Vsi so naši

In to je šele začetek

Kadarkoli se v Sloveniji govori o zgodovini te dežele, se zdi, kot da so bili Slovenci zadnjih sto let v vojni. Bili so še marsikje drugje. V resnici so bile v Sloveniji v zadnjih sto letih vojne samo osem let in pol in deset dni. Ostalih enaindevetdeset let in pol je bil mir. Muzej novejše zgodovine hrani in predstavlja vseh sto let in še nekaj več.

»Ampak, ko se v slovenščini govori o novejši zgodovini, se misli na nekaj let med drugo svetovno vojno in nekaj mesecev po njej, kajne?« sem naslovil direktorico muzeja Kajo Širok.

Sredi sobe, ki prikazuje industrijski razcvet povojne Jugoslavije, njeno specifično razumevanje potrošništva in strmoglavljenje njene industrije po letu 1991, je mirno odkimala z glavo.

»V tem muzeju novejšo zgodovino definiramo v skladu z ustanovnim aktom in politiko zbiranja kot obdobje od začetka prve svetovne vojne leta 1914 do včeraj. Stalna razstava se začne na noč pred začetkom prve vojne z razglasom cesarja Franca Jožefa in se v zadnji sobi konča z vstopom Slovenije v EU.«

V akademskem jeziku to zveni konsistentno. Ampak pri novejši zgodovini je zanimivo neko drugo vprašanje.

»Kaj je naše?«

Odgovor je bil prav tako preprost.

»Vse je naše.«

Nadaljevala je s pripovedjo o konceptu novejše zgodovine, ki je lahko ozek ali širok. V muzeju pa postane druge dimenzije.

»Hiša je že po imenu shramba,« je sklenila roke in napovedala dolgo zgodbo. »Odločiti se je treba, kaj boš shranjeval in kako. Težko bi shranjevali vse pralne stroje Gorenja. Nekatere pa je treba.«

To je zanimiv pogled na svet. Pralni stroji Gorenja so del naše novejše zgodovine?

»Seveda so del naše novejše zgodovine. Ne moremo pa vseh shraniti v depojih. Tudi ni muzej to, kar hrani v skladiščih, ampak to, kar obiskovalcem pokaže. Shranjevanje je ena od naših funkcij, druga je prikazovanje za obiskovalce. Včasih dva pravilno postavljena predmeta povesta več kot celo skladišče. K nam prihajajo Slovenci in tujci, ki nimajo enakih pričakovanj pri stalni razstavi. Starejši ljudje pričakujejo druge reči kot mlajši. Slovenci običajno ugotovijo, da v muzeju nekaj manjka. Dokler ne pridejo v sobo nostalgije, kjer se stopijo ob predmetih, ki so oblikovali njihov spomin na otroštvo. Pri tujcih pride do zadrege. Oni vstopijo, da bi videli Jugoslavijo, ker jo želijo razumeti. Mi pa se v naši sedanji postavitvi izogibamo temu, da bi se postavili v čas Jugoslavije. To kaže na naše težave z zlomom identitete in soočanjem z lastno preteklostjo.«

To ni nič novega. Po drugi svetovni vojni so imeli enake težave pri vprašanju dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja. Zgodbo o samih sebi si piše vsaka generacija na novo. Zanimivo je pogledati knjige vtisov. Tujci odhajajo iz muzeja zelo zadovoljni. Presenečeni ugotavljajo, kako zelo turbulentna je bila zgodovina zadnjih sto let na tako majhnem prostoru.

»Slovenskim obiskovalcem se zdi, da smo v kakšni točki premalo povedali. Hočejo potrditev zgodbe, s katero so že prišli v muzej, in pogosto dobijo nekaj, kar jo zmoti. V muzeju je več kot v njihovi prečiščeni podobi zgodovine. Pogosto odidejo nezadovoljni.«

Mirnost, s katero doktorica zgodovine odgovarja na vprašanja, ki merijo na dve konkretni sobi njenega muzeja, je razdražljiva. V eni so rdeče zastave, kip tovariša Tita in bronasta plošča, na kateri je zabeleženo, da je Litostroj prešel v roke delavcev. V drugi so rožni venci, ki so jih skupaj z domobranci izkopali iz množičnega grobišča pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu. Tukaj je slovenskim obiskovalcem nekaj preveč ali nekaj premalo. Ali direktorica ne bere časopisov? Vprašanje je bilo treba zastaviti v grobem jeziku novejše zgodovine slovenske politike.

