S prav takšnim ciljem je skupaj s šestimi svetovno priznanimi kuharji iz združenja World Chefs Without Borders, med drugimi z znanim slovenskim kuharjem Jožefom Oselijem, rezljal in vihtel kuhalnico v Grand hotelu Toplice na Bledu. Okoli 200 gostom se je tokrat predstavil s kreacijo gosjih jeter z morskimi ježki in omako miso. Izkupiček dobrodelne večerje je združba kuharjev namenila za nakup prilagojene invalidske opreme za počitniški dom, ki ga na Debelem rtiču gradi Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič.
Tony Khoo je svet kulinarike odkril po naključju. Kot mlad fant se je rad podil po soseščini ob letališču stoječega blokovskega naselja. Njegova mati je morala poslušati sosede, da iz njega tako in tako nič ne bo. Sam je ugotovil, da ga bolj kot guljenje šolskih klopi privlači delo v kuhinji. S sosedo je pogosto že kot otrok odhajal na tržnico po nakupih. Po vrnitvi domov je velikokrat pomagal lupiti zelenjavo in v možnarju treti značilne azijske mešanice začimb. Čeprav je Singapur danes ena najbogatejših in najmodernejših mestnih državic na svetu, je bilo tik po osamosvojitvi od britanske nadvlade, pridružitvi Maleziji in kasnejši dokončni osamosvojitvi države življenje precej težko. Povrhu je mati zanj in za njegovo sestro kot samohranilka sama skrbela vse od Tonyjevega drugega leta starosti, ko mu je umrl oče.
Fuzija azijskih sestavin z zahodnimi prijemi
V zgodnjih najstniških letih se je odločil, da ne želi več biti v breme materi in da bi rad zaslužil svoj denar. »Odločil sem se, da ne bom študiral in bom raje pomagal svoji družini,« se spominja Tony Khoo. Pri 14 letih je svoje prve singapurske dolarje zaslužil v tipični prodajalni kave kot postrešček (kopi kai), dve leti pozneje pa je že stal v prvi pravi hotelski kuhinji. »Rad sem jedel,« pravi in dodaja, da se je veselje do hrane sčasoma spremenilo v kuharsko strast. Začel je tako kot vsi drugi veliki kuharji. Kot pripravniku v francoski restavraciji enega izmed singapurskih hotelov so mu v roke stisnili nožek za lupljenje zelenjave, glavnemu kuharju pa je pomagal tudi pri vseh drugih kuharskih opravilih. Počasi ga je začel učiti kuharskih veščin, ki jih je Khoo z leti nadgradil do popolnosti.
Njegova kuhinja in barvite kulinarične kreacije na krožnikih predstavljajo fuzijo starega in novega s tujimi primesmi. V Singapurju, ki velja za eno izmed svetovnih epikurejskih središč zaradi etnične heterogenosti in mešanja kultur v njegovi zgodovini, se mešajo indijski, tajski, malezijski, indonezijski, britanski in tudi portugalski kulinarični vplivi. »Tradicionalno kuhinjo predstavljam na moderen način. Azijske sestavine združujem z zahodnim znanjem, predvsem iz sredozemske kuhinje, ki je lahka in bogata z začimbami,« pripoveduje Khoo.
Na tekmovanjih je na obeh straneh mize
Na različnih tekmovanjih si je s svojimi kuharskimi veščinami zagotovil tako rekoč vse pomembnejše kuharske nagrade, med drugim se lahko ponaša z nazivom »top chef Azije«. Tekmovanja mu pomenijo predvsem samopotrditev in izziv samemu sebi, pravi in dodaja: »Z udeležbo na tekmovanjih izveš, na kateri ravni kuhaš, lahko pa si deležen tudi mednarodnega priznanja. Če namreč tvojo hrano v restavraciji pohvali gost, si te pohvale seveda vesel, toda zanjo veš zgolj ti.« Tako kot se sam rad udeležuje kuharskih tekmovanj, ga kuharska združenja zaradi njegove ekspertize tudi pogosto vabijo na drugo stran mize – za ocenjevalca v žirijah. V vsej svoji karieri je ostal zvest hotelskim kuhinjam. Te zanj za zdaj predstavljajo večji izziv kot kuhinje v gostilnah. »Izjemno močan moraš biti za upravljanje hotelske kuhinje. Za organizacijo dela je potrebnih veliko vodstvenih sposobnosti,« pravi.
Azijska kuhinja je v preteklih letih postajala vse bolj priljubljena na zahodu. Tony Khoo premore preprosto razlago. »Ljudje več potujejo, obiščejo Azijo in vzljubijo tamkajšnjo hrano,« pravi vrhunski kuhar, ki v zadnjih letih opaža, da se ljudje od visoke kuhinje spet vračajo k domači hrani. Tega ni povzročila zgolj gospodarska kriza, preprosto se trendi v prehranjevanju gibljejo v ciklih, razlaga.
Kuharska knjiga z dobrim ciljem
Med svojo kuharsko kariero je izdal dve knjigi in se tako postavil ob bok številnim kuharskim kolegom, ki svojega znanja ne prenašajo zgolj na nov rod kuharjev, temveč ga želijo deliti tudi z ljubiteljskimi kuharji za domačimi štedilniki. Skupaj s kolegoma Christianom Teubnerjem in Eckartom Witzigmannom je pred petnajstimi leti izdal Biblijo riža, nekakšen zgodovinsko-kulinarično-kuharski poklon temeljnemu žitu, ki ga cenijo vse od sredozemskih obal prek Balkana, evrazijskega prostora pa vse do obal jugovzhodne Azije.
V svojem drugem izletu od kuharskih delovnih površin do knjižnih polic je pred dvema letoma izdal knjigo Postati chef, v kateri popisuje svojo 35-letno kuharsko pot. Izkupičke od prodaje knjige, ki je z njegovimi kuharskimi recepti v azijskem prostoru že postala knjižna uspešnica, namenja v dobrodelne namene. Predvsem mu je pri srcu pomoč starejšim, tudi singapurskemu hospicu Assisi. S prodajo knjige in donacijami na svečanih večerjah je zadnja leta zbral že 400.000 dolarjev.
»Preprosto bi rad nekaj vrnil družbi,« razloge za svojo dobrodelnost opisuje Khoo. Pred včerajšnjo gala večerjo na Bledu je pred ljubljansko restavracijo Druga violina, v kateri so zaposlitev našli mladi z motnjami v duševnem zdravju, na promocijskem kuhanju goste razveseljeval s svojim ne preveč pekočim singapurskim jagnječjim golažem. Ob zadovoljnem Jožetu Oseliju, idejnem očetu Druge violine, je ponujal takšno domačo hrano, po kateri ljudje segajo z vse večjim zadovoljstvom. In prav takšen »comfort food« želi nekoč, na stara leta, streči v svoji restavraciji. Kuhal bo po receptih svoje mame.