»Ena, dve, tri, štiri – kaj je pod podom?« je mistična uganka skladbe 1 2 3 4, ki odpre očarljivo in skrivnostno ploščo. Iz steklenice uide duh groze in groteske. Mirel Wagner spokojno in nedolžno, sama s kitaro, poje in igra srhljivo lepe pripovedi iz vlažnih kleti. Najboljše pesmi in knjige so narejene iz bolečine in žalosti, pravi stari finski pregovor, kar je najlepši opis tega vznemirljivega albuma, ki se ga posluša kot knjigo in bere kot novele. Pripovedništvo in glasba se stapljata v eno. »Ne moreš jesti blata, četudi bi hotel,« je bridek blues The Dirt. Z odločnimi in odrezavimi akordi seže do silovitosti skladbe Dirt skupine Stooges. Podobno je že na prvencu pesem No Death z besedno premetanko priklicala Love Will Tear Us Apart Joy Division. V nasprotju s prvim albumom izpred treh let, s katerim se je glas o Wagnerjevi razširil čez finske meje, je na drugi plošči kitara bolj poudarjena. Ni več samo za spremljavo. Strune zarežejo v meso besed in tihe pesmi grmijo. Naježimo se kot ob Johnnyju Cashu na American Recordings, ki jih je pred smrtjo posnel z Rickom Rubinom. When the Cellar Children See the Light of Day je eden boljših približkov tem kultnim posnetkom doslej.
Leonard Cohen, Patti Smith, Mazzy Star, Billie Holiday, Nick Cave, Robert Johnson, Michael Gira so nekatere reference in primerjave, ki se kar lepijo na nežno, a notranje neomajno Mirel Wagner. A ni še ena od mnogih, ampak samo ena in edina. Zlita s kitaro, obdarjena z domišljijo in darom pripovedovanja se izmika klasičnim folk formam z repeticijo strunarskih tem. Le na dveh mestih se ji pridruži edini gostujoči glasbenik na plošči: škotski skladatelj Craig Armstrong pritajeno in nevsiljivo zapolni že tako mračno atmosfero s čelom v Ellipsis in s klavirjem v uspavanki Goodnight. Velika zasluga za preprost in izpiljen poetični album gre producentu Vladislavu Delayu, bolj znanemu v elektronskih in techno sferah, kjer nastopa še pod psevdonimi Luomo, Sistol, Uusitalo in Conoco. Iz na videz bizarnega sodelovanja se je rodil izdelek, ki ga velja nominirati za album leta. V polnem sijaju zasije umetniški credo Wagnerjeve, ki pretrese s svojo enostavno pristnostjo glasu in kitare. Do kosti oguljeni minimalizem hipnotizira in podpihuje moč besed(il). Začarane in enostavne pesmi imajo na tnalu življenje in smrt, upanje in bolečino, temo in luč. Ob njihovi izvedbi preprosto obnemimo, kot otroci ob pravljici. Ne izpusti nas iz krempljev. Bolj dražljive glasbene gostje si na jubilejnem 20. festivalu Mesto žensk, v okviru katerega bo Mirel Wagner nastopila čez slab mesec dni, ne bi mogli želeti.