»Je vaša hiša muzej novejše zgodovine krvave komunistične diktature in povojnih pobojev ali muzej tiste druge novejše zgodovine narodnoosvobodilnega boja, obnove porušene domovine in njenega napredka?«

Tako se v slovenščini razume zgodovino. Kot kamnolom, v katerega gremo iskat dovolj velik kamen, da ga vržemo v glavo nasprotniku.

»Zgodba je v stalnem spreminjanju, nastajanju in dodajanju,« se je nasmehnila Kaja Širok. »Nobena razstava ni fiksna in nespremenljiva. Vse se da narediti bolje. Ni možno imeti v času zamrznjene stalne razstave. Vedno manj je tudi osebne interpretacije kustosov in zgodovinarjev in vedno več osebnih zgodb.«

Zgodovina je lahko pisana z vrha navzdol in se spreminja z barvo politične opcije, ki je na oblasti. Lahko pa je to tudi muzej ljudi, ki pripovedujejo svoje zgodbe in zgodbe svojih prednikov in jih delijo z drugimi pripovedovalci.

»Dvajseto stoletje je stoletje pričevalca, pričevalec pa je lahko državljan sam.«

Na razstavi prve svetovne vojne nismo več v bitkah, divizijah in zgodbah velikih junakov, ampak imamo zgodbe vojakov, tudi zgodbo italijanskega vojaka, Alice Schalek, amaterskih fotografov, beguncev, pesnikov.

»To so ljudje, ki imajo več strasti in več zgodb. Na razstavi so, da nam povedo, da ljubijo, da so lačni, da so žejni in da imajo nekoga, ki skrbi za njih. Bili so potisnjeni v veliko vojno in so pričevalci nekega obdobja, s fotografijami, ki so jih posneli, oblekami, ki so jih nosili, knjigami, ki so jih napisali, risbami, razglednicami in pesmimi.«

Ja. Prva svetovna vojna. Prav. Ampak nas zanima neka druga vojna.

Kaj je naša preteklost?

Kustosa Marko Štepec in Monika Kokalj Kočevar sta se nam pridružila na poti skozi novejšo zgodovino, kakor jo sedaj razumejo v muzeju.

»Mi se ukvarjamo z dvajsetim stoletjem in zbirkami tega obdobja,« je Štepec pokazal na rov iz prve svetovne vojne.

»Imamo izraz kratko dvajseto stoletje, ki se začne z letom 1914 in prvo svetovno vojno. Ena cela generacija je skozi rove prve svetovne vojne prišla v dvajseto stoletje. Tam začnemo.«

Rekel je, da se sodobna evropska zgodovina sicer začne s francosko revolucijo 1789, vendar so se iz povsem pragmatičnih razlogov odločili, da ne bodo trčili z zbirkami Narodnega muzeja.

»Dilema je bila, ali kot izhodišče vzeti južnoslovansko ničelno točko 1918 ali evropsko prvo svetovno vojno. Ni šlo samo za letnico, ampak za resnično prelomnico, na katero se je pri nas tudi iz ideoloških razlogov pozabilo. Prva vojna je smiseln uvod v dvajseto stoletje. O tem stoletju govorimo, ko tukaj rečemo novejša zgodovina.«

Štepcu sem zastavil isto vprašanje kot Kaji Širok.

»Kaj od tega je naša zgodovina?«

»Celotno preteklost moramo kot posamezniki in kot državna ali narodna skupnost vzeti nase,« je bil njegov odgovor.

