Lahko si mrtev ali pa heroj

Če te impulz ponese, potegneš kratko

Košarkarski trenerji so posebna sorta trenerjev. Zdi se, da najemotivnejša. Najbolj živčno razrvana. Stalno ob črti igrišča oziroma nemalokrat onkraj nje. Vsak trenutek v komunikaciji, bodisi za zapisnikarsko mizo, z igralci na igrišču, s sodniki, z asistentom, z igralci na klopi. Tudi s publiko. »Eden od domačih navijačev mi je sledil na poti v garderobo in me žalil. Obrnil sem se in možak se mi je približal. Hotel me je udariti in na grožnjo sem instinktivno odreagiral v samoobrambi. Z glavo sem ga zadel v obraz. Redarji so potem planili name. K sreči so mi na pomoč priskočili moji igralci,« je leta 2008 svojo prigodo na Poljskem opisal Sašo Filipovski.

»Košarkarski trenerji? Uf, zajebana tema,« se je na zadano tematiko najprej prostodušno odzval Slobodan Subotić, nekdanji košarkarski ostrostrelec Olimpije in državne reprezentance, kasneje pa uspešen trener številnih grških klubov, vključno z največjima Panathinaikosom in Olympiakosom. Trenutno deluje v lagodnejših razmerah. V Libanonu. Takole pravi: »V košarki se lahko vse zgodi v sekundi. Lahko si mrtev ali pa heroj. Strinjal bi se, da gre za najbolj stresen trenerski posel. Ni miru. Ko končaš prvenstvo, začenjaš razmišljati o novem. Ko zmagaš tekmo, že razmišljaš o novi. In če me vprašate, kdo je največji košarkarski 'bolnik', kar sem jih poznal, je bil to žal že pokojni profesor Aco Nikolić, sicer tudi moj mentor. Pri sedemdesetih je kljub parkinsonovi bolezni v Beogradu hodil gledati mini basket, ki so ga desetletni otroci igrali na manjše koše. Vprašal sem ga, kaj mu bo to, pa mi je rekel, da tudi tam lahko vidiš kaj koristnega. Sicer pa lahko gledam tudi mladinsko žensko tekmo. Kaj gledam? Gledam košarko, sistem, reakcijo trenerjev. Všeč mi je, ko kamera pokaže klop. Ni nujno, da slišim, kaj govorijo. Dovolj mi je, da vidim obraze igralcev, zanima me, kako izvedejo kak avt, zadnji napad. A če se da z Željkom Obradovičem pogovarjati še o čem drugem kot o košarki? Da se. Tudi mi smo normalni ljudje.«

Že sama košarkarska pravila vlogo trenerja definirajo drugače od ostalih iger. Košarkarski trener lahko posredno doseže koš. Resda koš na škodo svoje ekipe, to pa seveda tako, da je kaznovan s tehnično napako. Ki pomeni proste mete za nasprotnika. Tehnične napake pa trenerji nemalokrat naredijo namerno. Da z incidentnim izbruhom izzovejo spremembo sodniškega kriterija, spremenijo vzdušje v ekipi. Trenerska incidentnost je torej v košarki legitimen del taktike. »Seveda sem se že zgubil na tekmi. To so trenutki, ki se zgodijo. Košarkarska tekma je nepredvidljiva in v kakšnem trenutku te čustva ponesejo. Negativna ali pozitivna. Zgubiš stik s tistim, kar bi moral početi. Na sodnike greš lahko iz taktičnega razloga, lahko pa iz nemoči svoje ekipe. Vendar pa sam pazim, da nikoli nisem žaljiv. Saj letijo kletvice, vendar pa nikoli na osebni ravni, ampak vedno v kontekstu košarke,« razlaga svoj pristop Gašper Okorn, slovenski košarkarski trener, ki se je širši javnosti predstavil pred leti, ko se je iz pomočnika trenerja pri Olimpiji čez noč, po sili razmer, prelevil v glavnega trenerja.

