To bi bilo neskromno pretiravanje. Mi smo odprli prizorišče, ki je nekje med klubskim in koncertnim, a majhne in velike dvorane imamo tudi drugje. Vemo, kje je glavni motor klubske scene, to so naši kolegi na Metelkovi. Kar se tiče klubske scene, je bila Ljubljana vseskozi na zemljevidu, glede velikih stadionskih koncertov manj. Manko, ki ga mi zapolnjujemo, so srednje velika prizorišča, primerna za večjo, zahtevnejšo produkcijo.
Kino Šiška 40 odstotkov programa ustvari v partnerstvih z gledališkimi, filmskimi, umetniškimi organizacijami. Finančne motivacije za to verjetno ni.Želimo utrjevati videz Kina Šiška kot odprtega prostora za mlade in nove izvajalce. Hkrati si želimo ekskluzivnih dogodkov. Je pa to posledica tudi nečesa drugega – pretirane zaprtosti in samozadostnosti drugih javnih inštitucij v Sloveniji in hkrati precejšnje zaprtosti nevladnih organizacij, ki se vse gibljejo znotraj določenih estetskih okvirjev, včasih se zdi, da grizejo lasten rep. Mi smo že v startu želeli iz tega in pisati odprto zgodbo, kar nam tudi uspeva.
Toda najem oziroma uporabnina vaše velike dvorane stane 1300 evrov.Katedralo seveda ponujamo po subvencionirani ceni, ki smo jo letos še dodatno znižali za 200 evrov. V znesek pa je vključeno vse, hladni pogon in uporaba tehnologije, blagajna, varovanje, čiščenje, osnovna promocija, vse do hostesne službe in štirih tehnikov. Sicer pa Kino Šiška sklepa različne dogovore z izvajalci programov in pri večini dogovorov prevzemamo breme plačila honorarjev umetnikom.
Kaj vas vodi pri sestavi programa? Zakaj nekoga vidimo na vašem odru, koga drugega pa ne?Selekcija je zelo preprosta. Najprej si seveda želimo izvirnih ustvarjalcev. Ne zanima nas imeti vsako leto istega izvajalca samo zato, ker lahko predvidimo, da bomo razprodani. Eden od kriterijev je nov album. To velja denimo za Swans, ki prihajajo prihodnji mesec. Druga omejitev so termini, ki so sicer sladka skrb, a dejstvo je, da imamo 270 dogodkov na leto, v tem trenutku do konca leta praktično nimamo več termina na razpolago. Čez poletje pa se selimo na prosto, največkrat v Križanke ali na kako drugo prizorišče, tudi v tujini.
Kakšno vlogo igrajo finančne omejitve?Zmotno mišljenje je, da se je glasbene industrije dotaknila kriza v tem smislu, da bi bili bendi ali agenti kar nenadoma solidarni in zastonj. Vemo, kako je s prodajo nosilcev zvoka, zato so v zadnjih petih letih cene honorarjev glasbenikov za žive nastope celo narasle.
Kako to vpliva na cenovno politiko? Povprečna cena vaše vstopnice je 15 evrov.Pri cenovni politiki zelo pazimo na psihološko mejo. Vse, kar stane več kot 25 evrov, je že težko dosegljivo za slovensko občinstvo. A včasih je treba iti čez to, tak primer je bil Jan Garbarek, legenda jazza, ko smo imeli na dan koncerta najdražjo vstopnico doslej, 35 evrov. To so neke meje, ki jih lahko prekršimo le občasno. Povprečno ceno vstopnice smo vsako leto znižali za en evro, ker je enostavno treba upoštevati kupno moč, a bistveno nižje ne moremo.
Mnogi vam očitajo, da so cene previsoke in da koncert istega izvajalca denimo v Zagrebu stane občutno manj.Zelo redko se koncert podvoji v Ljubljani in Zagrebu, a dejstvo je, da so produkcijski stroški v Sloveniji višji kot na Hrvaškem zaradi raznovrstnih davščin in odstotkov za kolektivne organizacije. Pa smo kot javna institucija dejansko na boljšem kot kakšna komercialna. Ko vse skupaj sešteješ, ugotoviš, da vrneš državi in njenim organizacijam več, kot si dobil s subvencijo. Zato tudi pravim, da produkcija in distribucija kulturnih dogodkov izrazito pripomoreta k boljšanju ekonomske slike države, četudi se ljudje tega ne zavedajo.