»Vprašanja, kaj je tam naše in kaj ni naše, ne razumem. Šestdeset odstotkov slovenskih moških je bilo mobiliziranih in so leta 1914 šli v Galicijo, kjer so doživeli strašen pokol. Če prištejemo še družinske člane, je prva svetovna vojna absolutno naša. Za velikimi besedami in koncepti je na koncu človek in njegova zgodba. Vanjo smo vpleteni kot posamezniki. Ko odkrijemo, da so osemnajstletnika vpoklicali v vojno, ga poslali na Doberdob, kjer je izgubil nogo, in ko se izkaže, da je njegova zgodba tudi zgodba našega deda, prva vojna postane naša. Zgodila se je pred tremi generacijami nam. Potem pa zgodovina teh velikih konceptov ni vedela, kaj narediti z vsemi temi dedki, ki so prišli v novo državo s svojo izkušnjo in svojim razumevanjem domovine. S tem se ukvarja sodobno zgodovinopisje. S človekom, ujetim v diskontinuitete raztrgane mreže. Če jih hočemo zlepiti v premočrtno zgodbo, ponovno dobimo ideologijo, iz katere izpadejo ljudje. Zato je prva svetovna vojna naša.«

Štepec je pravkar postavil sijajno razstavo ob stoti obletnici začetka prve svetove vojne in se rad vrača tja. Naslov razstave je citat iz spominov Ivana Matičiča iz leta 1922, ki je bil dolgo časa edino dostopno pričevanje o pokolu, ki je začel dvajseto stoletje. »Take vojne si nismo predstavljali.«

Ampak to velja za vsako vojno. Zato je vojne tako težko vzeti za svoje.

Vsaka zgodba ima temno sobo

»Prva svetovna vojna je naša,« sem sprejel dejstvo. »Tudi soška fronta je naša?« sem vprašal.

»Naša.«

»Kraljevina Slovencev, Hrvatov in Srbov je naša kraljevina?«

»Seveda.«

»Šestojanuarska diktatura je naša diktatura?«

Štepec je bil ob vprašanju vidno zadovoljen.

»Da. Slovenci so jo v nasprotju z uveljavljeno predstavo v začetnem obdobju podprli. Potem pa so postali nezadovoljni s tem, kar so podprli.«

»Ljudska stranka in Komunistična partija?«

»Obe sta del naše zgodovine. Naši. Obe.«

»Druga svetovna vojna?«

»Absolutno naša.«

»Izkrcanje v Normandiji?«

»Naše.«

»So množična grobišča iz leta 1945 tako naša, kot je bil Urh naš? Moramo oboje vzeti kot naše in misliti kot našo zgodovino?«

»Skrajni procesi zahtevajo distanco, da jih lahko predelamo. Samo vprašanje časa je, da vse postane naše.«

»Ne zveni prepričljivo.«

»Zato, ker v ideološki projekciji postane ne-naše. Skupnost, ki se je umaknila pred revolucijo v tujino, v svojo ideološko projekcijo zgodovine ni vključila Urha. Njihovi nasprotniki v svojo ideološko projekcijo niso mogli vključiti povojnih množičnih grobišč. Če hočemo to sprejeti kot preprosto zgodovinsko dejstvo in poskušamo razumeti, zakaj se je zgodilo, kaj je do tega pripeljalo in kakšne vrste tragedija je to, mora samo preteči nekaj časa. V tem smislu je vse to naše.«

»Vse?«

»Ravnokar sem napisal tekst o protijudovstvu slovenskih vojakov med prvo svetovno vojno. Tudi to je naša zgodovina. Niso naši samo pogumni vojaki, ki pod generalom Borojevićem branijo Posočje in padajo zadeti na tla. Naši so tudi vojaki, ki so antisemiti, ki se zgražajo nad judovskimi oderuhi, ki ne čutijo sočutja do Judov, ki so si sami krivi. Zrelo zgodovinopisje mora vse vzeti nase.«

»V muzeju so vse, tudi najbolj grozne zgodbe naše?«

»Naše so v naši želji po razumevanju sveta, v katerem živimo.«

Kaja Širok je vstopila z institucijo, ki jo vodi.

»Vse zgodbe so naše. Vse so del kolektivnih spominov, ki jih v tej hiši preučujemo.«

Nekaj nelagodja ob tem je. Na novo je treba premisliti vrednostni sistem, po katerem si prisvajamo zgodovino. Štepec je mislil, da ne.

»Seveda nismo imuni za razumevanje dobrega in zla. Znamo ločiti eno od drugega. Če rečemo, da je nekaj naše, nočemo nujno reči, da je s tem že dobro.«

Kaja Širok je rekla, da gre za vprašanje metodologije, ne pa čustev.