»Ne, nisem imel težav s spanjem noč pred tekmo. Tudi popoldne sem šel po kosilu, kot ponavadi, spat za dve uri,« nadaljuje Okorn, ki med tekmami stoji oziroma na klopi obsedi kvečjemu ob koncu tekme, v kolikor njegova ekipa znatno vodi. »Bistvo je, da čustva in živčnost ohraniš v mejah. Če te impulz ponese, potegneš kratko. Moram pa reči, da kdaj pogrešam čase, ko sem košarko spremljal kot navijač. Ko sem hodil v Tivoli, norel na tekmah, metal na teren kostanje in podobno. Sedaj vsako tekmo gledam izključno skozi igro.«

Večje težave s spanjem je imel Janez Drvarič, danes slovenski trenerski starosta, ki zdaj že nekaj let ne sedi več na trenerskih klopeh, je pa bil nekoč trener kadetske reprezentance Jugoslavije, Cibone, asistent Dušanu Dudi Ivkoviću in Mirku Novoselu v članski reprezentanci, kot tudi trener slovenske reprezentance, ko je prvič nastopila na evropskem prvenstvu v Nemčiji. In tedaj v nasprotju z idejami o medalji tako zelo pogorela v predtekmovanju, da je še danes za marsikaterega slovenskega privrženca košarke povsem zadovoljivo, če se reprezentanca na velikem tekmovanju prebije skozi predtekmovanje. »Od tistega dogajanja sem imel kar dolgotrajne posledice. Očital sem si, kaj vse bi lahko naredil drugače. Ne moreš se sprijazniti, sploh ker smo v kvalifikacijah igrali odlično in na zadnji tekmi, ki jo je Dražen Petrović igral za Hrvaško, premagali tudi Hrvate. Potem pa poraz z Belgijci. Nikakor mi ni uspelo zbiti evforije med igralci. Govorili so o medalji, šlo je pa za naš prvi nastop na velikem tekmovanju. Razen Zdovca in Alibegovića drugi niso imeli izkušenj. Na sestanku je bilo slišati, kdo pa je sploh Belgija,« se danes spominja tistega debakla Drvarič, ki pa mu je še vedno najbolj travmatičen poraz Slovana s Slobodo Dito na nevtralnem terenu v Zadru.

Leta 1980 je bila tista zgodovinska tekma za ekipo iz Most, ki je tistega leta nemara doživljala svoje najslavnejše dneve, ljubljanska publika pa je raje kot v Tivoli hodila na vedno razgreto in skrajno entuziastično Kodeljevo. »Izgubili smo po treh podaljških. Tisto noč, pa še kakšno potem, nisem spal. Ni ga, ki ne bi bil popolnoma v tekmi. Ni mogoče drugače. To se dogaja tudi igralcem. Tudi oni čutijo pritiske z vseh strani, vendar pa je razlika v tem, da jih oni ne nosijo s seboj še dneve in tedne po tekmi, medtem ko trenerji premlevamo zadeve v sebi.«

Potrgal, razmontiral, razcefral ...

Menda ni pravila za dobrega trenerja. Nekateri so bili veliki igralci, drugi ne. Kot pravi Drvarič, je odločilna strast do igre. Da, strast in košarka. Eruptivnost. Izguba kontrole, vključujoč znašanje nad pohištvom. Najbolj razvpiti univerzitetni trener iz ZDA, Bob Knight, ki je svoje čase vzgajal tudi trenutnega ameriškega reprezentančnega selektorja Krzyzewskega, je na tekmi v osemdesetih na igrišče razbesnjen vrgel stol. V istem napadu je sodnik dvakrat dosodil v škodo njegove ekipe, kar je kulminiralo v to, da se je Knight spremenil v Razjarnikovega. Seveda je bil izključen.

