Zoran Janković

Še vedno ni prebolel, da mu po predčasnih parlamentarnih volitvah leta 2011 ni uspelo sestaviti koalicije, za kar je po njegovem mnenju kriv Gregor Virant. Janković namiguje, da so tudi postopki proti njemu zaradi domnevnih kaznivih dejanj plod piarovske strategije nekoga iz ozadja, motijo ga mediji, ki ga, namesto da bi priznavali njegove uspehe v mestu, po nepotrebnem kritizirajo, krivi so tudi zadnji predsedniki vlad, ki prestolnici niso hoteli pomagati. Posledice je na Jankoviću nedvomno pustil tudi polom na predčasnih parlamentarnih volitvah.

Ne vem, kje ste to slišali, saj po volitvah nisem bil prav nič zaskrbljen. Zakaj bi bil zaskrbljen?

Drži. Ampak prepričan sem, da bi bil rezultat stranke boljši, če bi nastopil na listi stranke. Tega pa nisem storil, ker bi v primeru izvolitve moral opravljati delo v parlamentu, ki ga spoštujem, vendar ni zame. Želim si ostati župan mesta, kar sem pred volitvami tudi povedal.

Ne bi rekel, da je šlo za ekskurzijo. Razlika med parlamentarnimi volitvami leta 2011 in 2014 je bila zame ogromna. Leta 2011 sem se na volitve podal kot zaljubljen najstnik – skočil sem v bazen in nisem razmišljal, ali je v njem sploh voda. Na letošnje volitve pa sem se podal zelo razumsko. Pred volitvami sem Sloveniji poskušal povedati, kaj je treba narediti, da bomo bolje živeli. Volilci tega niso sprejeli in stvar je zame s tem končana.

Obakrat sem verjel, da bomo na volitvah zmagali. Od leta 2011 do 2014 se nisem nič spremenil. Je pa na zadnjih volitvah nastopila še ena, neuradna stranka, ki je pomembno vplivala na naš rezultat. In to je bil NPU.

Po vsem tem dogajanju razumem, da imajo ljudje dovolj. Tudi jaz imam tega dovolj. Moja edina rešitev je očitno, da grem na sodišče.

Po mojem mnenju sem za mnoge moteč. Tudi na lokalni ravni.

Nobenega kandidata ne gre podcenjevati. Tisti, ki je župan, lahko volitve samo izgubi.

Na državni ravni nisem dobil priložnosti. Nobena skrivnost ni, da si je Gregor Virant, ki je ženin bratranec in s katerim smo se prej dobro razumeli, premislil, potem ko je z nami že parafiral koalicijski sporazum, Karl Erjavec pa je vstop v koalicijo pogojeval z mestom predsednika državnega zbora. Virant je v soboto ob štirih z nami parafiral sporazum, ob pol petih pa je že bil pri Janši. V nedeljo me je klical, ali ga bom res obdržal kot predsednika parlamenta. V ponedeljek je sprejel sklep, da gre v koalicijo z Janšo. Preprosto nisem dobil priložnosti.

Ne. Koristna je bila zame. Človeško.

Saj je bila veliko razočaranje. Ampak s tem se ne ukvarjam več. Kolegov, s katerimi smo postavljali stranko, se sploh ne spomnim, če mi jih kdo ravno ne omeni.

Kot traparijo. Milana Kučana moramo že končno enkrat pustiti pri miru.

Da bi jaz vedel, ne.

V korektnih odnosih.

Moja želja je takrat bila, da bi bil za Slovenijo kot dunajski župan Häupl za Avstrijo. Brez njegove podpore socialni demokrati ne morejo zmagati. Ko je Alenka Bratušek sestavljala vlado, sem sodeloval pri izbiri ministrov iz kvote Pozitivne Slovenije, razen Čuferja, ki ga nisem poznal, ampak takrat je funkcijo finančnega ministra odklonilo več strokovnjakov. In tako smo dobili vlado Alenke Bratušek, ki se je čez čas začela odmikati od programa stranke, za katerega trdim, da je edini, ki bi državo lahko popeljal iz krize. Žal smo se v stališčih vedno bolj oddaljevali, zadeva se je le še zaostrila zaradi kadrovanj. Svoje so seveda naredili še mediji in razni svetovalci, ki so gospo Bratušek prepričevali, naj se distancira od ustanovitelja stranke.

Ampak obstaja bistvena razlika.

