Strankine aktivnosti, njeni nasilni izbruhi proti priseljencem, neonacistična ideologija, tudi povezave s policijo, vojsko in grško pravoslavno cerkvijo, so bolj ali manj znane in dokumentirane. Zlata zora se je uveljavila kot ena od alternativ domačemu političnemu establišmentu, znotraj katerega sta se dolga leta izmenjavali stranki Nova demokracija (Néa Dimokratía) zdajšnjega premierja Antonisa Samarasa in levosredinski PASOK ter državo pripeljali na rob bankrota. Nastopila je tudi proti strogim varčevalnim ukrepom, ki jih je Grčiji v zameno za finančno pomoč naložila zloglasna trojka evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Ti so grško družbo spravili na kolena in ustvarili teren za srhljiv vzpon Zlate zore.
V zadnjih letih smo lahko pogosto slišali, da grški neonacisti načrtujejo »širitev« v tujino oziroma odprtje strankarskih podružnic v ZDA, Kanadi, Avstraliji itn. Pojavili naj bi se povsod, kjer živijo Grki, so napovedali. A je mogoče reči, da je strankin prodor na tuje za zdaj omejen na nekaj mračnjaških spletnih strani, nepovezane skupine posameznikov, širjenje dezinformacij in anonimnih provokacij, domnevne »dobrodelne« aktivnosti ter posamezne bizarne stike s tujimi skrajneži.
Prozorne metode
Postopek, s katerim podporniki Zlate zore »ustanavljajo« tuje podružnice, je povsod podoben in obenem zelo prozoren. Najprej zaženejo spletno stran, nato lansirajo informacijo o odprtju lokalne sekcije, pri tem pa se praviloma skrivajo pred novinarji in ne razkrijejo uradnega naslova ali natančnejših podatkov o številu članov, njihovi starosti, strukturi delovanja. Pri tem zavračajo obtožbe o neonacizmu in antisemitizmu, njihove aktivnosti pa ostajajo zavite v tančico skrivnosti. Tako »živijo« od nepreverjenih govoric in poenostavljenih zaključkov. Jeseni 2012 so se na primer pojavile informacije, da namerava Zlata zora odpreti uradno pisarno v newyorški Astorii, eni najbolj multikulturnih in narodnostno mešanih mestnih četrti (tudi z veliko grško skupnostjo), a do formalnega odprtja še do danes ni prišlo. Število strankinih članov v ZDA zato ni znano, praviloma tudi ne organizirajo nobenih javnih dogodkov, čeprav je na newyorških ulicah mogoče občasno opaziti njihove strankarske simbole in druge insignije. Imajo pa svoje internetne radijske oddaje in odprt kanal na youtubu.
Podobno je v Avstraliji, kjer je Zlata zora leta 2013 napovedala uradno otvoritev tamkajšnje podružnice, do katere potem ni nikoli prišlo, ter dodala, da ima stranka v Melbournu dvesto članov in najmanj tri tisoč podpornikov. A gre za pretirane številke. Zaenkrat je mogoče reči, da Zlata zora v državi, kjer grška skupnost šteje približno 400.000 članov, nima vzpostavljene nobene uradne organizacije. Posamezne skupine njenih privržencev je sicer mogoče opaziti v Melbournu, Sydneyju in nekaterih drugih avstralskih mestih, a niso formalno povezani. Zato avstralski Grki svarijo pred senzacionalističnim poročanjem medijev v zvezi z omenjeno problematiko, saj domnevna strankina avstralska sekcija tako dobiva več prostora, kot si ga dejansko zasluži.
Pogumni na spletu
Z novinarji in drugimi radovedneži se člani Zlate zore ne pogovarjajo radi. Pred dvema letoma je vodja domnevne kanadske podružnice Spiros Macrozonaris sicer dal kratek intervju za kanadsko javno televizijo, v njem grmel proti nezakonitim priseljencem, ki naj bi uničevali Grčijo, ter dejal, da ima stranka v Montrealu okoli dvesto podpornikov, a je šlo za izjemo. Grški neonacisti so v tujini najbolj »pogumni« v zavetju anonimnosti. Ameriški filmar grškega rodu Richard Ledes je na primer junija letos na spletu objavil kratki dokumentarec z naslovom Golden Dawn, NYC. Film je sestavljen iz intervjujev z naključnimi mimoidočimi na slavnosti paradi ob grškem dnevu samostojnosti v New Yorku in z nekaj vidnejšimi člani grško-ameriške skupnosti, univerzitetnimi profesorji, umetniki, aktivisti, ki razmišljajo o vzponu Zlate zore. Intervjuvanci njene aktivnosti odločno obsodijo, stranka, ki je pogovor z režiserjem Ledesom odklonila, pa je v znak maščevanja javno objavila njihove osebne podatke, telefonske številke in hišne naslove. Nekateri Ledesovi sogovorniki so bili zato deležni pritlehnih šikaniranj, groženj in sumljivih telefonskih klicev.
