Odločitev niti slučajno ni bila lahka, odgovor pa je bil pozitiven iz več razlogov. A najpomembnejši je, da smo bili zaradi znanih okoliščin prisiljeni v spremembo klubske filozofije. Zato smo se dogovorili, da bomo delali z generacijo mladincev, ki sem jih treniral že dve leti in s katerimi sem v sezoni 2012/13 postal tudi državni prvak. Dolgo se ni vedelo, kako bomo sploh delovali, v nobenem primeru pa nisem želel teh fantov, če povem po domače, vreči v smeti. Finančni razlogi seveda niso bili izziv, prav tako ni bil izziv vodenje ekipe v prvi ligi. Glavni razlog je bila želja voditi fante še naprej v njihovem razvoju in delati tudi v prihodnje.
Na Slovanovi klopi se je v zadnjem letu zamenjalo pet trenerjev (Cvijič, Maček, Čotar, Tominec, Stanič), vi pa ste bili v igri za glavnega trenerja že po Mačkovem odhodu.Drži, da mi je bila ponujena določena opcija za prevzem članske ekipe, a takrat zame ni bila sprejemljiva in mi ni bila všeč. Predvsem zato, ker sem v prvi vrsti trener amater, saj imam redno in zahtevno službo. Tudi duševno nisem bil pripravljen prevzeti funkcije, poleg službe tudi zaradi družine in drugih obveznosti. Takrat je bila situacija drugačna kot zdaj, poleg tega pa je šlo bolj za gasilsko rešitev. Še vedno zastopam stališče, da bi tako takrat kot zdaj moral biti glavni trener profesionalec. A glede na ekonomske in druge razloge v Slovanu in celotni državi nasploh ter dejstvo, da je takšnih trenerjev v Sloveniji zelo malo, si klubi tega ne morejo privoščiti.
V primerjavi z začetkom prejšnje sezone ni več Skuška, Župiča, Kastelica, Vuglača, Tomšiča, Pogačnika, Dobelška, Lazovića, Čemasa... Jasno je, da je letošnji igralski kader precej slabši.Strinjam se z vašo oceno, ampak tega sem se dobro zavedal, še preden sem prevzel ekipo. Gre za čisto drugačen profil igralcev, to je povsem drugačna ekipa kot lanska. A vsaj nekateri mladinci bi lahko sčasoma postali nosilci igre v sedanji ekipi. Imajo potencial, da se uspešno razvijajo še naprej, sočasno pa bi nekateri nekoč utegnili postati vrhunski igralci tudi na evropski ravni – in to tisti, ki so trenutno najmlajši. Ob tem moram iskreno priznati, da so nekatere tehnične zadeve v njihovi igri napačno avtomatizirane in v teh letih jih je težko popraviti, a skupaj stremimo k temu in se trudimo.
A prav prehod iz mladinske v člansko konkurenco je tudi najtežji.To izkušnjo poznam iz svoje igralske kariere in tudi zdaj je zame kot trenerja to največji izziv. Ko igralec pride v absolutno konkurenco, ni več razlik in ni več pomembno, ali si star 17 ali 37 let, kajti šteje le rezultat. Toda v svoje fante stoodstotno verjamem, saj gre večinoma za fante iz lokalnega okolja. V Slovanu smo vedno bili nekakšna avantgarda: tudi ko sem jaz bil mlad, smo delovali v desetkrat težjih razmerah kot drugi klubi. A rokomet je pač borben šport, fajterski, prav to pa je na Slovanu dodana vrednost v primerjavi z drugimi. Lahko bi slikovito rekel, da so moji fantje v rokometu preskočili srednjo šolo in iz osnovne šole skočili kar na fakulteto.
Se bojite, da bi ta preskok negativno vplival nanje, prav tako pa tudi dejstvo, da igrajo brezplačno, saj bi to lahko privedlo do padca motivacije, želje, zagnanosti na treningih in tekmah?Finančna situacija v klubu v zvezi z motivacijo na dolgi rok seveda ni dobra. A predsednik Gorišek in sodelavci se trudijo, da bi trem, štirim izkušenejšim fantom poleg kakšnega evra pomagali še na druge načine, na primer s prehrano, zaposlitvijo in podobnim, pri mlajših pa to ne bi smelo biti pravilo. V igralskem razvoju so preskočili eno fazo, a to velja tudi za mnoge igralce v drugih klubih. Mene bolj zanima psihološki vidik: kako bodo fantje odreagirali, ko bomo v krizi ali ko nam bo šlo dobro. Odgovora na to še nimam in to me najbolj skrbi, a upam, da ga bom imel do polovice sezone.
Ostali ste brez obeh glavnih vratarjev, Kastelica in Župiča, na razpolago imate le mlade in neizkušene Selakoviča, Nunčiča in Kolakovića. Je to lahko največja šibka točka v tej sezoni?Lahko bi bila, a upam, da ne bo, čeprav je tveganje veliko. Toda že na pripravljalnih tekmah so vratarji demantirali to trditev in tudi mene pozitivno presenetili. Nadejali smo se, da bomo od obeh glavnih vratarjev uspeli zadržati vsaj enega, a žal neuspešno. Poskušali smo vse, da bi zadržali Župiča, a se je po mojem mnenju odločil za konec kariere. Prav tako smo upali, da nam bodo Celjani spet posodili Kastelica, vendar očitno resno računajo nanj. Toda če v Celju ne bo branil, še vedno računamo, da bi prišel v Slovana. Kastelic je velik potencial, tako na klubski kot reprezentančni ravni, zanj pa je najpomembneje, da brani, ne pa sedi na klopi. Generacijsko se ujema z mojimi fanti, poleg tega pa je eno sezono že preživel v Ljubljani.
V lanski sezoni je bil Slovan deseti v 12-članski ligi. Ali bi bili zadovoljni s ponovitvijo takšnega dosežka v letošnji razširjeni ligi s 14 klubi?Morda vas bo presenetilo, ampak moj odgovor je – ne. Imam višje cilje, ali so realni, pa bo pokazal čas. Ne glede na to, v kakšni situaciji je Slovan, ima vedno visoke cilje. Tako so mene vzgajali kot igralca in tako jaz kot trener vzgajam svoje igralce. Nikoli ni predaje, dokler ti nasprotnik na igrišču ne dokaže, da je boljši. In ko nam bo to dokazal, se bomo zaprli v dvorano in trdo trenirali, da ga bomo premagali. Glede na konkurenco, z malce športne sreče in predvsem brez poškodb bi bilo deseto mesto premalo za nas. Če bomo sedanjo zasedbo uspešno pripeljali do drugega dela prvenstva, sem prepričan, da bodo fantje v nadaljevanju spoznali, da imajo dovolj rokometnega znanja, da se lahko najmanj enakovredno kosajo z nasprotniki in da so zanje dobri rezultati v slovenski ligi dosegljivi. Prav zaradi tega ciljamo višje od desetega mesta. A nekaj naj bo jasno: pred svoje fante nikoli ne postavljam imperativa uspeha, glede na trenutne razmere v klubu in okoli njega pa tudi nimam te pravice.