V Ljubljani so volilci že po prvem mandatu vedeli, kaj so pridobili, na državni ravni pa je bilo treba državljane prepričati, da bi lahko državo vodil tako dobro kot mesto. In to mi na zadnjih volitvah ni uspelo.

Kaj menijo Ljubljančani, bomo kmalu videli.

Ne vem. Po pravici povedano sem že prišel v fazo, ko si tega res želim, saj je to edini način, da dokažem svojo nedolžnost. Po dosedanjih izkušnjah sodeč si kar predstavljam, da me bo kdo iz NPU v kratkem poklical in da bo informacija slučajno takoj prišla v medije.

Sedemindvajsetega septembra bosta minili dve leti, odkar sem imel doma hišno preiskavo. Tistega večera sem nato nastopil na Odmevih, kjer je bil gost tudi takratni pomočnik direktorja NPU Robert Črepinko. Napovedal je, da bodo obtožnico vložili v roku enega tedna. Od te napovedi sta minili dve leti in zgodilo se ni nič. To, da me zaslišujejo, češ da sem svojim kolegom leta 2007 dal navodilo, naj zemljišča prodajo za 1000 evrov za kvadratni meter, čeprav so vedeli, da so cenejša, je najmanj smešno, če ne že bolno. Pa to, da so me osumili zaradi treh donacij, ki sta jih prejela mesto in Ljubljanski grad, čeprav smo takih pogodb sklenili tri tisoč...

Bi, če bi vedel, da sem naredil kaj nezakonitega. Pa nisem. Ne bom se umaknil tudi zato, ker so postopki, preden prideš do sodišča, dolgotrajni. Kaj bi se zgodilo, če bi se za odstop odločil po hišnih preiskavah dve leti nazaj? Zadeva po mojih informacijah še ni prišla niti do tožilca.

Da.

V primeru Tritonisa so sodišča tudi že različno razsojala. Povejte mi, na kaj se boste zanašali, ko boste kupovali stanovanje?

Kateri dokumenti?

Na oddelku so napisali, da je to zemljišče z urbanističnega vidika funkcionalno (pripadajoče zemljišče bližnjih stavb, op.a.), s čimer popolnoma soglašam, ampak, ali to pomeni, da bi Tritonisu zemljišče morali dati zastonj? Ali veste, da zakon za funkcionalna zemljišča šteje samo tista zemljišča, ki pripadajo stanovanjskim stavbam, ne pa tudi poslovnim prostorom? Ali ni potem sporno tudi, da je lastnik Tritonisa zemljišče na isti lokaciji prodal naprej svoji drugi firmi?

Najprej bi enkrat morali biti župan. Do takrat je lepo nastopati v položaju, ko lahko samo kritiziraš in ti ni treba sprejeti nobene odločitve. Naj še enkrat poudarim: lastništvo zemljišča smo preverili, izvedli smo javno dražbo, izbrali smo najboljšega ponudnika. Poleg tega, ali res verjamete, da gospod Bremec (direktor Tritonisa, op.a.), ki je nepremičninar, za te stvari ni vedel? Seveda je vedel, kar je v svojem mnenju napisala tudi preiskovalna sodnica. Zato mirno čakam na odločitev vrhovnega sodišča.

Pogodbe vam ne morem dati, ker je nimam in je nisem podpisal. Energetika ima svoj nadzorni svet. Nad Energetiko je Javni holding Ljubljana, ki ima svoj nadzorni svet in je 100-odstotni lastnik Energetike...

... nad holdingom bdi sedem županov in mi imamo res 88-odstotno večino, ampak v osmih letih smo vse sklepe sprejemali soglasno. Trdim, da v poslu ni bilo nič spornega in da so na NPU zamešali prostore za centralno strojnico s prostori za hladilnico. Sprašujete me pa za pogodbo, ki jo je podpisal direktor, za katero sem sicer vedel, in trdim, da je to dobra pogodba. Če bi dokončali trgovski center v Stožicah, bi Energetika imela velik dobiček. Ampak, kaj se mi lahko sploh še zgodi? Saj ste me mediji že osumili, obtožili, obsodili, najmanj že zaprli. In če se vrnem na vprašanje, zakaj ne odstopim in počakam na razplet na sodišču: saj ni rečeno, da ne bom medtem že na Žalah.

