»Skrbi me, da bi izraz pametna privatizacija na koncu pomenil le nov izgovor za odlašanje s privatizacijo,« je opozoril profesor z ljubljanske ekonomske fakultete dr. Mojmir Mrak na včerajšnjem poslovnem zajtrku, ki ga je organiziral AmCham Slovenija. Dodal je, da Bruselj Slovenijo obravnava precej drugače kot preostale države, tudi tiste najbolj zadolžene, saj so priporočila iz središča Evrope precej bolj tehnična in časovno pogojena. »Evropa nam ne zaupa,« je dejal Mrak. Zavezo, da bomo privatizirali 15 podjetij, moramo tako po njegovo nujno izpolniti, saj bi v nasprotnem primeru izgubili še tisto malo kredibilnosti v mednarodni skupnosti in pri vlagateljih.
Večina tujcev je še vedno prepričanih, da Slovenci nismo popolnoma predani privatizaciji. »Politika govori, da je privatizacija nujna, vendar navaja za to napačne razloge, kot je zmanjšanje zadolženosti ali pa da so takšne zahteve Evrope,« je dejal Alexander Dibelius, prvi mož Goldman Sachsa za srednjo in vzhodno Evropo, Rusijo ter Nemčijo. Na žalost ugotavlja, da se odnos Slovenije do privatizacije, ki je lahko korak na poti do zdravega in bolj privlačnega gospodarstva, v zadnjem letu ni bistveno spremenil. Rezultat je med drugim tudi previdnost ali celo boječnost tujih vlagateljev, ki lahko edini v slovenski prostor vnesejo zadostno količino kapitala. Rob Irving iz družbe White & Case, ki sodeluje v slovenski privatizaciji, je zato izrazil upanje, da bo Slovenija po hitrem postopku nadaljevala privatizacijo, saj bo v nasprotnem primeru ostala brez velikega števila potencialnih kupcev. »Lahko se zgodi, da se bodo za slovenska podjetja na koncu zanimali le najmanj privlačni kupci,« je opozoril. V povezavi s tem se je obregnil tudi ob Mercator, ki je v dolgotrajnem procesu prodaje izgubil velik del svoje vrednosti.
Izrednega pomena je tudi politična stabilnost. »Vsakega pol leta imate novo vlado,« je nekoliko pretiraval Dibelius, ki je na drugi strani prepričan, da bi bila Slovenija zelo uspešna, če bi ji uspelo obdržati enako vlado dva cela mandata. Kot primer je navedel Poljsko, saj imajo vlagatelji radi predvidljivost. Irving se je ob tem navezal na privatizacijo Telekoma Slovenije in dejal, da noben vlagatelj ne bo vložil več milijard evrov v »sovražno okolje«. Zlasti v podjetje, katerega poslovanje je tako močno odvisno od regulative, ki jo določa vlada.
Prav prek regulative in zakonodaje vlada ohranja določen nadzor nad podjetij, četudi jih proda zasebnim lastnikom. Ali so boljši lastniki finančni skladi ali strateški partnerji, pa je odvisno od primera do primera. Finančni skladi so precej bolj odzivni od strateških partnerjev. »Lahko finančno spodbujajo menedžment ali ga tudi hitreje zamenjajo, če ne dosega rezultatov,« je dejal Irving. Medtem ko iščejo finančni skladi zaslužek v boljši organizaciji podjetja, saj morajo najbolje upravljati premoženje, ki ga imajo na voljo, pa vidijo strateški partnerji zaslužek v sinergijah. »Ključna je torej kombinacija cene, ki jo je pripravljen plačati nov lastnik, in koncepta, ki ga prinaša,« je dejal Dibelius.
Dibelius, ki je postal znan Slovencem kot poslovni partner Tomaža Lovšeta, ne vidi nobenega razloga za počasno privatizacijo v Sloveniji, saj pozna precej večje države, ki so v precej krajšem času privatizirale precej več podjetij. Mrak pa se je vprašal, zakaj se je vlada odločila prodati točno teh 15 podjetij. »Ne vidim neke rdeče niti ali logike za njihovo izbiro,« je dejal in dodal, da bi bilo treba v prihodnje precej bolj strateško pristopiti k procesu privatizacije, ki je eden ključnih elementov gospodarskega razvoja države.