A če smo se že dotaknili navezave med košarko in pohištvom, omenimo še napad igralca Olimpije Ljube Vujačića na sodnika po tekmi (takisto zgodnja osemdeseta) z italijanskim ligašem Scavolinejem, za katerega je tedaj igral Dragan Kičanović. Kot sredstvo napada je bil uporabljen tapeciran zložljiv stol, na kakršnih je za koši v Tivoliju nekoč posedala V.I.P. sekcija. Svojo zgodbo dodaja tudi Subotić: »Igral sem v Arisu z Galisom in Janakisom, torej z velikanoma grške košarke. Osemdeset tekem smo zmagali zaporedoma. Ko smo izgubili enainosemdeseto, je Galis v slačilnici dobesedno razbil vse. Police, mize, stole. Potrgal, razmontiral, razcefral. Eno uro smo sedeli v tišini. Tega ne moreš ustvariti umetno. To lahko premorejo samo igralci med seboj. In to veliki igralci. Igralci, ki imajo 'personality'. Po drugi strani pa moram reči, da veliki jugoslovanski trenerji, kot so bili prof. Nikolić, Žeravica ali Novosel, na klopi niso zganjali malodane nič. Bili so mirni. Ker jim ni bilo treba. Že sami s svojo pojavo so bili dovolj velika avtoriteta. Seveda, bili so tudi drugi časi. Vse se je spremenilo z denarjem. Nekoč ne igralci ne trenerji nismo imeli menedžerjev. S klubom si se pogovarjal sam in trener je lahko obvladal položaj. Prav tako ni bilo tujcev. Danes v upravah klubov sedijo ljudje, ki se niti ne spoznajo na košarko. Kot trener se moraš znati braniti z vseh strani. Kot trener moraš znati zadovoljiti tako igralca kot menedžerja, prav tako novinarje. Včasih je trener imel mir. Vodil je ekipo, razmišljal le o košarki, in to je bilo to.«

Podobno meni Zoran Martić, prav tako slovenski trener mlajše generacije, ki ima za seboj 12 let sedenja na klopeh različnih domačih in tujih klubov: »Ne spomnim se enega primera iz bivše Juge, da bi trenerja zamenjali med sezono. V ABA ligi je danes to standard. In da, trenerski poklic danes in nekoč se precej razlikujeta. Včasih se je trener ukvarjal zgolj s košarko, danes pa imaš opravka z raznimi stranskimi ljudmi, s katerimi najraje ne bi imel nič. Zato imamo trenerje, ki so v teh zadevah boljši, a so na terenu slabši, in trenerje, ki so dobri na terenu, slabše se pa znajdejo v postranskih zadevah. In skorajda bolje prideš skozi, če si prvo.«

Toda osnova vendarle ostaja. Košarka. Razmišljanje o njej, bentenje nad igralci, ki domnevno ne razumejo ali pozabijo dogovorjeno kombinacijo, analize tekem, ogledovanje posnetkov, norenje na klopi, padanje v stanja neprištevnosti in hitri povratki v samokontrolo. Kot ko se Dušan Duda Ivković v trenutku, zgolj zato, ker je med minuto odmora igralca dobil, da ne zre vanj, ampak nekam v prazno, spremeni v bikovsko zariplega človeka z izbuljenimi očmi in izstopajočimi vratnimi žilami, ki je ob tla ravnokar tresnil tablo, na katero je sicer kanil igralcem narisati kombinacijo postavitve na igrišču. A že trenutek zatem spet riše in razlaga kombinacijo.

No, zadnji bizarni trenersko košarkarski izpad je izvedel trener beograjskega Partizana Dušan Vujošević. Ko je igralec zaradi prigovarjanja sodniku dobil tehnično napako, ki je pomenila proste mete za nasprotnika, je Vujošević planil na igrišče in ga začel daviti. »To je pruska šola,« je dejal v pojasnilo, medtem ko reakcije s strani davljenca ni bilo. Tako to v košarki očitno je. To se šteje v del protokola.

Kot že rečeno, gre nemalokrat za namerne poteze. Tudi za simulacije. Za igro. Praviloma igro s sodniki, ki v košarki dejansko lahko perfidno pomagajo ali pač onemogočijo ekipo. Saša Đorđević, nekoč velik igralec, je na letošnjem svetovnem prvenstvu debitiral v vlogi trenerja. Ob koncu nedavne tekme s Španci, ki so jo Srbi gladko zgubili, je izposloval lastno izključitev. Na videz nesmiselna poteza, saj smo vsi zgolj čakali konec tekme, katere izida se ni dalo spremeniti. No, tista izključitev zna biti dolgoročno koristna. Predstavil se je kot trener, ki ne prenaša krivic.

