Zakonca Upelj sta edina stalna prebivalca Šmarne gore. Za to je »kriva« predvsem gospa Bogomira (bolj znana kot Mira), ki je na tem mitskem ljubljanskem hribu tudi odrasla. »Moja babica, ki je imela tukaj že davno tega malo kolibo, kjer je obiskovalcem prodajala čaj, je po smrti očetu zapustila zemljo, ta pa je nato zgradil hišo, kjer je sčasoma zaživela gostilna,« pripoveduje. Bogomira Upelj se spominja, kako blizu se ji je takrat zdela dolina. »Če je mami zmanjkalo kvasa, me je preprosto poslala dol v trgovino. Danes je odhod v trgovino pravi podvig.« Po prezgodnji materini smrti je gostilno prevzela sama, a se ni preselila nazaj. S soprogom Ludvikom sta živela v Rožni dolini – vse do upokojitve pred okoli 30 leti.
Ko smo ju obiskali, je mesto spodaj prekrivala debela plast megle, njuno dvorišče pa je bilo obsijano s toplim septembrskim soncem. Kljub temu, vztrajata, ima bivanje tam gori marsikatero pomanjkljivost. Najbolj ju tare cesta, ki vodi v dolino in je komaj še prevozna. Prej jo je vzdrževal kar Ludvik Upelj, ki bo oktobra dopolnil 88 let. »Tukaj poteka meja med ljubljansko mestno občino in občino Medvode, nobena od njiju pa ne želi prevzeti vzdrževanja,« je jezen Upelj, ki se še spominja, kako je pred desetletji na sedlo zlezel kar s fičkom. In to po Romarski poti! Poleg tega se je stanje še dodatno poslabšalo po letošnjem žledolomu. Bilo je kot na fronti, se spominja nekdanji vojaški poveljnik. Žena je jokala od strahu. In njega, je bilo strah? »Mene? Starega vojaka?« se zareži. V vsakem primeru česa takega na gori še niso doživeli. Nekaj dni so bili popolnoma odrezani od sveta.
Na vprašanje, ali mu je bilo kdaj žal, da se je preselil tja gor, povsem iskreno prikima: »Tudi kdaj, jasno.« Poštar do njiju ne pride. Ker žena ne vozi, je Ludvik moral podaljšati vozniško dovoljenje, da jo lahko pelje po nakupih in k zdravniku. Enkrat na teden gresta. »Smešno je to,« pravi, »včasih smo k zdravniku hodili, ko smo bili bolni, zdaj pa gremo, ko ima on čas.« Reševalno vozilo po propadajoči cesti ne more, še doda Ludvik, če bi se ženi kaj zgodilo, bi jo moral peljati sam. »Spomnim se, kako si je soproga nekega vojaškega funkcionarja pri vzponu na Grmado pred leti zlomila nogo. Njo je prišel iskat helikopter. Vsi drugi se moramo znajti drugače.«
Ko je bila tam še gostilna, so imeli šest glav živine, domače mleko, skuto, sir. Zdaj se čisto blizu pasejo ovce, a niso njune, nas pouči, ampak od družine iz doline. Je pa njuna njiva, na kateri rastejo krompir, paradižnik, fižol, zelje. Letos jima je ves pridelek fižola pojedla petčlanska družbica srn, ki ju obiskuje na sedlu. Srne so še edine divje živali na tem območju. »Bilo je še 37 muflonov, a so se preselili v Polhograjsko hribovje, saj so jim tu pobili ves podmladek.«
Ludvik Upelj je kljub častitljivi starosti – in umetnemu kolku – še vedno zelo aktiven. Sam pripravi drva za zimo, sam skuha domače žganje, sam očisti podivjano grmičevje, ki sicer zakrije čudovit pogled na vso Ljubljansko kotlino. Do letos so še imeli sosede streljaj naprej, a so se odselili nekam na Kras. »Želeli so prodati zemljišče, pa sem jim to prepovedal,« odločno pribije. Tudi sam ne namerava prodajati – čeprav njegovima sinovoma menda ne diši življenje tako daleč od civilizacije in čeprav bi po drugi strani, tako je prepričan, lahko kar nekaj iztržil za svoje nepremičnine. »Zanimanje je, to je gotovo. Dvakrat se je že zgodilo, da sem v dnevnem časopisu zasledil oglas, da prodajamo. Nikoli mi ni uspelo ugotoviti, kdo ga je objavil. Znano pa je, da je svojčas želel tole hišo kupiti Srečko Katanec.«
Nekoč so bile na Šmarni kar tri gostilne, poleg tiste na vrhu in Upljeve še ena pri že omenjenih sosedih. Dela je bilo za vse, čeprav je bilo obiskovalcev manj, pravi sogovornik. Pravzaprav je tisto, kar se je najbolj spremenilo v tridesetih letih, ravno število obiskovalcev. »Pred desetletji so ljudje prišli popoldne, na kozarec vina in igro balinanja, zdaj pa ves dan tekajo gor in dol. Kot da bo šport vse rešil.« Jezi se, ko vidi, kako dandanes punce prihajajo na Šmarno goro s psi, medtem ko so se včasih sprehajale v družbi fantov. Včasih je bilo vse drugače, strese z glavo, čeprav se kljub nostalgiji zaveda, da je življenje v marsikaterem pogledu zdaj lažje in boljše. A vendarle. Težko je ostati ravnodušen ob spominu na dneve, preživete v družbi mestnih in državnih veljakov, ki so k Upljevim prihajali na klobase in vino.