Pod krinko dobrodelnosti
Strankini simpatizerji se na tujem pogosto ukvarjajo z zbiranjem donacij v pomoč obubožani domovini in se tako skrivajo pod plaščem dobrodelnosti. Poleti 2012 so pripadniki Zlate zore v New Yorku pod krinko nekakšnega dobrodelnega društva celo dobili prostore v enem od tamkajšnjih grških kulturnih centrov. Vendar so jim odrekli gostoljubje, ko so v zameno za zbrana sredstva začeli deliti majice s strankarskimi simboli, po soseski pa puščati letake in nalepke s propagandno vsebino. Tudi v Montrealu je nekaj strankinih privržencev zbiralo različne prispevke v obliki hrane, zdravil, otroških igrač, namenjenih v Grčijo, kjer pa naj bi bile na voljo samo »pravim« Grkom, kar je sprožilo ogorčene odzive.
Takšne aktivnosti Zlate zore med grško diasporo niso naletele na navdušen sprejem. V Astorii so lokalni prebivalci, različne grško-ameriške organizacije, gibanje Occupy, razne antifašistične in anarhistične skupine ter nekateri lokalni politiki, med njimi tudi Bill de Blasio, sedanji newyorški župan, organizirali več sestankov in protestnih shodov, na katerih so ostro nastopili proti prisotnosti Zlate zore v New Yorku ter obsodili njeno sovražno in rasistično ideologijo. Skupina hekerjev je začasno onemogočila tudi delovanje strankine spletne strani. V Kanadi so proti njenim aktivnostim nastopili s posebno peticijo, v Nemčiji pa so protestirali tudi tamkajšnji grški študentje. Medtem je grško skupnost v Avstraliji nedavno razburila vest, da prihajata oktobra na uradni obisk dva evropska poslanca Zlate zore, Giorgos Epitideios in Eleftherios Synadinos, sicer znana grška vojaška generala. Ogorčeni odzivi so jima dali jasno vedeti, da nista dobrodošla.
Zgledi vlečejo
Zlata zora se povezuje tudi z različnimi tujimi skrajnimi skupinami in predstavlja zanje pomemben zgled. V Avstraliji občasno sodelujejo s skrajno desno, nacionalistično in ksenofobno, a v avstralskem političnem prostoru minorno stranko Australia First. Maja letos so denimo v Brisbanu na zahodu države skupaj organizirali shod, na katerem pa se je prikazalo le kakšnih petnajst posameznikov in najmanj desetkrat več članov različnih antifašističnih skupin.
Novembra 2012 so se grški neonacisti v organizaciji danes uradno prepovedane nemške neonacistične združbe Freies Netz Süd udeležili nekakšne »kulturnopolitične ekskurzije« po Nürnbergu, s poudarkom na obdobju tretjega rajha. To bavarsko mesto, v preteklosti prizorišče velikih nacističnih zborovanj, znano tudi po tako imenovanih nürnberških rasnih zakonih iz leta 1934, naj bi stranka januarja 2013 izbrala za sedež svoje prve evropske podružnice. Prav veliko podrobnosti o njenem delovanju v Nemčiji, kjer sicer živi okoli 400.000 Grkov, ni na voljo, obstajajo pa dokazi, da grški in nemški skrajneži skupaj korakajo na neonacističnih zborovanjih v Grčiji.
Stranka sodeluje tudi z italijanskim neofašističnim gibanjem Forza Nuova, ustanovljenim leta 1997. Njegovi člani naj bi prav tako redno zahajali v Grčijo. Zgodba o odprtju tržaške franšize Zlate zore, o čemer smo lahko brali pred časom, pa se je končala klavrno. Njena ustanovitelja, Alessandro Gardossi in Bruno Berardi, sicer Italijana brez grških korenin, sta zbrala premalo podpisov, da bi stranko sploh lahko popeljala na volitve.
Skrajno desni ciprski ELAM, ki je nastal leta 2008, pa velja za nekakšnega potaknjenca Zlate zore, saj skupini že nekaj let tesno sodelujeta. Grki naj bi ciprske somišljenike tudi finančno podpirali. Stranki druži več podobnosti; tudi ELAM je nastopil kot alternativna politična sila v času, ko je moral Ciper zaprositi za finančno pomoč. Tudi zanje so značilni skoraj vojaška disciplina, nacionalistična, izključujoča retorika, napadi na priseljence in domače politične nasprotnike. Tudi oni bi se radi povzpeli tako visoko, kot je to uspelo Zlati zori.