Kino Šiška ste zagnali na začetku krize. Se ta kaže v krivulji prihodkov?Seveda. Čeravno imamo več obiskovalcev, imamo manjši izkupiček. Podobno velja za gostinsko ponudbo. Četudi imamo več ljudi na večjih dogodkih, se je dobiček od prodaje pijač znižal za 20 odstotkov. V zadnjih letih pa je pomembna še ena zgodba, namreč kdaj se ljudje odločijo za nakup vstopnic. Pred petimi leti smo poznali okvirno število obiskovalcev teden dni pred koncertom. Zdaj nam je razen pri takoj razprodanih koncertih to jasno en dan pred koncertom. To kaže, da so ljudje postali zelo selektivni. Še vedno imamo opraviti s hiperprodukcijo dogodkov, s krizo niti malo ni usahnila, in vemo, da je to velik problem. Ljudje se morajo odločati med vsemi temi dogodki in odločajo se zadnji hip.
Ob neki priložnosti ste ugotavljali, da imate raznoliko občinstvo glede estetskih okusov in generacij, ob neki drugi priliki pa ste dejali, da je Kino Šiška postal predvsem zbirališče hipsterjev, »mulcev z enako frizuro«. Kaj pravite danes?Imamo raznoliko občinstvo. Tudi moj kolektiv je zelo ponosen na to, da smo ga premešali. K nam prihajajo raznovrstni ljudje različnih starosti z raznovrstnimi preferencami. Je pa to še vedno ena od točk, kjer se srečujejo hipsterji. Zdi se mi, da se imajo tukaj dobro vse subkulture, od hiphoperjev in metalcev do ostarelih jazzerjev.
Občinstvo vaših koncertov je pogosto mednarodno. Imate pri privabljanju posebno strategijo?Odvisno od izvajalca in od tega, ali ta izvajalec nastopa v istem času tudi kje v širši regiji. Sploh je težje dobiti hrvaško občinstvo, medtem ko nam italijansko čez leto ne dela težav, ker so Italijani bolj specializirani za poletne festivalske dogodke. Hrvaška prizorišča so pogosto naši konkurenti, zaradi česar se odločamo za sodelovanje z njimi, s čimer znižamo produkcijske stroške. Pri ekskluzivnih koncertih pa lahko računamo na tretjino več obiskovalcev. Tega se nadejamo pri koncertu Einstürzende Neubauten, ki se ga osebno letos najbolj veselim. Sicer pa smo proaktivni, saj imamo svoje promotorje, zunanje sodelavce, ki naše koncerte promovirajo prek družbenih omrežij ter imajo stike z mediji v Trstu, Pulju, na Reki itd.
Več kot polovico vašega proračuna predstavljajo javna sredstva, MOL vam nameni povprečno 800.000 evrov na leto. Zakaj Kino Šiška ob prihodkih, ki jih ustvari na trgu, še vedno potrebuje javna sredstva?Nemogoče je, da bi tak program ustvarjali brez njih. Vse, kar ustvarimo na trgu, vložimo v segmente, ki nam jih javni proračun ne pokriva. Denimo v kondicijo stavbe. Od občine ne dobimo niti centa za investicijsko vzdrževanje ali nakup opreme. Tudi stroški tekočega vzdrževanja in splošni stroški naraščajo, zato se ob drugih tržnih prihodkih veselimo prihodkov od gostinske ponudbe. Okoli 100.000 evrov na leto ni malo in vse vlagamo nazaj v program. Ne vem, zakaj direktorji ne razmišljajo bolj na tak način, da je namreč treba v javne prostore postaviti kavarne in družabne prostore, da bodo hiše čez dan oživele. Kateri direktor si upa reči, da tega denarja ne potrebuje?
Kaj pričakujete od nove ministrice za kulturo?Skrbi me, ker nikoli ni prišla niti v stik s kulturnim sektorjem, ki je eden bolj zapletenih življenjskih organizmov.
Zakaj je to slabo? Mnogi namreč poudarjajo, da so politične kompetence in podpora v vladi pomembnejše od znanja.Slabo je, ker bo ogromno časa porabila za prepoznavanje kulturne stvarnosti in bo v tem času gotovo naredila nekaj hudih napak. Če že dopuščamo, da je lahko vsak politik, tudi tisti, ki je v zaporu, ne moremo dopustiti, da so ministri nestrokovni. Poznam kar nekaj ministrov po Evropi, a ne poznam primera, da bi resor vodil nekdo, ki ne pozna področja. Če ne veš, kaj se dogaja na terenu, ne moreš narediti popolnoma nič. Tisti, ki si predstavlja, da bo lahko kabinetno reševal stvari, se prekleto moti. Kabinetne rešitve so slabe rešitve. Tisto, kar očitam uradniški nomenklaturi, je prav to: »Ali vi sploh veste, kaj se dogaja na terenu? Odprite vrata.«