Dejstvo je, da je tekačev v Sloveniji vsak dan več. Tek je namreč 'in'. Opaziti je možno, da so se glede na zgornji ugovor oziroma vprašanje, zakaj naj bi kdo tekel, izoblikovale skupine sorodnih tekačic in tekačev. Najprej je kar nekaj takšnih, ki jim je pomembno zgolj, da dobro izgledajo, ko tekajo v največji gneči v središču mesta med avtomobili in mopedi, po asfaltiranih pločnikih ali pa kar po cesti. Ta skupina je lahko prepoznavna, saj imajo vsi športno opremo, kot da bi pravkar stopili z oglasnega panoja. Vedno sem se spraševal, ali so tako lepi in vitki zato, ker tekajo ali pač tekajo, ker so tako lepi in vitki in radi vidijo, da to opazimo tudi drugi. Zelo so samozavestni, ker vedo, da jih vsi gledamo in jim to zadostuje. In še nekaj je, največkrat so brez ene same potne srage na obrazu.
V drugi skupini so tekačice in tekači, ki imajo tudi vrhunsko opremo (saj veste, posebno perilo, pregrešno drage športne copate, vesoljska sončna očala, na roki pa masivne športne ure …), a niso tako popolno lepi in vitki, ampak bolj mišičasti, kitasti. Prav opazno je, da tudi ti potrebujejo pozornost, saj med tekom stalno pogledujejo okoli, če jih kdo gleda. In če jih, se jim na obrazu v trenutku izriše prav poseben, rahlo brezbrižen izraz, ki pa naravnost zasije, ko v občudujočih pogledih, ki so uperjeni proti njemu ali njej, začuti vsaj kanček nevoščljivosti. Ta skupina tekačic in tekačev je navadno zelo zadihana in še nekoliko pospeši v trenutku, ko steče mimo navadnih zemljanov.
Sledi po, mojem mnenju, dokaj ogrožena skupina, saj ob njej vedno pomislim na urgentni blok Kliničnega centra. To so tekačice in tekači, pri katerih niti ne opazimo, kakšno opremo imajo, ampak ob gledanju trepetamo, kdaj se bo kdo od njih nezavesten zgrudil na tla. Značilni so znojni kolobarji pod pazduhami, vidno premočena majica na hrbtu in prsih, temno rdeč obraz z izbuljenimi očmi, vse to pa na komaj premikajočem se telesu z nogami, ki ploskajoče padajo na tla, in rokami, ki nekontrolirano opletajo po zraku. Ker smo navadni zemljani osredotočeni predvsem na opazovanje njihovega boja za življenje, niti ne opazimo, ali dan za dnem tekajo eni in isti tekačice in tekači ali pa se pred našimi očmi izčrpavajo vedno novi obrazi.
Še ena skupina je – tekmovalci. Večina tistih, ki ne teče niti ne teka, bi si želela biti tekač, ampak zgolj tisti čas do starta. Saj veste, to je čas, ko se na tekmovalce lepijo zavistni pogledi občinstva; ko ti na videz malomarno raztegujejo mišice, se lenobno ogrevajo, prav počasi snamejo kapuco in potem še celoten zgornji del trenerke, ki je takšna kot v ameriških filmih, pa nekaj stalno tipkajo na masivni ročni uri, ki je kot vesoljski računalnik … Pa še nekaj drobnih trenutkov je, ko bi si vsak želel biti tekač. Na koncu, tistih dvajset metrov pred ciljem, ko tekmovalci pospešijo in nato hitreje kot na kateremkoli delu proge zmagoslavno pretečejo ciljno črto, dvignejo roke, hip za tem pa že analizirajo podatke, ki jih gledajo na masivni ročni uri. Mimogrede: takrat vedno pomislim, kako dober rezultat bi šele dosegli, če na roki ne bi nosili tega balasta, ampak zgolj tekli.
Čez nekaj let bo ta tekaška evforija najbrž nekoliko popustila. Tisti iz prve skupine bodo z lahkoto našli druge oblike, da jih bomo občudovali, tudi druga skupina se bo brez posebnih težav navdušila za neko drugo obsesivno kompulzivno motnjo, tretja skupina pa najbrž ne bo preživela. Bo s tem teka konec? Kolegica, ki je sicer povsem razumna, duhovita, izobražena in jo ob tem krasi še vse, kar bi lahko naštel komu v prid, je iz meni neznanih razlogov tudi navdušena tekačica in celo trdi, da je tek večen. Ob tem se mi zdi smiselno poudariti, da vedno teče tako, da nikogar ne moti oziroma izbira takšne proge, da nihče ne moti nje. Teče po gozdu, ob robu travnikov … nikoli po cestah, pločnikih ali kolesarskih stezah. Pravi oziroma trdi, da je takšnih, kot je ona, veliko. Ne vem, ker jih ne vidim, ampak ravno v tem je najbrž pot do resničnosti njenega prepričanja, da je tek večen. Očitno je nepopustljivo, neuničljivo jedro tekaštva, ki je odporno tudi proti kliničnemu zdravljenju, s tem, da je skrito, v ilegali in tajno, odporno in neobčutljivo za vplive preostalega sveta. Skoraj prepričan sem, da jim je ob vsem tem tek celo všeč.
