Tudi Milanovićeva vlada je napovedala, da bo odstranila proračunske zajedalce, ki fronte in bojev niso videli razen na HTV, sede v fotelju in s prasetom na mizi, pa vseeno dobivajo razne prvoborčevske dodatke, invalidnine in podpore in so vedno v prvih vrstah protestnikov, ki na Trgu bana Jelačića oblasti grozijo s skupinskim samomorom, če se dotakne ene same krvavo pridobljene kune. Kot vemo, znajo biti rahlo leve vlade sila socialno neobčutljive, bolj kot zakrknjeni desničarji, in tako je tudi z Milanovićevo, ki je po dvajsetih letih vdovi heroja domovinske vojne Benjamina Blaškovića odvzela pokojnino. Vsakemu pravemu domoljubu se je ob tej novici stisnilo srce kot nekoč kavbojke po prvem pranju, kajti če je oblast začela degradirati pokojne heroje in njihovim svojcem odvzemati po zakonu pripadajoči denar, potem je to začetek razvrednotenja najbolj svetega, kar država in narod imata – spomini na slavno vojno in posledično tudi konec države. A bolj kot odvzem pokojnine ugledni lokalni političarki in funkcionarki HDZ, članici občinskega sveta mesta Karlobag gospe Mirjani Blašković, ki je v vseh teh letih navrgla piškavih sedemsto tisoč evrov, bode v oči argumentacija, s katero so upravičili podlo dejanje.
Benjamin sploh ni bil mobiliziran, sploh ni bil pripadnik hrvaške vojske in ga ni v evidenci nobene vojaške enote. Tako pravi država. Kot da mora nekdo biti v redni vojski, da bi mlatil četnike. Robin Hood je za Angleže velik domoljub, mlatil je princa Johna, pa sploh ni bil v vojski Riharda Levjesrčnega, a ne.
Benjamin je umrl 20 dni po koncu vojne. Kakšen argument pa je to? Neki Japonec se je skrival po pragozdu in čakal na Američane še 30 let po koncu 2. svetovne vojne, ker ni vedel, da je Japonska kapitulirala. Tudi Benjamin morda zaradi glasne pevaljke v gostilni ni slišal za srbsko kapitulacijo. Umrl je v civilni obleki v avtomobilski nesreči, ne pa od sovragovega metka, kot je to zapisal neki uradnik na občini, teži država. A je kaj čudnega, da bojevnik po zmagi takoj sleče smrdljivo uniformo in, čeprav utrujen, odhiti domov v objem družine ter trešči v obcestni jarek? Toda, pravi država, dovolj je dokazov in prič, da se ni bojeval, ampak je tri dni popival in razgrajal po karlobaških lokalih v družbi lepe receptorke hotela Zagreb, zaradi česar bi ga, po vseh dostopnih informacijah sodeč, če ne bi treščil v, verjetno četniško, drevo, doma čakalo ženino bombardiranje z lonci in krožniki ter zahtevek za ločitev. Slavilci lika in dela heroja Benjamina se zgražajo nad državnobirokratskim sitnarjenjem. Kaj je bolj normalnega kot vojakovo prisrčno proslavljanje zmage z ljudstvom, še posebej z lepo receptorko? A tudi groza jih je takšne države. Če že mrtvim jemlje pokojnine, kaj bo šele naredila z živimi!