A kako naj s to vednostjo živimo?

Krasznahorkai je prejel številne literarne nagrade na Madžarskem in v tujini, njegovo lucidnost in pripovedno moč sta občudovala tako Susan Sontag kot W. G. Sebald, njegov slog, neskončno dolgi stavki pa priklicujejo pisanje Thomasa Bernharda. Vsa leta je tudi scenarist izjemnega madžarskega filmskega režiserja Béla Tarra, ki je po Satanovem tangu in delu knjige Melanholija upora z naslovom Werckmeistrove harmonije posnel zanj značilne črno-bele, mračne in enigmatične filme; zadnji je bil v Berlinu leta 2011 nagrajeni Torinski konj.

A res? Vi ste ga tudi videli? Izvrstno, morda je bil celo isti. Kasneje sem srečeval ljudi v Romuniji in bivši Jugoslaviji, ki so ga videli, in vsi so bili enako začudeni kot vi in jaz. Ta ogromna, smrdljiva masa! In ljudje sploh niso bili zadovoljni s tem »obiskom«, bilo je enostavno preveč čudno, le otroci smo bili povsod navdušeni, saj je bilo vse skupaj neopisljivo, onstran vsakega možnega pojasnila, tako daleč od stvarnosti. In tako kot sem v Melanholiji upora opisal občutja čudaškega fanta Valuške, se je takrat tudi meni zazdelo: če lahko obstaja takšno bitje, potem je prav vse možno. Prav vse. To je bil moj prvi preblisk, da lahko tudi komunizem propade, odide na smetišče. (smeh)

Še več, ta zgodba je kasneje dobila tudi svoje končno pojasnilo, ki je še bolj nadrealistično, kot bi si ga lahko kdorkoli predstavljal. Ko je po letu 1990 Reagan obiskal Madžarsko, je kmalu zatem izšel članek o tem kitu iz šestdesetih let, ki naj bi ga v resnici k nam poslala CIA!

Ne, ne, še bolj čudno. Tovornjak, ki ga je prevažal, naj bi bil namreč natanko tako velik, kot so bili veliki ameriški tanki, in CIA je preverjala, kje bi se lahko ob morebitni intervenciji ti tanki premikali, katere ceste bi bile zanje primerne. In to naj bi bil pravi razlog za kita v mojem in vašem mestu.

… a tem ni bilo treba meriti naših cest, ti so že vse vedeli, so jih že preizkusili! Ne, ne, jaz tej zgodbi verjamem, meni se zdi, da je možna, saj je včasih stvarnost bolj fantastična od vsake domišljije.

Vsekakor, tej ni mogoče pobegniti. Čakanje preroka je glavna tema v Satanovem tangu, kjer se sicer pokaže, da gre za lažnega preroka, a so ljudje, ko to ugotovijo, z njim kljub temu zadovoljni. Ker pač potrebujejo njegovo sporočilo. Ljudje v času, ko gre prav vse narobe, ko je položaj tako katastrofalen, kakršnega slika Satanov tango na tem revnem, sivem in povsem brezizhodnem podeželju, nimajo moči za prav nič, ne za spremembe, ne za pobude, težnje. In v takšnem stanju potrebujejo to »prerokovo« lažno sporočilo, ki pravi: imate upanje. Če sem imel ob nastanku te knjige, v drugi polovici osemdesetih let, v mislih kakšno »sporočilo« za tedanje bralce in kolege, potem je bilo to točno to: kar potrebujete, je laž.

Da bi preživeli, ja, a le od ponedeljka do torka. Prava vsebina te »prerokbe«, ko se pokaže njena lažnost, je v resnici tale: Jutri bo vse povsem isto, kot je danes. In to je bila esenca povojnega kádárizma: »Prosim, bodite mirni, ta sistem in ta ureditev sta za vedno.« In zato so imeli ljudje na Madžarskem občutek, lažni občutek, da je vedno vse za vedno, pri nas in v vsem socialističnem bloku, in da ni nobene možnosti za spremembe.