»Strinjal bi se, da je s tem branil svoj ugled nekoč velikega igralca,« meni Aleksander Sekulić, pomočnik trenerja pri slovenskem državnem prvaku Krki, in obenem priznava, da je razlog za trenersko nejevoljo nemalokrat tudi v tem, da trener dejansko poskuša igrati »nerealno igro«. »Izhajam iz tega, da poskusiš igro vedno prilagoditi ekipi, kakršno imaš. Treba je izkoristiti maksimum, ki ga posameznik ali ekipa lahko da, to pa lahko samo, če veš, kakšne so sposobnosti igralcev. Če nimaš serijskega šuterja, od njega ne moreš zahtevati serijskega zadevanja. Sem pa mislil drugače, ko sem bil mlajši in niti nisem imel mentorja ob sebi. Enostavno sem moral delati napake, da sem začel delati dobro. Igro je v vsakem primeru treba prilagoditi ekipi.«

In Subotić še dodaja: »Igralec mora imeti v glavi približno 15 do 20 dogovorjenih kombinacij za napad, izvajanje avtov in obramb, ob tem je pa itak statistično dokazano, da 60 odstotkov košev pade po individualnih akcijah igralcev, torej iz akcij, ki so zunaj dogovora. Ko se nam je pri Panathinaikosu ustavil napad, je bila rešitev enostavna. Dino Radja in Byron Scott, človek s tremi NBA prstani, sta odigrala svojo kombinacijo. Zavedajmo se. Dobrega trenerja vedno naredijo igralci. Dajmo Obradovića v Škofjo Loko. Ne bo mu lahko.«

Ni hotel iz moje glave

»Orenga, orangutan,« so španski navijači po sredinem izgubljenem četrtfinalu s Francijo skandirali svojemu selektorju, medtem ko so igralce nagradili z aplavzom. Čeprav so bili oni tisti, ki so dejansko podlegli. »Žal mi je, da smo razočarali navijače, vendar pa sem sedaj jaz tisti, ki je najbolj zjeban,« je odvrnil Orenga, ne iščoč lepih besed zase. Ko človek v javnem diskurzu uporabi besedo »zjeban«, veš, koliko je ura. To pomeni, da mu je vseeno za vtis in da se počuti točno tako, kot je rekel.

In kaj na vse skupaj pravi »trener vseh trenerjev«, uganili ste, neuničljivi Zmago Sagadin? Trener je neprekinjeno od leta 1974! Štirideset let na klopi torej. Še vedno. Trenutno dela v Makedoniji. Ne zaradi denarja, ki ga ima dovolj, da bi lahko preživel tudi sicer, ampak ker misli, da je še lahko delujoč. Tudi on kot primarnega učitelja omenja prof. Aleksandra Nikolića. Vsak teden si privošči vsaj en dan brez košarke, torej brez košarkarske družbe. Kajti »če se srečaš s košarkarjem, ni nobene možnosti, da bi pogovor stekel o čem drugem. S kom sem imel kak rekordno dolg pogovor, sprašujete? Nekoč sem v neki hotelski avli 'zadavil' profesorja Nikolića za celo noč. Ravno sem se vrnil iz ZDA in od tam prinesel neke teze. Na primer, da je bolje igrati z desetimi igralci kot samo z osmimi, kot je veljalo v jugoslovanski šoli. S čimer se Nikolić ni strinjal, sam pa še vedno mislim, da je to pravi način. Prav tako se ni strinjal, da je treba delati z utežmi čez celo leto, ne samo v času priprav, kar sem potem tudi uveljavil. Pri čemer so se mi na začetku posmehovali, da izvajam hokejske menjave. Vendar pa še vedno mislim, da je sinergija desetih močnejša kot sinergija osmih,« razloži gospod Sagadin kanček tega, o čemer so se košarkarski trenerji širom sveta pripravljeni in sposobni pogovarjati v nedogled.

Težav z nespečnostjo ali čim podobnim, pravi, ni imel oziroma si je sam pri sebi že davno rekel, da bo s trenerstvom prenehal, če bi se mu začele dogajati. Je pa ob koncu pogovora, ob vprašanju, če lahko vendarle omeni katero od napak, ki si jih je očital, najprej odgovoril, da bi za tako naštevanje potrebovali preveč časa in prostora, da pa je imel resnejše težave glede naslednjega primera: »Ena stvar mi dolgo ni šla iz glave. Sanjal sem koš, ki nam ga je Ginobili v Bologni dal v zadnjih sekundah in zaradi katerega se Olimpija ni drugič uvrstila na zaključni turnir evropske lige. Met iz levega kota. Vsake toliko časa sem ga sanjal.« Torej parkrat, potipam. »Ne parkrat. Stotinokrat. Ni hotel iz moje glave, in resno sem se spraševal, za kaj gre. Sedaj je sicer v redu. Ne sanjam ga več.«