V Berlin pa nisem prišel zaradi Brechta. Moj pogled s tistega zapahnjenega hotelskega okna je neučakano zanašalo tja čez, na drugo stran zidu, v območje noči, ki bi ga s svetlobno metaforo lahko označil kot morje luči. Tam, v Zahodnem Berlinu, je delovalo eno najslavnejših gledališč tistega časa, Schaubühne am Halleschen Ufer, ki ga je vodil režiser Peter Stein. Tam sem si v naslednjih dveh dneh ogledal njegovo enajsturno uprizoritev Oresteje. Preden pa sem se zjutraj s taksijem odpeljal do »checkpoint Charlieja«, je moja nočna razgledovanja presunila še ena podrobnost: tudi nebo so nad Vzhodnim Berlinom prekrivali nizki črni oblaki, medtem ko je bilo nad »svobodnim« zahodnim delom mesta očiščeno do jasnine in ozaljšano z množico zvezd. Do ranega jutra sem v mislih preobračal tisto neverjetno (pris)podobo. Ko sem znanki iz Vzhodnega Berlina zjutraj omenil svoj nočni doživljaj, mi je rekla, da sem najbrž sanjal, da imam ideološke predsodke ali pa si vse izmišljam. No ja, prej bi verjel, da me je iz prihodnosti obiskal angel Damiel iz Wendersovega Neba nad Berlinom (1987).
Preden so berlinski senatorji leta 1970 Petru Steinu in njegovi skupini dodelili stalno gledališko hišo, je za Schaubühne celo v Berlinu vedelo malo ljudi; to je bilo obrobno gledališče izven mestnega središča z levičarskim repertoarjem (Brecht) in skromnim proračunom (600.000 mark). Stein ga je že v prvi sezoni spremenil v kultno svetišče, kamor so romale množice gledaliških ljudi, intelektualcev, politikov, novinarjev in radovednih »navadnih« gledalcev z vsega sveta. Tako iz Moskve kot iz Washingtona, je zapisal prvi kronist Schaubühne Peter Iden. Metafore, ki so nastajale v utopičnih delavnicah Steinovega gledališča, so sprožale tektonske premike v kulturnih in političnih diskurzih; o(b) njih so izhajale debele knjige interpretacij. Pa to v tedanji Evropi sploh ni bil edini takšen primer. Podobno zgodbo je v Parizu približno v istem času začela Ariane Mnouchkine s Théâtre du Soleil, ki ga je ustanovila v opuščenih prostorih nekdanje smodnišnice (La Cartoucherie) v predmestju Vincennes. Nekaj let kasneje se je v Parizu za stalno naselil tudi Peter Brook in dobil v uporabo Bouffes du Nord. Navsezadnje je celo komunistična Poljska že v petdesetih letih dodelila majhno gledališče v šlezijskem mestecu Opole avantgardistu Jerzyju Grotowskemu in mu omogočila svobodno, le umetniškim zapovedim in ciljem zavezano raziskovanje gledališke antropologije. S takšnimi in podobnimi smelimi gestami (če tokrat izpustimo »večnega« Jacquesa Langa) so se takrat vzpostavljale in delovale evropske kulturne politike in ustvarjale do danes nepresežene kulturnopolitične modele – brez samoimenovanih »reformatorjev«, »modernizatorjev« in drugih neposrednih proizvajalcev sivih oblakov nad kulturo, tudi brez birokratskega pridelovanja prahu na fasciklih; celo reakcionarni analfabeti iz političnega razreda so bili napoteni v oslovski kot. Realne utopije so tedaj segale do najvišjih vrhov duha in do najširših obzorij svobode. Gledališče pa jih je uresničevalo. Da, takrat ni šlo za bedne žepnine ali za pogoje gojenja krompirja na mestnih zelenicah.
Pred prihodom v Berlin je Peter Stein veljal za radikalnega levičarja, ki je zrasel iz revolucionarnega naboja maja '68 in režiral provokativne politične predstave. Na premieri komada Petra Weissa Viet Nam Diskurs leta 1968 v Münchnu je izbruhnil škandal, ker je Stein z dodanim besedilom na koncu predstave javno podprl Vietkong. Konservativni intendant mu je prepovedal nadaljnje delo v gledališču. Tudi iz Bremna je hitro odšel in odpeljal s sabo najboljši del ansambla (Jutta Lampe, Bruno Ganz…). Iz Züricha so ga konservativni politiki in mediji dobesedno izgnali. Zahodni Berlin pa je potreboval prav takšnega človeka. Potreboval je odgovor na okrogli neonski logotip Brechtovega gledališča onkraj zidu, ki je kljub kapitalističnemu »morju luči« še vedno močno žarčil tudi na zahodno stran. Največji brechtovec med režiserji, ki je v skladu z mojstrovo teorijo ustvarjal predstave kot modele družbenih razmerij in sprememb, je Brechta dokončno pokopal. Na premierah pa so ga z ovacijami častili tudi politiki in drugi zagrizeni varuhi obstoječega, ki so Steinu mimogrede povišali letne subvencije do razkošnih deset milijonov mark.
Veliko razlogov sem imel te dni, da sem znova prelistal stare knjige in ponovil snov, imenovano Peter Stein. Ne, nisem se zataknil v času in ne utonil v nostalgiji. Za kar gre pri tem, sta najbolj jedrnato zapisala že Adorno in Horkheimer v Dialektiki razsvetljenstva: »Ne gre za konserviranje preteklosti, temveč za izpolnitev preteklega upanja.« Vsaj utopičnega upanja.