Vaš sistem je bil zelo drugačen. Sam sem bil povsem oddaljen od sistema, komunizem sem enostavno samo sovražil, nam se je zdel popolna norost. A to nam ni veliko pomagalo, in ravno to sem hotel povedati: upanja nimamo, ker se nismo zmožni soočiti z našo stvarnostjo. Nimamo poguma, poguma pogledati realnost takšno, kot v resnici je.

Kot pravite, če kaj takega, kot je nacionalni karakter, obstaja, potem smo ga izgubili že v 16. stoletju, po prvi in zadnji veliki obrambi pred Turki. Odtlej je bila Madžarska stoletja pod različnimi oblastmi, ljudstva so se mešala, kar je normalno, izgubljali pa so se stari običaji, način življenja. In namesto te stare Madžarske nova ob nenehnih vdorih Rusov, Turkov, Avstrijcev ni našla nove poti. Kako globoko bolna je madžarska družba, lepo kaže položaj med obema vojnama, Horthyjevo obdobje.

Da, tudi to, a vse to njegovo obdobje je bilo izredno desničarsko, konservativno in nostalgično obdobje, ki je sanjalo o izgubljeni veličini in o slavni preteklosti, ki pa ni nikoli obstajala. In ta ista nostalgija se je spet razrasla v sodobni Madžarski, spet se obrača v preteklost in tam išče nekaj, česar ni.

Vsekakor. Madžarska je globoko okužena s to izmišljeno preteklostjo, in zato nimamo opraviti le z običajnimi težavami, ki jih imajo vse postkomunistične države, in z novimi težavami, ki jih prinaša kapitalizem, ampak je stvar še bolj zapletena zaradi te stare bolezni.

To je meja, čez katero ne grem, o tem ne bom govoril, ker je to politika. A sodobna Madžarska znova ponavlja preteklost, in to je grozno, nihče tega noče videti, vsi bi radi le od ponedeljka do torka, vsi bi radi slišali: Ljudje, bodite mirni, mi smo veliki, veličastni in imamo prihodnost. A resnica je ravno nasprotna, nismo veliki, ne veličastni in nimamo prihodnosti.

Zame je ta knjiga zelo težavna, ker se je skoraj vse, kar sem v njej zapisal, malo kasneje res zgodilo. Jaz pa nisem prerok, verjemite! Ne pravi, ne lažni, sem le pisatelj, ki imam nekaj sposobnosti opisovanja likov in odnosov med njimi, situacij, razmerja med človekom in svetom. Nikakor pa nisem napovedovalec prihodnosti, in zelo me je presenetilo, ko se je le malo po izidu začel ta proces, po vsem vzhodnem bloku.

Tega tam v mojem zakotju nisem vedel. Ko se je začelo, pa se mi je nekako zdelo, da iz tega lahko nastane nova katastrofa. Nasprotno pa so madžarski intelektualci takrat v devetdesetih letih sveto verjeli, da se je res začela svoboda in da smo zmožni zgraditi novo, svobodno, prekrasno družbo. Takrat nisem bil preveč priljubljen, ker sem v razpravah deloval pesimistično, četudi sem bil le realist: Kako, dragi prijatelji, lahko verjamete v to prerokbo, saj tako kot jaz poznate ljudi? Res verjamete, da lahko teh deset milijonov od kádárizma poškodovanih ljudi zgradi novo, svobodno, pravično družbo? To veselje nad liberalno demokracijo, nad »našim časom, ki je končno prišel«… tega nisem mogel deliti. In na žalost sem imel prav.