Mislim, da je ključni korak, da začnemo živeti naziv Zelena prestolnica Evrope 2016. To je največja nagrada, ki jo lahko mesto dobi. In na to nagrado se veže projekt Zero waste – mesto brez odpadkov. V Evropi so nas prepoznali kot prvo prestolnico, ki se je zavezala k temu programu. Vsem občanom moramo zagotoviti čisto okolje, čisto vodo, kanalizacijo – in te stvari ne smejo nikoli preiti v zasebne roke. Naslednji velik korak je poglobitev železniških tirov v Ljubljani. Po petih letih, kar smo skupaj z župani gorenjskih občin podpisali pismo o nameri o hitri železnici med Ljubljano, Kranjem in Jesenicami s pentljo do brniškega letališča, je država za to povezavo dokončala državni prostorski načrt. Za železnico skozi Ljubljano so bile narejene štiri variante, in od teh štirih sta v igri ostali samo dve, ki predvidevata poglobitev tako potniškega kot tovornega tira. Razlika je le v tem, da bi se po dražji in za nas najbolj optimalni različici vlaki začeli pod zemljo spuščati na Viču in dvigati v Zalogu, po cenejši različici pa bi tire poglabljali pred Rožno dolino.

Projekt naj bi stal od 1 do 1,6 milijarde evrov. Če bi nova vlada dokončala državni prostorski načrt, lahko sanjamo, da bi se v osmih letih dela začela.

Večjo kakovost življenja za prebivalce, predvsem tiste, ki sedaj živijo ob železnici, nove zelene površine, nove zgradbe, razvojne priložnosti...

In strategija mesta je, da se bo avtomobilski promet postopoma vedno bolj umikal na obrobje mesta, kjer bomo gradili parkirišča z navezavo na javni prevoz, tako imenovane park and ride. Kasneje bi na te točke navezali hitro železnico po Dunajski, Celovški in Tržaški, s povezavo do Brnika.

Zemljišča že imamo. Na Dunajski cesti bi morali odstraniti samo štirinajst hiš.

Nismo, smo se pa z osmimi lastniki zemljišč že pogovarjali, da bi zemljišča zamenjali. Bo pa pred tem treba zagotoviti evropska sredstva, kajti sicer projekta ne bo mogoče dokončati. Osebno menim, da je poglobitev železniških tirov v Ljubljani pomembnejša od gradnje hitre železnice.

Lahko greste tudi s kolesom, saj smo poleti v BTC uredili tri nova postajališča biciklja, samopostrežnega sistema za izposojo koles.

Ne šalim se. Vse, kar je znotraj avtocestnega obroča, je naša domena, železnica pa je stvar države. Državi smo poskušali dopovedati, da potrebujemo integrirano, poenoteno vozovnico, zato je naš LPP skupaj s Slovenskimi železnicami oddal ponudbo za izvedbo integriranega javnega potniškega prometa. Zasebnik, ki je oddal za dva milijona dražjo ponudbo, pa je vložil zahtevek za revizijo postopka. V načrtu imamo ureditev sistema park and ride in obračališča avtobusov povsod tam, kjer ustavi vlak. Denimo, v Medvodah. Čeprav je to sosednja občina, bi ob železniški postaji morali urediti avtobusno obračališče in park and ride. Razen železnice je razvoj prometa stvar mesta. Sam sem kot župan preživel štiri vlade. Dve Janševi, eno Pahorjevo in vlado Alenke Bratušek. Janševa vlada je mestu v prvem mandatu vzela 57 milijonov evrov na leto, v drugem še štiri, Pahorjeva ni ničesar vzela, ni pa tudi ničesar vrnila, kot je bilo obljubljeno, Bratuškova je vzela še sedem milijonov in pol po zakonu o glavnem mestu. Kljub temu se uspešno razvijamo. Projekt za Fabianijev most je bil izdelan pred stotimi leti. Zgradili smo ga mi.

So reči, ki jih je treba narediti. Poplave leta 2010 so bile dražje, kot bi stala ureditev poplavnih območji po vsej Sloveniji. Takšne reči je treba reševati sočasno, ne pa po delih. Za to je odgovorna država. Veste, zakaj ob zadnjem dežju v Ljubljani ni bilo poplav? Ker je mesto opravilo delo, ki bi ga morala država. Očistili smo vse potoke in jaške, zagotovili njihovo pretočnost in voda je lahko odtekla. Še vedno čakamo na izgradnjo zadrževalnika v Dobrovi, ki nikogar ne bi motil, pa tamkajšnji krajani temu nasprotujejo.

