Pomembno je le, da tečeš!

Življenje Boža Rogelje je bilo vedno povezano z rekreacijo in druženjem. Že v otroštvu ga je pritegnilo taborništvo, treniral je nogomet in košarko, hribi so tako in tako izpolnjevali njegov športni mozaik, zadnjih petnajst let pa je navdušen tekač. Najprej je tekel s skupino Radia Dur, ko pa se je ta zgodba končala, so se člani skupine odločili, da trenirajo naprej. Za en dan v tednu so najeli trenerja, drugi dan pa je skupino treniral kar Božo sam.

»Saj ni tak problem. Malce prebereš literaturo in pogledaš, kako to počnejo profesionalni trenerji. Na koncu sem vodil našo skupino, ki si je nadela ime Odolini, že dvakrat na teden in to je bil kar zalogaj. Še v nedeljo smo tekli,« pove Božo, ki zadnja tri leta teče pri Nodolu. A ko bo Ljubljanski maraton za njim, se bodo začeli v Odolini ponovno dobivati in teči. Dvakrat na teden bo to čisti trening, v nedeljo pa je tudi njihov tek začinjen z družabnostjo. »Takrat tečemo zato, da smo čim prej nazaj na kavi in nato še kakšno uro čvekamo,« v smehu pove Božo.

Teči sem začel okoli leta 1999, ko me je kolega pregovoril, naj grem na Tek trojk, in sem pristal. Še vedno se spomnim svojega prvega klanca proti Čadu (gostilna pod Rožnikom v Ljubljani, op. a.), gre za deset metrov, a sem mislil, da bom umrl. Sedaj pa lahko tečem na Rožnik, čeprav so klanci zame še vedno zahtevni. Ker sem imel tumor na zunanji želodčni steni in so mi morali odstraniti vranico in del želodca, se mi to pozna tudi pri teku v hrib. No, trojko sem pretekel in potem se je začelo. Od začetka sem sam treniral, maja sem tekel trojke, nato v Radencih na Maratonih treh src, naredil dva meseca odmor in začel konec avgusta trenirati za polmaraton na Ljubljanskem maratonu. To sem počel pet let, se nato priključil skupini Radia Dur, zatem so nastali Odolini, sedaj pa sem pri Nodolu.

Če obljubiš kolegu, da greš teč trojko, ti ne preostane drugega, kot da treniraš. A že od začetka in še danes je tako, da v meni ostaja tisti boj, ali bi šel teč ali ne. Vendar je na koncu, ko končam, vedno prijetno in dobro.

Vem, da se moram rekreirati, ker mi to prinaša boljše počutje. Pozimi se moji vrstniki precej mučijo pri nogometu, jaz pa z lahkoto tečem eno uro po igrišču. Da ne govorim, da je boljše tudi moje splošno počutje. Včasih me sprašujejo, ali tečem za zdravje. Ne, tečem za boljše počutje. Vem, kako je z zdravjem, ker sem že bil ob njega, toda dva meseca po operaciji sem na Ljubljanskem maratonu odtekel desetko. Tek me preprosto potegne. Lahko sem sicer teden ali dva brez njega, potem pa moram teči. Postal je moj način življenja.

Kot opažam, je tudi po rezultatih na Ljubljanskem maratonu moja generacija zelo hitra. Tisti iz generacije za nami ne trenirajo in mislijo, da bodo že zmogli. Saj zmorejo, a za telo je treba nenehno skrbeti. Starejši se kar zavedamo pomena rekreacije, vse bolj tudi mladi in to mi je všeč. Zgled dajemo namreč ravno starejši in zgled vleče. Pri svojih otrocih vidim, da še nista dovolj stara, nimata jih še trideset, a se bosta prej ali slej začela ukvarjati s športom. Hči že razmišlja. Trdim, da človek nekaj potrebuje. Karkoli že počneš, je bolje, kot da sediš doma. Ko grem v hribe, vidim, da tudi mladi hodijo v skupinah, tako kot mi, torej se ta duh ohranja tudi pri mlajših.

42 kilometrov je velik izziv. No ja, ideja ni resna, a ne ker ga ne bi mogel preteči, gre bolj za to, ali sem pripravljen trenirati štirikrat ali petkrat na teden dve do tri ure. Sedaj treniram dvakrat na teden po uro in pol, plus nedelje, ko tečemo. S takim treningom se da preteči 21 kilometrov, a na 42 bi umrl. In to tudi ne bi bilo pošteno do mojega telesa. Za seboj imam šest ali sedem polmaratonov in tudi letos se pripravljam nanj. Ker sem imel v preteklih letih poškodovani obe koleni, le upam, da mi bo uspelo.

Spomnim se prvega ali drugega Ljubljanskega maratona, ko so udeleženci tekli po dežju, jaz pa sem si mislil, glej jih norce. Toda sedaj mi je všeč. Je blizu je, dobesedno pri roki, in vzdušje je dobro. Dovolj mi je, da grem na dva ali tri teke, kjer je množica, pa je moja duša polna.

Malce zaradi tega, ker so tu ljudje moje starosti, čeprav sem med mlajšimi, drugič pa zaradi skupinske dinamike, ki mi je bila že od nekdaj pri srcu. Zato sem bil pri tabornikih in v različnih organizacijah, rad sem v družbi. Tu je enako, potegne te. Prejšnji teden smo šli na Rožnik in tekli kroge, pa sem si rekel, da bom dva odtekel in enega hodil, potem pa sem odtekel vse. Ko vidiš, da se nekdo trudi, se potrudiš tudi sam. Če bi tekel sam, bi hodil.

Vsak dan, preden grem zjutraj teč. Velikokrat se zjutraj vprašam, ali ne bi raje počel kaj drugega, morda šel na kavo in potem teč. A poznam svoje telo in razmišljanje in si rečem 'Daj, pojdi, brcni se v rit!' In potem grem. A tudi ko tečem, se sprašujem, zakaj tečem, ko pa bi lahko ostal doma. Vendar pa, na Rožniku se tekači na videz že poznamo med sabo in se pozdravljamo, čeprav se ne poznamo po imenih. Pomembno je le, da si tekač in da tečeš.