V svetu število vrst zelo hitro izginja, bistveno hitreje, kot je to potekalo v prejšnjih milijonih let. Zato strokovnjaki današnje stanje že primerjajo z obdobji petih množičnih izumiranj, kot je bilo na primer tisto, v katerem so izumrli dinozavri ob koncu krede. Z neukrepanjem pa pljuvamo tudi v lastno skledo, saj so uničenje ekosistemov in motnje naravnih procesov trenutno največja grožnja človeštvu.
Naturo 2000 venomer izigravamo
»V Sloveniji imamo nešteto predpisov, ki ščitijo vse mogoče živalske vrste. Imamo tudi inšpektorje, ki posameznikom zaradi ubijanja občasno pišejo kazni, tako da sistem, vsaj na papirju, načeloma deluje. A ta sistem je razmeroma nepomemben za varstvo posameznih vrst – glavni problem je, da živalim zmanjkuje življenjskega prostora,« opozarja ornitolog Tomaž Jančar iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Tudi Naturo 2000, ki zapoveduje, da je treba nekatere živalske in rastlinske vrste ciljno varovati, Jančar opisuje kot dober sistem, ki pa po njegovih besedah v Sloveniji ne učinkuje, saj se venomer išče načine, kako ta posebna varstvena območja izigrati.
Dr. Miha Krofel z oddelka za gozdarstvo ljubljanske biotehniške fakultete pravi, da so vsi načeloma za ohranjanje narave in ogroženih vrst, toda ko pri lastnem projektu naletijo na oviro, ker se izkaže, da bi njihov poseg v okolje lahko močno prizadel kakšno zavarovano vrsto, se stvari spremenijo. »Na vse pretege skušajo zaobiti pogosto ohlapno zakonodajo in začno javno spraševati, ali je tisti metuljček res tako pomemben,« razlaga dr. Krofel, ki se zaveda, da je skozi oči posameznika posamična žrtev v primerjavi z njegovim projektom majhna, »vendar se stvari kopičijo in podatki kažejo, da so za mnoge vrste posegi v okolje lahko usodni.«
Škodljivi vplivi intenzivnega kmetijstva
Mnoge živalske skupine neopazno izginjajo, ker ni postavljenega učinkovitega monitoringa ali pa ga sploh ni. Eden boljše dokumentiranih zlomov populacij v zadnjih petih letih pa je med pticami kmetijske krajine, kar je po mnenju strokovnjakov v veliki meri povezano tudi z okoljsko škodljivimi subvencijami. »Kmet je plačan za vsak hektar njive, ki jo obdeluje, saj se s tem spodbuja pridelava hrane. To pa ima tudi škodljive posledice za okolje: bolj kot je njiva intenzivna, čedalje manj je vmes raznih habitatov, ki živalim zagotavljajo tudi vir hrane. EU je sicer prepoznala ta problem in med drugim ustanovila sklad, ki je namenjen blažitvi škodljivih vplivov intenzivnega kmetijstva. A pri nas se ta denar kmetom razdeli tako, da jim ni treba nič postoriti,« opozarja Jančar.
Prav zaradi intenzivnega kmetijstva sta po besedah ornitologa pri nas že izumrli zlatovranka, značilna predstavnica kmetijske krajine, ki je nekoč živela predvsem na Štajerskem, in južna postovka, vrsta sokola, ki je v Sloveniji kolonijsko gnezdila do devetdesetih let prejšnjega stoletja. »Obe vrsti se hranita z velikimi žuželkami, ki so zaradi intenzivnega kmetijstva in škropljenja polj najbolj na udaru,« pojasnjuje Jančar in opozarja, da se enaka usoda obeta črnemu srakoperju, ptici, malo manjši od kosa, ki se je nekoč množično zadrževala po vaseh in prebivala v okolici hiš, zdaj pa je le še vprašanje časa, kdaj bo iz naših krajev povsem izginila. V Sloveniji jih namreč gnezdi še največ 20 parov, podobne kritične številke pa naj bi veljale tudi za vrtnega strnada, ptico pevko velikosti vrabca, ki ji ni povšeči zaraščanje Krasa.
Ris ponazarja, kako sistem ne deluje
Katere so »dragocene« slovenske vrste, je težko opredeliti, opozarjata sogovornika, saj so merila različna. Dr. Krofel z oddelka za gozdarstvo je posebej omenil dve: pomen v ekosistemu in ogroženost posamezne vrste. »Nekatere vrste imajo v ekosistemu pomembnejšo vlogo kot druge, kar se kaže v tem, kaj se v ekosistemu zgodi, če določeno vrsto odstranimo. Ključne vrste med slovenskimi sesalci so denimo jelenjad, velike zveri in bober,« pojasnjuje dr. Krofel. Pri ogroženih vrstah pa je po njegovem mnenju smiselno, da se največ pozornosti nameni tistim, pri katerih obstaja resna verjetnost, da izginejo. Med takšne vrste sodijo tudi evrazijski ris, alpski kozorog, progasti gož, veliki škurh, belohrbti detel in prej omenjene ptice.
Evrazijski ris, ki je na pragu vnovičnega izumrtja, je tudi dober primer, kako sistem v Sloveniji ne deluje. Stroka – tako raziskovalci kot Zavod za gozdove Slovenije – je že pred mnogimi leti zaznala problem in predlagala rešitev, toda država se ni zganila. »Ker celotna populacija od Italije do Bosne izvira iz šestih osebkov, so si risi danes tako v sorodu, kot da bi bili vsi polbratje oziroma polsestre, zaradi česar prihaja do zdravstvenih težav; zato je nujno potrebna doselitev nesorodnih risov, a se kljub razmeroma preprosti rešitvi že več kot pet let ni zgodilo nič,« opozarja eden vodilnih slovenskih strokovnjakov za velike zveri.
Le kdo si želi varovati stenico?
A če se že pri tako karizmatični vrsti, kot je ris, ki ima veliko podporo javnosti, nič ne zgodi, se lahko resno zamislimo, kaj se zgodi, ko je ogrožena katera druga, v splošni javnosti ne tako priljubljena vrsta, kot so na primer razne žuželke. Jančar pri tem spomni na kolobocije, ki so se pred leti odvijale v zvezi s postavitvijo vetrne elektrarne na Goliču. »Tam živi endemična vrsta stenice. Ne tista, ki človeku pije kri, temveč rastlinska stenica. Biologi, ki so se zavzemali za nedotakljivost Goliča, so omenjali, da je treba ohraniti tudi to žuželko, a s tem so dosegli ravno nasproten učinek. Elektro Primorska je namreč našla argument – le kdo si želi ohraniti stenico?« se spominja Jančar.
Kot primer dobre prakse pa poudarja nedavni primer sodelovanja piranskega zavoda za varstvo narave in Planinske zveze Slovenije, ki sta začasno zaprli eno od plezalnih smeri v Ospu, ki je potekala čez gnezdo ogrožene vrste sokola selca. Zapora je obrodila pozitivne rezultate, saj so na terenu opazili, da sokol že hrani najmanj enega mladiča, kar je zelo pomembno, saj sta na območju slovenskega Krasa zabeležena le še dva para teh ptic. »V Ospu so zaprli manjši del stene, tako da sokol še naprej gnezdi, plezalci pa še naprej plezajo. To je pot, ki bi jo morali vedno iskati.«