Gospod Eszter je povsem jasen: s človeško družbo po tej nasilni noči noče več imeti opravka, vrne se v svojo posteljo, tam živi, povsem odrezano, konsekventno, na ta način kaznuje samega sebe, ker je verjel v višje ravni človekove narave, v vrednote. Resnična vsebina te katastrofalne in kaotične situacije je preveč očitna. Tu gre za poslednjo vdajo. Njegovo končno srečanje s pomočnikom Valuško v psihiatrični kliniki kaže na njegov popoln poraz in na njegovo veliko zablodo. Eszter je namreč zelo težka oseba, a ima tudi srce. Njegova tragedija je v tem, da ni pravočasno razumel, kaj je najbolj pomembna stvar v njegovem življenju, in to je ta skrb in naklonjenost in ljubezen, ki mu jo izkazuje ta mlad fant, zaljubljen v zvezde.

To najpomembnejše »sporočilo« mu je kljub njegovi izjemni inteligenci in znanju ušlo: popolnoma preprosto, iskreno čustvo, ljubezen do in od drugega, to je vse, kar imamo. Če imaš to razkošno srečo, da te ima nekdo rad, potem si v raju. In če tega nisi zmožen razumeti, si popoln bebec. Gospod Eszter spozna točno to: moje raziskave velikega ponaredka harmonij, uglaševanja tonov in intervalov, ki jih je zakrivil baročni muzikolog Werckmeister, moji intelektualni govori in poleti, namenjeni nikomur, saj jih Valuška ni mogel razumeti, so bili povsem odvečni. Le ena stvar je pomembna: Valuškova ljubezen, on in njegov čisti značaj. Kajti če Valuška lahko obstaja na tem svetu, ugotovi Eszter, potem je ravno tako vse možno.

Drži, Dostojevskega sem oboževal.

Pri njem gre za poraz njegove vere v višji smisel in urejenost kozmosa, razmerja med planeti, med kozmosom in človekom, zaradi katere se mu vesolje in svet kažeta kot raj. A na žalost ni raja, dokler je v sliki tudi človek. Poglejte drevo, konja, reko, nebo, kamen. To je raj. A brez ljudi. In zato nenehno ponavljamo staro zgodbo iz Starega testamenta: vstopamo v sliko, a bi bilo bolje, da bi za vedno ostali zunaj. Zunaj slike, lepo prosim, zunaj te prekrasne slike. Naša zgodovina je preveč brezupna.

To je vsekakor druga plat ljubezni, interesna ljubezen, ljubezen, preko katere se dokoplje do politične moči. To je ta destruktivna povezava med močjo in seksom.

V resnici nisem običajen scenarist, z Bélom sva se spoprijateljila v osemdesetih letih, po izidu Satanovega tanga. Zelo rad sem imel njegove zgodnje filme, in ko sva začela sodelovati, sem moral najprej dojeti, kakšno vrsto filma hoče narediti. Ko sem to doumel, sem mu pomagal. Ob Satanovem tangu ga je popadla manija, da hoče posneti filme po vseh mojih tekstih, a nikoli nisva delala adaptacije, te knjige so dokončne in prebrane, ne potrebujejo adaptacij. Najino sodelovanje je v resnici neskončen pogovor o tem, kakšno je filozofsko ozadje tega, kar sem napisal. Govorim mu o teh filozofskih vprašanjih, ki sem jih uporabil, saj je Béla v veliki meri samouk brez temeljite humanistične izobrazbe, zato uporablja moje like. Delal sem le z njim, saj filma ne maram.

Ne, ne maram filmov, z izjemo najinih. (smeh) No, tudi v najinih mi včasih kaj ni všeč, ker niso popolni. (smeh) A vseeno so mi od vseh najbližji. Vedno smo delali v troje, on, njegova žena in jaz. Odločali smo o vseh bistvenih vprašanjih, o likih, prizoriščih, a pravega skripta nikoli ni bilo. In vse smo posneli z amaterji, ne s profesionalnimi igralci.

Tudi Hana ni bila profesionalna igralka, ko jo je odkril Fassbinder. In tudi nekateri Tarrovi amaterji so kasneje postali veliki igralci.