Z lokalnimi referendumi ne morete urejati državnih problemov.

Žal mi je, da nismo prenovili Plečnikovega stadiona, da nimamo garažne hiše pod tržnico. Tržnica bo z garažo še lepša in veliko boljša tako za uporabnike kot prodajalce.

Bodo počakali boljše čase.

Emonika je zasebni projekt, zato nisem pravi naslov za vprašanje. Za gradnjo garažne hiše pod tržnico smo imeli gradbeno dovoljenje. S cerkvijo smo bili dogovorjeni, da v njihovo zemljišče sidramo pilote.

Zasebni partner se je umaknil, zato bomo gradili kot javno dobro in sredstva zagotovili v proračunu.

Seveda. S proračunom in evropskimi sredstvi.

In žal kazijo mesto.

Je del mesta, ampak ni naša lastnina. Podoben problem je s Slovenijavinom in Bavarskim dvorom. Možni sta dve rešitvi. Ena je slaba banka, ki ne sme misliti samo na to, kako bo te stvari prodala čim dražje, ampak kako jih dokončati z novimi investitorji. Druga je stečajni postopek. Stečajnikom ni v interesu hitro dokončati postopka. Če bi ponudili nedokončane projekte za primerno ceno, bodo z lahkoto dobili kupca. Vsi plačujemo škodo, mesto pa žal ne more ničesar ukreniti.

Ne, dokler se ne spremeni stečajna zakonodaja.

Ne. Ker nihče nikomur ne zaupa. Spremeniti je treba stečajno zakonodajo in odstraniti določilo, da mora minimalna cena za prodajo premoženja v stečaju dosegati polovico likvidacijske vrednosti. Nekaj je namreč vredno zgolj toliko, kolikor so kupci pripravljeni plačati na javni dražbi.

Ni nobenega takega zakona.

Velikokrat smo se s predlogi obrnili na vlado, vendar jih niso upoštevali. Ali je bolje, da objekti stojijo, propadajo in delajo škodo, ali da so v uporabi? Stanovanja na Frankopanski ulici na lokaciji Slovenijavina bi lahko prodajali po 1800 evrov za kvadratni meter. Namesto stanovanj je danes tam luknja, polna vode, ki je potencialni vir okužb.

Inšpekcijo? Seveda. Stanovalci so zaradi tega vsak mesec pri meni na dnevu odprtih vrat. Na predlog podžupana prof. Koželja smo sprejeli odlok, da vsak lahko naložbo zgradi do »ničle«, uredi kletne prostore, ploščo in zasuje luknjo. Tako lahko naložba počaka boljše čase. Obiskal sem Abanko in jih prosil, naj to naredijo, ker bo sicer na Frankopanski ulici nastala velika škoda. Rekli so mi, da so v postopku prenosa slabih kreditov na slabo banko. Češ, ne morejo nič. To je bilo pred enim letom. Zdaj se bliža zima. Lahko govorim samo o projektih, ki so v domeni mesta, recimo Ilirija, delno tudi Plečnikov stadion, za katerega smo morali, zaradi pritožb nekaterih stanovalcev Fondovih blokov, kar šestkrat podaljševati pogodbo. Sedaj čakamo na odločitev agencije za okolje, ki je o isti zadevi odločila dvakrat različno.

To, kar je v naši domeni, mesto naredi. Se spomnite, kakšen je bil ljubljanski grad pred osmimi leti in kakšen je danes, pri čemer govorim o vsebini, ne o zidovih. Poglejte ljubljansko promenado skozi mestno središče. Še pred osmimi leti so tukaj vozili avti in avtobusi. Časopisi so pisali obupane članke o trgovcih in gostincih, ki ne bodo imeli strank, če ne bo avtomobilov v mestnem središču. Sedaj jih vprašajte, kaj menijo o tem. Prepričan sem, da ni nikogar, ki bi si želel vrnitve na staro.

Večjo gospodarsko rast, več obiskov tujih in domačih gostov. Letošnjega avgusta smo imeli deset odstotkov več turistov kot lani v istem času. Manj je odliva denarja iz mesta drugam, pa tudi v središču mesta gostinci in trgovci dobro poslujejo. Nekateri nam očitajo, da smo uredili samo center mesta, kar ne drži, saj je od 1540 izvedenih projektov zgolj kakšnih tristo v centru. Res pa je, da je z ureditvijo mestnega središča pridobilo celo mesto.