»Narediš korak nazaj in rečeš, da so nekatere vsebine, ne glede na to, kako jih interpretiraš, del skupne sestavljene zgodbe, ki jo moraš vključiti v to, kar preučuješ.«

Moral sem vprašati. »Zgodovina je res zgodovina zla? Ali ni zelo težko reči, to zlo je moje? Kako lahko rečemo, da je Auschwitz naš in dajmo iz tega narediti lepo razstavo?«

Monika Kokalj Kočevar ni imela nikakršnih dilem. Koncentracijska taborišča so njeno delovno področje.

»Tudi pri Auschwitzu, Mauthausnu, Ljubelju in bližnjih taboriščih zbiramo arhivsko gradivo in pričevanja. Poskušamo razumeti njihovo zgodbo. Veliko več mi pomeni pričevanje nekoga, ki je preživel Mauthausen ali Auschwitz, kot pa dokument, ki govori o velikih številkah mrtvih. Če mi gospod Dušan Štefančič pove, da je bil pri šestnajstih zaprt, odpeljan v taborišče in je preživel šest koncentracijskih taborišč, ga vidim pred seboj. Drugače razumeš in dojemaš taborišče, kot če samo nekaj prebereš o njem. Razstava o tem ni lepa. Prikazuje izkušnjo posameznika in človeka, ki je grozna. Ampak treba jo je slišati. Včasih smo bolj govorili o dogodkih, sedaj skozi zgodbe ljudi kažemo cel spekter dogodkov.«

Tudi Štepec ni bil v dvomih.

»Auschwitz je del naše evropske zgodovine. Ukvarjamo se tudi z zlom. Tudi z zlom, ki ga je težko misliti. Tako kot Primo Levi se vprašamo, kako je možno, da so ljudje kot mi to naredili sočloveku. V dvajsetem stoletju imamo tega ogromno. Imamo Teharje, Auschwitz, Dachau, Urh, Goli otok…«

»Srebrenico?«

»Ja. Srebrenico. To niso prijazne stvari. S tem zlom se težko soočimo. Raje ga demoniziramo. Govorimo v trpniku. Takšne stvari se dogajajo. To se dela. Krivda je kolektivna. To delajo neka družbena gibanja, organizacije, neki genociden narod. V resnici pa je funkcija muzeja, da se s tem sooči. Če hoče muzej razumeti dvajseto stoletje in razumevanje posredovati obiskovalcem, mora razumeti vesele trenutke, družabno življenje, poroke in rojstva, na drugi strani pa tudi radikalno zlo. Kako lahko človek to naredi sočloveku, je naše vprašanje. In hitro pridemo do banalnosti zla in Hannah Arendt. Zgroženo gledamo dokumente in fotografije iz strašnih vojn preteklosti, hkrati pa v naših sodobnih časopisih gledamo in beremo enake zgodbe kot aktualnosti. To je muzejsko poslanstvo, da z razumevanjem preteklosti razume, kaj se dogaja v današnjem svetu. Razumeti je treba dobro in zlo. Te stvari kažemo šolskim otrokom, ki prihajajo sem na ekskurzije. Naš namen je vzgajati k strpnosti, miru in spoštovanju. Zveni banalno in neumno. Vendar ima vsako obdobje v našem muzeju svojo temno sobo. Skozi njo gremo naprej v življenje z idejo, da tega res ne bi bilo pametno ponavljati.«

Zvenelo je skoraj preveč elegantno. Ali pri tem res ni spotikanja?

»Vemo, da ko govorimo o povojnih pobojih, govorimo o stvari, ki je politično ideološko vroča, in da tudi to gledamo s svojim svetovnim nazorom. Ampak treba jo je brati kot eno od zgodb v našem muzeju.«

Več Slovencev je padlo v Ukrajini in na Poljskem kot v bitkah z Italijani

Muzej je ravnokar naredil novo potezo v prisvajanju zgodovine. Veljalo je, da je za Slovenijo prva svetovna vojna enaka soški fronti in da se je na našem ozemlju začela z vstopom Italije leto dni kasneje kot drugje. Pa ni bilo tako. Več slovenskih vojakov je padlo v Galiciji v prvem letu vojne kot v naslednjih treh letih na soški fronti.

