Nenadoma so žlice štrbunknile v krožnik, otroške glasilke pa ubrano zavibrirale. Slavko je na poročilih namreč naznanil, da je novopečeni minister ravnokar slekel cesarja. Nehajte sanjati, ljudje, da je rekel slednji – ni keša! Čakajte malo, kdo si pa misli, da je, se je možem zataknil razkuhan korenček v goltancu. Mar ga ne plačujemo ravno za to, da nam vsak večer ob sedmih predstavi nove sanje o lepši in boljši Sloveniji, jim niso ostale dolžne še malo prej zasanjane gospe. Da vzame našo poteptano, zaprašeno vero in jo napihne kot preluknjano zračnico starega kolesa? Mar ni to naloga vsakega ministra, sploh pa infrastrukturnega, ki ga Slovenec kot pregovorni ljubitelj in poznavalec prometa potrebuje bolj kot lastno ženo?
Mi lahko sanjamo, a vedeti moramo, da iz vsega tega ne bo nič, je rekel in sprožil nevihto žlic, kot da je pravkar prijadral iz nekega vzporednega vesolja in ga nihče še ni utegnil podučiti, da obstajajo določeni protokoli in da ne more kar tako, meni nič, tebi nič, usekati, kaj si misli. In kot da že to ne bi bil dovolj boleč udarec, je ta norec neprekinjeno blebetal naprej: kako da bo ukinil povračila fiktivnih potnih stroškov, kako da ne bo vrgel milijarde v železniški tir, po katerem bi tovor očitno potoval bolj luksuzno kot potniki na katerem koli drugem prevoznem sredstvu v državi, pa kako da ne bo nemškim turistom gladil ceste proti hrvaškemu morju. No ja, slednje nam je resnici na ljubo nekako uspelo prebaviti. Hudiča, naj gredo v Portorož.
A vendarle. Si predstavljate, da bi na govorniški oder podobno nonšalantno prikorakala ministrica Delo in sociala, dvakrat diskretno pihnila v mikrofon, da preveri, ali jo bo slišala vsa upokojenska skupnost, se odkašljala, si popravila lase in izstrelila: »Se še spomnite, kaj smo se pogovarjali o penzijah… No, kar pozabite. Ni keša.« Zašklepetali bi zobje in se zašibili kolki, marsikatera televizija pa bi utonila v večni spanec. »Emm, kar pa se tiče vas mladih, mogoče je čas, da pokličete svoje tete v Avstraliji.« Javna uprava bi se zazrla v oči svojim uradnikom in zažvrgolela: »Nikoli nam ne bo uspelo eliminirati vseh lenih riti, zato mirno nadaljujte zmerno zagnano prekladanje papirjev.« Oh, in Alenka! Alenka bi prhnila v kamero: »Zgube, jasno, da sem si zagotovila službo, na koga pa naj bi čakala, na zavod?« (»Hvala bogu, samo da gre,« bi najbrž zamrmral Miro.)
Najbrž vam je že jasno, da bi civilizacija, kot jo poznamo, kaj hitro razpadla. Ne le na ministrstvu za megalomanijo, tudi na vseh drugih zato potrebujemo sanjače! Od česa pa naj ljudje živijo, od resnice?