Rakova Jelša in Cesta dveh cesarjev ter navezava Hrušica–Litijska.

Na vrhu prioritet, saj delujem po načelu živeti skupaj in spoštovati različnost.

S konkretnimi dejanji. Sam sem čistokrvni mešanec.

Mogoče, vendar sem jaz pri dvanajstih letih prišel iz Srbije v Ljubljano. Nisem znal besede slovensko. Vem, kaj pomeni biti priseljenec. V nedeljo sem bil na prvi obletnici začetka gradnje džamije. Petinštirideset let so muslimani čakali na začetek del. V govoru sem še enkrat rekel, da ne vem, kdo si bolj želi džamije; mufti, zaradi verskega prepričanja, ali jaz kot župan. Tako živim in drugače ne znam. Po verskem prepričanju sem ateist, vendar menim, da mora pripadnik vsake veroizpovedi imeti prostor za molitev. V mestu morajo biti vsi varni, zato me je zelo razočaralo, ko so me poškropili s solzivcem. Takrat se nihče od visokih predstavnikov države ni oglasil. Ne predsednik republike, ne predsednica vlade, ne notranji minister. Pa bi se morali.

Dajem svoj osebni zgled. Veliko sem prisoten med ljudmi in obljubim samo to, kar lahko tudi izpolnim. Ko sem pred enim letom na paradi ponosa imel govor, so nekatera dekleta na oder metala vložke. Na letošnji paradi ponosa sem bil edini govornik in nihče ni vame ničesar metal. Doživel sem ovacije.

Mesto lahko sanira posledice revščine. Sociala in kultura sta dva sektorja, ki v mestu dobita vsako leto več denarja. Ljudska kuhinja ima v brezplačni uporabi prostore, prav tako 319 nevladnih kulturnih društev in druge neprofitne organizacije. Omogočamo bivanje brezdomcem. Razumem, da je človek padel. Kako ga spraviti nazaj k življenju, pa je problem, ki ga mesto samo ne more rešiti. Problema revščine ne moremo rešiti, lahko pa v osnovni šoli Ceneta Štuparja prišlekom omogočimo brezplačno učenje slovenščine.

Naredili smo vse, kar smo znali in zmogli. Če kdo pride s konkretno idejo, jo bomo, če je le mogoče, uresničili.

Nobeno.

Boris Popović je v Kopru veliko naredil. Pred tridesetimi leti sem v Kopru opremljal turistične objekte in takrat so iz Kopra hodili v Portorož na kavo. Danes je obratno. Skok je ogromen, ni pa Koper primerljiv z Ljubljano. Ljubljana je prestolnica in najlepše mesto na svetu.

Pred zadnjimi državnozborskimi volitvami sem predlagal, da bi uspešni župani skupaj nastopili na volitvah. Kar smo naredili v občinah, bi lahko naredili tudi za Slovenijo. Župan Zagorja je naredil veliko za razvoj mesta. Čutiš razliko, ko prideš iz ene zasavske občine v drugo. V Pomurju je župan, ki ima za seboj pet mandatov. Ko so javnomnenjske ankete pokazale slabe napovedi, so se umaknili. Če bi vsi župani, ki smo kaj spremenili v mestih, stopili skupaj, bi morda šlo. Moje mnenje je, da se ljudje bojijo odločati.

Kot nasprotnika.

Povezali so oboje. Zdelo se mi je, da ne marajo mene osebno in da so to prenesli na mesto. V čem je logika, da mi računajo zrak nad Ljubljanico, ko postavljamo most? V čem je upravna enota bolj javni sektor kot mi? Vsi so bili nasprotniki. Janša je bil direkten nasprotnik. Prva Janševa vlada nam je vzela 57 milijonov evrov letno, kljub temu pa smo bili najbolj uspešni prav v pogajanjih z njimi. Razšli smo se v višini zneska, ki bi ga morali vrniti Ljubljani. Virant je že pripravil pismo, koliko denarja nam bodo vrnili. Pri dokončnem znesku je pustil pikice. »Sedaj imamo poln pozitiven proračun, zdaj lahko vrnemo,« je rekel Janša. Jaz pa: »Če je tako, naj ne bo samo 57 milijonov, piši 65. Te bomo hvalili.« Če bi podpisal, bi na volitvah volil levo opcijo, ne bi pa javno pozival volilcev proti Janši. Ker je mestu naredil škodo, pa sem bil proti njemu.