»Najprej smo veliko zgodbo divizij in polkov morali oklestiti na človeka. Obiskovalec se skozi zgodbe posameznikov najprej kronološko, potem pa pomensko sprehodi po vojni. Na začetku je kiparka in slikarka Elsa Obereigner Kastl, ki je na prelomu stoletja živela v secesijski dobi. Študirala je na Dunaju in ohranila mnogo lepih secesijskih miniaturnih predmetov meščanskega kiča. Njena soba je svetla. Barva prostorov pa se vedno bolj zatemnjuje, dokler v slepi sobi ne pridemo do 70 odstotkov teme, kjer od sveta porcelanastih skodelic, s katerimi smo začeli, ostanejo samo še bergle, s katerimi so vojaki prihajali domov. Zgodb je trinajst, vse skupaj pa kažejo, kako so v zgodovino vpeti ljudje.«

Razstava ima štiri jasne orientirne točke, med katerimi se vije trinajst osebnih zgodb. Sarajevski atentat, začetek bojev na soškem bojišču, smrt cesarja Franca Jožefa in edina svetla točka na koncu, Majniška deklaracija, ki je rezultat ženskega civilnodružbenega mirovnega gibanja, kar se običajno pozablja. Vse drugo so zgodbe posameznikov. Poslavljajo se.

»Elsa Obereigner Kastl se poslovi od svojega sveta, Pavel Golja se poslovi s svojo 'bili smo v maju, danes je vse pri kraju', Henrik pl. Obereigner je zadet s šrapnelom v prvi bitki 17. pešpolka 26. avgusta, fotograf Stanko Oražem doživlja Galicijo, Giuseppe Cordano je že leta 1915 na Soči, kjer nima vode, Karel Česnik strastno kadi leta 1916 na soškem in tirolskem bojišču, Alice Schalek piše Posočje kot propagandistka in vojno doživlja iz prve roke. Ob veliki slovenski pismenosti vojaki to poskušajo predelovati v pesmih na steni besed, kjer najdemo zgodbo maturanta Jožeta Zvelberja, ki umre na Monte Chiesi, pesnik Fabjančič izgubi nogo na Doberdobu in leta 1938 izda popolnoma neznano pesniško zbirko. V letu 1917 pridemo do Majniške deklaracije, kjer najdemo tudi zgodbo Frana Vesela, fotografa moderne, ki je uradni kronist 17. pehotnega polka. Soba je temna, ker vojaki izgubijo oči, tam pa je zgodba Minke Skaberne, ki je prva v Sloveniji, ki naredi knjižnico za slepe. Vojaki temo premagujejo tako, da se popolnoma odvrnejo od človeških vrednot in vere v napredek, ali pa odkrivajo boga, zato je tam kuratova oprema. Od tam pridemo v popolnoma belo sobo, kjer je bela svetloba samo nasprotje črne, kjer so rekonstrukcije spomenikov in bergle in potreba po rehabilitaciji človečnosti.«

Na koncu ostanejo bergle in potreba po rehabilitaciji človečnosti.

Vodja fototeke Ivan Vraničar, ki živi med milijoni fotografij, je v roke vzel nekaj oguljenih kartonskih škatel in opozoril, kako krhko usodo lahko doživi spomin.

»To je fond časopisa Slovenec iz časa med obema vojnama. Vse, kar je od njega ostalo. Fotografije brez negativov. Pravijo, da se je valjal v tiskarni Ljudske pravice in bil v napoto. Leta 1963 je že bil na poti v papirnico Vevče, pa so se našli pametni ljudje, ki so ga prenesli k nam.«

Pomel si je roke ob misli, da bo v kratkem dobil fotografski arhiv Primorskih novic od leta 1945 naprej.

»Digitalizacija lepo napreduje,« je rekla Kaja Širok. »Celoten arhiv bo dostopen na internetu. Tudi vse razstave so tam, tako da si jih ljudje lahko ogledajo s kateregakoli kraja na svetu. Kamero, ki snema v kotu 360 stopinj, smo kupili po obisku Argentine, kjer so ljudje imeli zelo odločna mnenja o razstavah, ki jih nikoli niso videli. Sedaj lahko vsi vidijo vse.«

Vse mračne zgodbe so iz dneva v dan bolj transparentne.

»In bolj naše,« je sklenila gospa Širok.