Le uro spanja je noč pred prvo uradno tekmo na prostem v zgodovini Slovenije nabral Luka Žvižej, kapetan rokometašev Celja Pivovarne Laško. Toda ne zaradi morebitnega zabavanja in vnaprejšnjega proslavljanja lovorike, ampak mu je žena Daca nekoliko predčasno povila prvorojenca – dvojčka Krisa in Jana. »To je eden najlepših dni v mojem življenju, ki si ga bom seveda za vedno zapomnil. Zgodilo se je nekaj, kar smo si sicer že dolgo želeli, rojstvo družinske okrepitve, nato pa sem kot kapetan dvignil še superpokal. Tako imamo dvojni razlog za slavje: zalili bomo tako moja dva sinova kot lovoriko,« je na sredini igralne površine, postavljene na beton in umetno maso na teniškem stadionu v Portorožu, dejal navdušeni novopečeni dvojni očka Luka Žvižej.
Letošnje muhasto vreme se je le usmililo prirediteljev, edina črna pika spektakla pa so bili gledalci. Na tribunah z okoli 1300 sedišči se jih je zbrala le slaba polovica. Ti so imeli (vključno z obema ekipama in novinarji) kljub prijetnemu vremenu največ težav s spremljanjem poteka tekme. Ker v Sloveniji menda ne obstaja velik prenosni semafor, posebej prirejen za rokomet, ki bi ga namestili na teniškem stadionu, so prireditelji uporabili kar ročnega – takšnega, kot ga imajo pri namiznem tenisu. Prav tako iz istega razloga ni bilo vidnega niti igralnega časa, zato je število zadetkov, izid in minuto igre zbranim po mikrofonu pojasnjeval uradni napovedovalec.
Od 14 igralcev kadetske reprezentance Slovenije, ki so na nedavnih olimpijskih igrah mladih na Kitajskem osvojili zlato kolajno, jih kar sedem prihaja iz celjskega kluba. Na brniškem letališču so po skoraj dveh tednih zdoma pristali dopoldan na dan tekme, nato jih je čakal še sprejem, trojica (Blaž Janc, Gal Marguč, Urh Kastelic) pa je zvečer že igrala v Portorožu. Celjski trener Branko Tamše ni mogel računati na poškodovana Živana Pešića in Roka Žurana, njegov trenerski kolega na Sviševi klopi Miloš Aksentijević pa zaradi poškodbe prsta na roki ni želel tvegati s kapetanom Simonom Stoparjem.
Trije avtobusi organiziranih navijačev (dva iz Celja, eden iz Ivančne Gorice) so videli premoč pivovarjev, ki so že v prvem polčasu upravičili vlogo favorita. Vodili so s 4:1, 8:2 in 11:4, na odmor pa odšli z osmimi zadetki prednosti (14:6). Med polčasoma je RZS podelila priznanja najboljšim klubom v tekmovanju mladih pri moških za sezono 2013/14 (1. Celje Pivovarna Laško, 2. Krka, 3. Trimo in Gorenje), nato pa so Celjani nadaljevali pot proti tretji superpokalni lovoriki po letih 2007 in 2010. Po dobrih desetih minutah je bilo na tekmi, ki si jo je v živo ogledal tudi selektor Boris Denič, premiernih plus deset (20:10), Sviš pa sta pred še višjim porazom rešila vratar Gašper Slapničar (13 obramb) in učinkoviti Tine Marušič (7 golov), iz Gorenja posojeni igralec.
»V prvem polčasu sem bil zadovoljen z obrambo, potem smo videli, da tekme ne moremo več izgubiti. Za to obdobje priprav smo naredili preveč napak, a tudi zato, ker sem rotiral vse igralce, ki sem jih imel na voljo. Poleg lovorike je najpomembnejše, da se ni nihče poškodoval. Sviš do konca ni popuščal, mi pa smo, čeprav se bo morebiti slišalo čudno, odigrali le toliko, kot smo morali za zmago. A nisem privrženec takega načina in tega ne bom nikoli dovolil, zaradi česar bodo fantje v garderobi iz mojih ust slišali nekaj krepkih v opozorilo in poduk,« je napovedal Branko Tamše. Kljub pričakovanemu porazu Miloš Aksentijević ni bil razočaran: »Mogoče nasprotnik, kot smo bili mi, ni toliko atraktiven. Vendar so moji fantje dali vse od sebe, tako da so imeli Celjani z nami vsaj malo dela. Ne bom rekel, da so zlahka zmagali, res pa je, da z nami niso imeli večjih težav, kajti kakovostna razlika je ogromna. Vseeno so imeli gledalci v čudovitem vzdušju kaj videti.«