Letošnje deževje ni konoplji prav nič škodilo. Prav nasprotno, zaradi velike količine vlage so bilke višje in bolj bujne, letina bo bogata. Je pa slabo vreme upočasnilo zorenje in nekoliko prestavilo žetev. »Lani smo v takem času že skoraj končali obiranje, letos šele začenjamo. Nekateri cvetovi so še sveži in tako primerni za čaj,« je Miran Perko pojasnil, zakaj bosta s Silvijo Horvat iz Zelene direktive najprej obrala še mlade, zelene cvetove ženskih rastlin in jih posušila. To letos počenjata prvič in tako poskušata razširiti polje uporabe konoplje in zavedanje, da ni uporabno samo seme, temveč cela rastlina.
»Cvetovi in listi so obloženi s kristalnim premazom, kanabionidno smolo, ki vsebuje kanabidiol (CBD) in druge kemijske spojine, psihoaktivno substanco THC pa v zelo nizkem, zakonsko dovoljenem deležu, ki je 0,2 odstotka ali manj.« Te spojine se s pomočjo vrele vode ločijo od rastline, vendar niso topne v vodi, zato je treba konopljinemu čaju dodati maščobo, na katero se vežejo. V praksi to pomeni, da ga je najbolje piti s polnomastnim mlekom ali pa v skodelico čaja dodati košček masla.
Vse kemijske spojine, ki jih najdemo v konoplji, so v vsakem človeškem telesu, pojasni Silvija Horvat. »Telo samo proizvaja kanabinoide, dojenčki pa jih prvič zaužijejo z materinim mlekom, ki vsebuje tudi CBD in THC. Receptorji za te snovi se nam tako odprejo že v rani mladosti. Če nam teh spojin primanjkuje, tudi zaradi današnjega napetega tempa življenja, pa se začnejo pojavljati glavoboli, večja občutljivost za bolezni in padec notranjega ravnovesja.« S ponovnim vnašanjem teh spojin v telo vračamo ravnovesje, kanabinoide pa že uporabljajo v farmaciji za zdravljenje mišičnih bolezni, krčev, alzheimerjeve bolezni, artritisa in drugih obolenj. »Zdravi pa tudi raka, vendar tega farmacevtska industrija še noče priznati, čeprav so že patentirali THC in potrdili njegovo zdravilnost,« meni Miran Perko, ki trdi, da prihodnost in zdravje ležita v cvetu konoplje.
Čebele za naravno pridelavo
Vsestranska uporabnost konoplje se ne konča v medicini. Ker sem na njivi opazila prav nenavadno oazo še posebej bujnih sadik, povprašam, ali gre morda za drugačno vrsto. »Ne, nikakor ne,« se zasmejita ekološka kmetovalca iz Zelene direktive. »Oljno pogačo, ki je ostala po stiskanju olja, sva lani preprosto posula tukaj. In letos je na tem mestu nenormalno bujen pridelek. Odpadek konoplje je torej organsko gnojilo brez glutena in kemije, ki zelo dobro rehabilitira zemljo. Idealno za ekološko kmetovanje.«
Konopljina vlakna, ki se ne pretrgajo zlahka, so bila pomembna strateška surovina že v 18. stoletju. Steblo je namreč zgrajeno tako, da je vsako vlakno tako dolgo, kot je visoka sadika. Tudi zaradi tega je bila Nizozemska nekoč tako močna pomorska sila, saj je iz konopljinih vlaken izdelovala najkvalitetnejša jadra in vrvi. Ker so stebla tako trpežna in ravna, so primerna tudi za ograje, posušena pa imajo zelo veliko kurilno vrednost.
Prav posebna pa je povezava konoplje s čebelami, ki se je ravnokar lotevajo v Zeleni direktivi. »Letos smo poskusno začeli projekt vključevanja paše čebel na konoplji. To je za nas, ki se ukvarjamo s konopljo, eden od največjih potencialov. Sploh ker smo čebelarski narod, konoplja pa je idealna, ker ne potrebuje pesticidov,« pripoveduje Perko o zamisli za naravno ekstrakcijo zdravilnih kemijskih spojin v konoplji, ki bi jo lahko s prinašanjem cvetnega prahu opravljale čebele. »Kanabinoidi so tudi v cvetnem prahu, toda čebele ne nabirajo cvetnega prahu zaradi tega, ampak zaradi sladkorjev. Ker imajo endokanabionidni sistem samo vretenčarji, čebele pa spadajo med členonožce, na njih kemijske spojine ne vplivajo. Zdaj v farmaciji izdelujejo pilule s THC kemijsko, s sajenjem konoplje z višjo vsebnostjo THC in čebelami pa bi lahko dobivali kanabinoide neposredno z njive na naraven način, brez sintetične pridelave.«
Zadnja štiri leta sta iskala partnerja med čebelarji in letos jima je končno uspelo. »Niso verjeli, da bi čebele sploh šle na konopljo, mi pa smo videli, da jih je bilo med žetvami vedno polno. Letos smo našli čebelarja, ki je pripeljal svoje čebele, tako da bomo lahko prvič izmerili vrednosti spojin v cvetnem prahu.«
Gojiti dovoljeno, uporabljati ne
Vse zgoraj naštete aktivnosti pa so, kljub nesporni koristnosti in dobrim namenom, še vedno obravnavane kot nelegalne. Pot pridelovalcev konoplje je pri nas trnova, zlasti zaradi zakonsko neurejenega statusa rastline. Čeprav mi Perko in Horvatova navdušeno razlagata, kako lahko iz mladih listov pripraviš solato, ki ima podoben okus kot rukola, kako lahko vsakdo pije zdravilen čaj s kanabinoidi in kako bi si lahko zdravilne kanabinoide pridelali na domačem vrtu, so vse te dejavnosti pravzaprav prepovedane.