Njeno izbiro je pogojevala Tarrova obsedenost s Fassbinderjem. Njegovi filmi in atmosfera so zelo močno vplivali nanj in izbral jo je, da bi se Fassbinderju na neki način poklonil. Jaz se s to izbiro nisem strinjal, ne, ker je Hanna prelepa in dostojanstvena, take odmike od knjige smo pogosto delali, ampak zato, ker je neverjetno hladna, gospa Eszter pa je hladna le pri določanju svojih ciljev, a je izredno čustvena, strastna pri njihovem doseganju. O tem smo na veliko debatirali, se prepirali, a na koncu je vedno režiser tisti, ki zmaga. (smeh) Film je zaradi tega seveda drugačen, a to mu ne škodi.

Res je, da veliko potujem, a v Berlinu je še vedno moj stalni naslov. Glede tega, da sem se ob prihodu počutil končno doma, pa lahko rečem, da sem res imel ta občutek, a je bil zmoten; v resnici sem bil in sem še vedno tujec. In to je bila moja napaka, ne Berlina, ta mi je ponudil veliko tega, o čemer sem prej sanjal, a vseeno sem ostal tujec. In s tem ni nič narobe.

Absolutno, in tudi s tem je vse v redu. Še vedno pa je Madžarska moja materinščina, kamor se nenehno vračam. Tako kot je rekel madžarski pesnik Endre Ady v začetku 20. stoletja v slavnem stihu: »Kot kamen, ki vedno znova pade nazaj, se vračam na Madžarsko.«

Ne, to bi bilo preveč romantično. Če bi živel v New Mexicu, bi lahko mirno naprej pisal v madžarščini. Svoje stavke gradim v svoji glavi iz lastne zakladnice, vpliva sodobnega jezika ni veliko. Ta je sicer res zelo živ in zanimiv, a je prežet z angleškimi besedami, s tehnološkim, ekonomskim, tržnim izrazjem, kar za moje pisanje ni tako pomembno. No, v zadnji knjigi Seiobo je bila tukaj – Seiobo je japonska boginja – uporabljam tehnični žargon in načenjam tudi to vprašanje jezika.

Da, o tem, kakšen je položaj človeka in umetnosti. Ko sem bil na Gibraltarju in sem šel v Ceuto, sem videl tisto obzidje in za njim revne najstnike, ki so gledali čezenj in naprej čez morje in sanjali o tem, da bi jim uspelo priti v Španijo. Sam pa sem pravkar prišel iz južne Španije in vedel, kako žalosten je tam položaj, koliko revščine je in napetosti. In zato je to njihovo naivno hrepenenje tako žalostno, tako žalostno. Enako kot sanje palestinskih otrok v Gazi in drugod. Toliko nesreče povsod po svetu je povzročilo, da smo, vsaj jaz, povsem izgubili iluzije.

In kar je najhuje, popisujem resnično zgodbo! To ni fikcija.

Ne bi rekel, da je to nov pojav, pomislite na Japonsko, kjer so otroci ubijali na najbolj krute načine. In ker sva oba kristjana (smeh) – in četudi ne verujeva, sva brala Thomasa Bernharda, ki je zapisal, da je v letalu, ki pada, z vsako sekundo manj ljudi, ki ne verjamejo v Boga – torej, ker sva kristjana, se morava spomniti, da so v srednjem veku v imenu križa na veliko morili otroci in mladeniči. Nič novega pod soncem, torej. Res pa je, da danes o tem vemo veliko več in to izvemo takoj. Ne vsega, k sreči, a naša informiranost je neprimerljiva s katerimkoli trenutkom v zgodovini. A kako naj s to vednostjo živimo?

Ravno zato sem hotel napisati nekaj o najvišjih človeških dosežkih, o tem, kako prekrasne reči obstajajo ali so obstajale in ki jih moramo poznati in se zavedati njihovega obstoja.