavo o Guliverju.