V Kijevu so me pričakale betonske ploščadi in visoka pročelja stalinističnih poslopij, neprijetno razraščeni neoklasicizem, ki sprehajalca zastrašuje s svojimi preobilnimi podpornimi stebri in v njem namerno vzbuja vtis neprijaznosti. Kakor takrat, ko sem nebogljen stal sredi Trga nebeškega miru v Pekingu, sem se počutil pomanjšanega do neznatnosti. A če je tam kraljevala razsežnost odprtega prostora, je tu okoli mene arhitektura napenjala mišice in izkazovala premoč nad človekom.
Kar mi je, da se razumemo, skoraj enako domače, kot so mi domača vsa tista prijetna, malce pretirano urejena, a še vedno po meri človeka grajena avstro-ogrska mesta, od Novega Sada do Salzburga. Kdor je odraščal na Fužinah, so mu nadnaravno velike zgradbe in ploščadi, ki pozimi sežejo daleč onkraj meglene zavese, nekaj, kar ga asociira na dom. In srečanje s tovrstno, po mnogih merilih nečloveško arhitekturo v meni vselej vzbudi grenko-sladko občutje, mešanico privlačnosti in odpora. Ob njej preprosto ne morem ostati ravnodušen in tako se vedno znova zalotim, kako zrem v neko slavno zgodovinsko stavbo, grobnico, tempelj, dvorec ali vladno palačo in se ob vsem občudovanju, ki običajno pritiče svetovnim čudesom, ne zmorem otresti ščepca prezira do njenih snovalcev.
Morda le predobro vem, kako nevšečna in neprivlačna zmore biti arhitektura, kadar podleže željam vladarjev po mogočnosti, njihovim sanjam o presežnosti, kadarkoli si kdo z arhitekturo postavlja spomenik.
Arhitektura, ki zna in zmore povezovati ljudi in tudi svetove, je vedno bila in še danes ostaja pogosta žrtev neizčrpne želje mogotcev po preseganju lastne smrtnosti, in najsi je šlo za egipčanske piramide, Čangkajškov mavzolej v Tajpeju ali Petronasova dvojčka v Kuala Lumpurju, vselej sem se ob njihovem vznožju počutil majhnega in nepomembnega, vselej me je prešinilo, da so bile te stavbe zgrajene tudi zato, da bi se jaz zavedal svoje ničevosti.
In počasi začne človek opažati, kako se ravno skozi tisto najbolj fascinantno arhitekturo zrcali neverjetna sorodnost med različnimi družbenimi sistemi, med davnimi imperiji in poznejšimi aristokracijami, preko nacističnih in komunističnih totalitarizmov vse do današnjih kapitalističnih vladavin. Ko namreč danes opazujemo razvpite gradnje s podpisi najslavnejših sodobnih arhitektov, ki kot gobe po dežju vzhajajo po novih centrih moči, od Bakuja preko Dubaja do Londona, lepo vidimo, da ga ni družbenega sistema, ki bi bil imun na tovrstno šopirjenje, in da arhitektura na najlepši možni način razkriva istovetnosti med navidezno nasprotnimi si ureditvami, v katerih pa so bili, so in vedno bodo eni bolj enaki od drugih.
Po čem se namreč Center Hejdarja Alijeva, ki ga je zasnovala slavna Zaha Hadid, razlikuje od Poročne palače v Tbilisiju, enega najbolj znanih primerkov sovjetske arhitekture? Delo Zahe Hadid morda res izvablja vzdihe navdušenja zaradi genialnosti velike umetnice in tehnološke vrhunskosti, a postavljena v prostor deluje enako zunajzemeljsko kot tista Victorja Djorbenadzeasa, ki se ji danes potihoma posmehuje ves svet, ki si posreduje fotoalbume s čudnimi komunističnimi zgradbami.
Prebivalcem Bakuja svetovni arhitekturni biser iranske arhitektke na enak način obrača rit kot duhamorna socialistična arhitektura in jim hkrati še sporoča, kdo je v njihovem svetu zares velik in kako zelo so oni v primerjavi z njim majhni.
Vladarji današnjega svobodnega sveta, vsi ti nesramno bogati šejki, oligarhi in njihovi zahodni prijatelji, ki jim prijazno rečemo vlagatelji in finančniki, imajo enake želje kot njihovi predhodniki. Tudi oni si želijo imeti svoje piramide in mavzoleje, takšne in drugačne kumare, saj imajo enako potrebo po nazornem izkazovanju svoje nadvlade nad nami, prizemljenimi sprehajalci, ki v njih usmerjamo svoje fotoaparate.
Žal tudi v sodobnem demokratičnem svetu sistem ohranja premoč nad človekom in izbrancev, ki sistem najbolj poosebljajo, te premoči ni sram pokazati. Petindvajset let po padcu berlinskega zidu je tako vse, kot je nekoč bilo. Morda nam je arhitektura Santiaga Calatrave, Renza Piana, Zahe Hadid ali sira Normana Fosterja bolj všeč, kot nam je bila nekoč arhitektura partijskih arhitektov, a prostor, kot ga določa tovrstna arhitektura, in mesta, ki jih zaznamuje, so po svoji naravi mnogo bliže Kijevu kot Lvovu, bliže Fužinam kot Stari Ljubljani. Bliže vladarju kot tlačanu.
Zato tovrstna arhitektura največkrat zgolj razbija iluzijo, da živimo v enakopravnem svetu. Rekel bi, da je to celo njena najboljša lastnost.