»Čim več sprašuješ državo, slabše je. Če bi ministrstvu povedal, da imam cvetni prah konoplje in vprašal, če ga lahko prodam, bi gotovo rekli ne. Naš zakon je še vedno tak, da po njem ne bi smel prodajati olja ali semena!« V Sloveniji po črki zakona lahko samo gojiš konopljo. Vse, kar se tiče predelave in posledično prodaje na trgu, pa je prepovedano, še dodaja Horvatova, vendar v praksi tega nihče ne preganja.
V tujini je drugače; v Avstriji je industrijska konoplja zgolj še ena njivska kultura. Pri nas so pogoji veliko ostrejši. Ministrstvo za kmetijstvo izdaja dovoljenja za pridelovanje industrijske konoplje samo registriranim kmetom, ki morajo posejati najmanj 0,1 hektarja površine in pridelovati seme izključno za prehrambne namene ali vlakna za gradbeništvo. Po drugi strani pa ministrstvo za zdravje konopljo še vedno uvršča med prepovedane droge in označuje kot zelo nevarno za zdravje ljudi, za medicinske namene pa nam jo lahko predpiše le zdravnik na recept. »Za tem stojijo močni farmacevtski lobiji,« meni Silvija Horvat in označuje kot absurdno, da je seme, ki ga lahko kupiš že v vsaki veleblagovnici, prepovedano posejati na domačem vrtu in si po treh tednih iz mladih rastlinic pripraviti solato, ker ne ustrezaš nesmiselnim merilom.
»Tudi stanje duha se je spremenilo,« meni. »Ljudje se, če imajo doma živila iz konoplje, ne počutijo več kot kriminalci. Pa tudi veliko vedo o njej. Splošno znanje o konoplji se je v zadnjih štirih ali petih letih v Sloveniji izredno izboljšalo. Kot potrošniki vemo veliko več o sestavi in učinkovanju konopljinega olja kot Avstrijci ali Nemci. Tam je konopljino olje v solati večinoma edini način uporabe, ki ga poznajo, pri nas pa so celo patentirali opeko iz konoplje in en hektar konopljine njive naj bi zadostoval za gradnjo enostanovanjske hiše.«
Zakon spisati na novo
Tako torej je, pridelovalci konoplje še vedno hodimo po robu, pravita Perko in Horvatova. Vendar nikakor nista vdana v usodo in samo vprašanje časa je, kdaj bo pritisk ljudi dovolj velik, da bo zakone treba spisati na novo: »Zato mi orjemo ledino, pionirji smo. In če poskušaš nekaj na novo, moraš biti pripravljen na vse. Ampak saj vendar delamo s surovino, ki nam zraste na njivi, smo ekološki kmetje, kontrolirani z vseh strani – in če delamo dobro, kje je tu problem? Kupimo uvoženo sortno seme, ki ne presega dovoljene vrednosti THC in to je to.«
S semenom pa se pojavijo nove težave, saj tudi tu ni nikakršne svobode. Čeprav inštitut Zelena direktiva konopljo prideluje že skoraj deset let, ne smejo nikoli shraniti svojega semena in ga posejati naslednje leto. Vsako leto znova morajo uvoziti seme z deklaracijo, da ne vsebuje več kot 0,2 odstotka THC. Vendar se je lani zgodilo, da je bilo zaradi suše semena, ki so ga uporabljali zadnjih pet let, zelo malo in ga sploh niso mogli kupiti!
»Kmet že od nekdaj shranjuje seme in ga poseje prihodnje leto, ker je že prilagojeno na zemljo in vreme. To je v kmetijstvu osnova. Nam pa to prepovedujejo,« je ogorčen Perko, ki opozarja, da na tak način ni mogoče razviti stabilne industrije. »Že v enem slabem letu se lahko zgodi, da preprosto nimaš s čim zasejati svoje njive! Celotna proizvodnja se ustavi in posel propade, medtem ko bi se z lastnim semenom izognili večni negotovosti.«
