V objemu sproščujočih vibracij (video)

Namesto dveh štiri postelje

Na pot sta se prijatelja odpeljala v dopoldanskih urah. Yishai se je izkazal za izvrstnega voznika, od Prebolda, kjer se mu je v jeklenem konjičku pridružil Jeroen, sta izvidnika do cilja prispela brez vsakršnih težav. A nekaj preglavic je imel Jeroen s predhodnim poizvedovanjem o občini na spletu. Ogledal si je uradno občinsko stran in stran turističnoinformacijskega centra (TIC). Ni bil zadovoljen. »Informacije so bile podane zgolj v slovenskem jeziku, v angleščini sem naletel le na županov nagovor.«

Prvi postanek naših izvidnikov v Slovenskih Konjicah je bil obisk središča mesta, kjer ju je razveselilo brezplačno parkirno mesto. Z iskanjem TIC sta imela naša raziskovalca malce več dela. Obvestilno tablo je bilo težje najti, prav tako sta pričakovala tablo drugačnih barv, sta pojasnila. »Kdor išče, ta najde – na Starem trgu. Izkušnja v TIC, kjer sva se zadržala dobre pol ure, je bila prijetna,« je pojasnil Jeroen. S prijateljem sta ju sprejeli dve dami, starejša in mlajša. Slednja se jima je posvetila v angleškem jeziku.

»Predlagala nama je številne oglede, tudi obisk Term Zreče, ki pa naju ni zanimal. Občino nama je pokazala na zemljevidu, nama svetovala glede nastanitve in na najino željo rezervirala nočitev v Zlatem griču. Izbrala sva jo zato, ker je bila lepo predstavljena v brošuri, tudi cena se nama je zdela sprejemljiva, prav tako sva želela prenočiti v čim bolj zelenem okolju, ne pa v industrijski coni. Ker so bile vse dvoposteljne sobe že zasedene, sva bila zelo vesela, da so nama za enako ceno omogočili nočitev v štiriposteljnem apartmaju. Gospa v TIC naju je založila tudi z letaki in turističnimi brošurami,« je bil zadovoljen sogovornik.

Navdušenost in razočaranje

Potem ko sta si z Yishaijem omislila osvežitev v Zanzi baru, je sledil ogled Žičke kartuzije. Ogled kulturnozgodovinske zanimivosti, predlagane v TIC, ju je navdušil: »Zelo lepo. Občudovala sva obzidje samostana in si s pomočjo avdiopredstavitve v angleščini ogledala gospodarska poslopja, muzej, kapelo in cerkev sv. Janeza Krstnika. Kar precej dolgo sva se zadržala tam in si za piko na i v najstarejšem gostišču Gastuž privoščila juho iz muškatne buče in kozarec konjičana.«

Čas v Žički kartuziji je našima popotnikoma kar prehitro minil in pozno popoldne sta se zapeljala proti osrčju konjiških vinogradov, kjer sta imela z iskanjem apartmajske hiše Zlati grič v Škalcah kar nekaj nevšečnosti.

»Hiša je bila zaklenjena, zato sva se napotila do gostilne Zlati grič, kjer sva na ključ čakala več kot pol ure. Prinesel nama ga je natakar, ki se je moral predhodno posvetovati s šefom… Tudi o tem, kdaj naj se prihodnji dan odjaviva, nisva dobila nikakršnih informacij… Zmeda. Bila sva precej slabe volje, še posebno ker nama je zaradi čakanja zmanjkalo časa za ogled vinske kleti. Pridita jutri, sva bila odslovljena,« Jeroen ni skrival razočaranja.

Malce osamljena večerja

Tudi nad notranjostjo apartmaja ni bil preveč navdušen. »Sama lokacija je bila zaradi neposredne bližine vinogradov čudovita, tudi sobe so bile čiste in prostorne. A je bilo pohištvo precej staro, dotrajano in obrabljeno.«

Sledila je večerja v gostilni Zlati grič, kjer sta bila tisti večer naša izvidnika poleg treh ljudi edina gosta. Natakarja, s katerim sta komunicirala v angleškem jeziku, sta opisala kot prijaznega in gostoljubnega. Gobovo juho, pečeno telečjo kračo s prilogo in piščančje prsi v ovoju pancete sta izbrala s pomočjo menija. »Nič posebnega, ampak dobro,« je bila njuna ocena.

V želji po večerni sprostitvi sta jo peš mahnila nazaj v središče Slovenskih Konjic, kjer sta neutrudno preverila osvežilno ponudbo treh tamkajšnjih lokalov. »Bilo je prijetno in živahno. Kljub dežju je na terasah lokalov posedalo veliko ljudi,« je Nizozemec opisal nočni izlet. S prijateljem sta si za piko na i omislila kebab in se odpravila k nočnemu počitku.

Naslednje jutro je izvidnika prebudilo sonce. Med sprehodom do središča Slovenskih Konjic sta občudovala prostrane vinograde. »Zelo lepo mesto. Videti je prenovljeno, ampak v sebi skriva pristno avtentičnost,« nista skrivala navdušenja.

Idilični raziskovalni potep

Sprehod sta nadaljevala do obronkov Konjiške gore, kjer se bohoti Dvorec Trebnik. Z zanimanjem sta si ogledala celotno posestvo, tudi park z botaničnimi drevesnimi vrstami in grmovnicami ter okrasni ribnik. Ogled sta končala v prodajalni z darilnim programom.

Sledil je obisk Starega gradu, kjer se izvidnika kar nista mogla načuditi mogočnim ruševinam. Bila sta malce razočarana, da grajski stolp ni bil odprt in si ga nista mogla ogledati. Njun predzadnji postanek je bil TIC, kjer sta se pozanimala o zasebni muzejski zbirki vojaških predmetov iz obdobja avstro-ogrske monarhije. Gospa v TIC ju je predhodno napovedala po telefonu in čez petnajst minut ju je v domači hiši v središču Slovenskih Konjic že sprejel lastnik Robert Vrečko.

»Več kot eno uro sva se zadržala pri njem. Bil je zelo prijazen in poln entuziazma. Podrobno nama je opisal in razkazal svojo zbirko sabelj, vojaških pokrival, čelad, razglednic, fotografij, značk in drugih razstavljenih predmetov. Zelo je bilo zanimivo in res sva bila vesela njegovega gostoljubja.«

Tako je popotniške vtise iz zadnje letošnje poletne Dnevnikove izvidnice strnil Jeroen Nab, svoje vtise pa ste strnili in podali glasove tudi bralci Dnevnika ter poslušalci Radia Veseljak. Z vašo pomočjo in skupaj z ocenami strokovne komisije smo izbrali turistom najprijaznejše kraje letošnjega poletja. Zmagovalce bomo jutri zvečer razglasili na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, kjer bo tudi Vinski sejem Ljubljana, reportažo z dogodka pa bomo na naših straneh objavili prihodnjo sredo.