Inspiral Carpets namreč še vedno bolehajo za isto boleznijo kot takrat, ko smo se z njimi zadnjič srečali. Niti dvajset let kasneje niso stopili koraka naprej od leta 1994, temveč so ostali tam, kjer so bili. Zatorej, če bi radi zaobjeli še nekaj spominov, kako je bilo v tistem času v klubovju, je album kot celota pravšnji za poslušanje, vprašanje pa je, ali so z njim sposobni prepričati novejše generacije. Skoraj prepričan sem, da ne, o čemer sem se ne nazadnje v živo prepričal to poletje. Istoimenski album je namreč vse, kar ne bi smel biti: dokaj izenačena enakovredna plošča, ki – z nekaj svetlimi trenutki – ne štrli ne navzgor ne navzdol, če izvzamemo skladbi You're So Good For Me in Let You Down. Občutek je, kot da bi se fantje bali nujno potrebnih sprememb, s katerimi bi svoji glasbi ponudili nov ali morda celo drugačen zagon. Seveda se poraja vprašanje, ali so tega sploh sposobni. Ali pa so toliko samozadostni s svojim zvokom, da jim statičnost celo bolj odgovarja od dinamičnosti. Niti v enem trenutku se ne začuti tiste pozitivne želje po spremembi. Celo nekateri prastari vzorci so enaki, vključno z gostovanjem zunajčasnega punkovskega poeta Johna Cooperja Clarka.
Ponovni studijski zagon Inspiral Carpets zatorej ne prinaša sveže krvi, prej odmrznjeno staro plazmo nekoga, ki so ga zamrznili pred (petin)dvajsetimi leti. Niti v enem trenutku ni vsaj površno izražena želja po raziskovanju, kar bi zbudilo upanje, da gre za prehodni album, ki pomeni le ogrevanje za boljši jutri. Tako brezizrazen je tudi sam (istoimenski) naslov albuma, ki dodatno kaže na odsotnost ustvarjalnih idej. Navadno imamo namreč s takšnimi domislicami opraviti v zgodnji fazi kariere, ko bend še nima povsem izdelane identitete v več smereh. Inspiral Carpets nam danes lahko ponudijo le spomine, ki v živo še nekako prijajo, na nosilcih zvoka pač ne. Prihajajoči album je zagotovo ena boljših stvaritev v svojem žanru… leta 1992.
