Predstava v produkciji Zavoda Projekt Atol, ki je uvedla sezono koproducenta, Mestnega gledališča Ptuj, v okviru programskega sklopa Odprti oder kot oblike vključevanja mlajših ustvarjalcev, tako ne poudari kulturne specifike produkcijskega okolja – to je kot avtor drugačne kulturne provenience v predstavi Veter norosti pred nekaj meseci storil Mark Tompkins. Vendar izhajanje iz lokalne tradicije predstave ne omejuje zgolj na konkretno lokalno območje. Z likom kurenta oziroma koranta na odru pripusti besedo kaosu, z množico, ki nosi živalske maske lika ruse, v avditorij spusti skakajočo norčavost te pustne podobe, tu je še lik kürike, v bližini pa je, ob (začasnem) sproščanju družbenih spon, vendarle tudi omejenost teh sprostitev. Barbara Kukovec (ob svetovalski pomoči Marka Mlačnika) s fašenkom kot obdobjem neomejenih možnosti odpira prav področje svobode v navezavi na siceršnje vladanje pravil.
Toda medtem ko uvajalno pokanje ponudi močno pritegnitev v Fašenk!, dodajanje določenega materiala v sami izpeljavi razbije, preveč iznenada vdre ali tudi pretirano nedvoumno poseže v gledališki obred fašenka, ki v tako zastavljeni obliki gledalce sicer pripušča vase, ob tem pa tudi odpira možnost za vzpostavljanje vzporednic oziroma navezav. Konkretneje, vstop besede v predstavo je oblikovan ob, kot se izkaže, precej nepotrebnem naštevanju, ki se s prehajanjem od enega k drugemu državnemu prazniku oziroma dela prostemu dnevu v Sloveniji tudi obrača k občinstvu – kot način nekakšne tesnejše vpetosti slednjega v predstavo? A bolj od tega začetnega naštevanja deluje vprašljivo neko drugo, namreč naštevanje sodobnih predstavnikov dejanja posega v red, anarhistov, ki denimo tvegajo svobodo, ko razkrivajo skrivnosti. Že zato, ker je podano v eksplicitnosti nizanja imen, predvsem pa zato, ker nastopi bolj samo od sebe, kot pa da bi nas do tega dejansko pripeljal gledališki razvoj, ki bi tudi koreniteje pokazal na razlog za izbiro vpeljave koncepta Beyevih avtonomnih con.
Bolj kot z vključitvijo tovrstnega »aktualnega« materiala, pa tudi bolj kot s sklenjeno izpeljavo (zdi se, kot da bi zaključku manjkala sklepna nota), se zdi Fašenk! (kljub določenim tehničnim vidikom, ki so vsaj na dan premiere mestoma otežili tekoče spremljanje predstave) učinkovit s samo izvedbo Barbare Kukovec, ki prehaja med različnimi izrazi. Tako se v gibanju ob zvokih velikega kravjega zvonca, ki si ga priveže, postopoma levi v lik koranta; v samem izvajanju se odzove na živo glasbeno spremljavo Roba Canninga, obenem prepusti spregovoriti izrazitim podobam videa (v režiji Eme Kugler), ne nazadnje pa tudi (humorno) preseneti s posameznimi nastopi.
