Polett Kasza živi v Ljubljani le leto in pol, a jo je že prevzelo kar nekaj njenih prednosti. Po poletnem obisku rodne Madžarske se je zato z veseljem vrnila v Slovenijo. O prvem vtisu, ki ga je nanjo naredilo naše glavno mesto, mlada Madžarka težko govori. Konec februarja lani so bile namreč njene misli povsem osredotočene le na eno stvar – čim bolje opraviti avdicijo za sprejem v baletni zbor SNG Opera in balet. Že precej vajena selitev se je po uspešno opravljeni nalogi nato čez teden dni preselila v slovensko prestolnico in življenje v njej zajela z veliko žlico.
Preden je Ljubljano odkril njen nekdanji fant, prav tako plesalec in Madžar, ni nikoli razmišljala o obisku sosednje države in vprašanje je, ali bi se jo sploh kdaj odločila doživeti. »To bi bilo res škoda, saj je tako čudovito mesto in tako blizu je,« pove sredi kavarne Slovenskega etnografskega muzeja, ene njenih najljubših ljubljanskih točk. Tudi zato, ker jo dopolnjuje mehka zelenica. »Kako lepo naravo imate! V Budimpešti ni parkov oziroma niso tako zelo zeleni,« je navdušena. Pogosto si polni baterije v Tivoliju ali kje ob Ljubljanici. Konec tedna, če je le lepo vreme, pa pobegne na morje in še kar ne more verjeti, kako zelo dostopno je od tu v primerjavi z domovino. Morska hrana prav tako, celo v Ljubljani, kjer v ribah najpogosteje uživa pod Plečnikovimi arkadami.
Od točke A do B v petih minutah
Ko je Polett končala zadnje leto na baletni akademiji, je šla na več avdicij. Sprejeta je bila tudi v Budimpešti, a je raje izkusila življenje na tujem. Pa tudi za uspešno baletno kariero je skoraj nujno nabiranje izkušenj na čim več odrih. To na neki način cigansko življenje, kot ga poimenuje, ima zanjo poseben čar.
K nam je prišla iz češkega narodnega baleta, zato Ljubljano poleg Budimpešte primerja tudi s Prago. »Sprva je bilo zame tu precej nenavadno, saj je mesto precej manjše, ampak to se je izkazalo za zelo pozitivno. To poletje sem morala doma urediti kup papirjev in prav v šoku sem bila, ko sem ugotovila, da ne morem od točke A do B v petih minutah kot v Ljubljani,« pripoveduje balerina, ki bo kmalu dopolnila 23 let, a ji kljub mladosti že prija umirjenost naše prestolnice. No, občasno pogreša dogajanje, značilno za velika mesta, ki se nasprotno od Ljubljane napolnijo prav ob koncih tedna, prizna, medtem ko je za njene starše Ljubljana res eno najboljših mest.
Prijetno presenečenje, ki ga res ni pričakovala, je zanjo, da v Ljubljani toliko ljudi govori angleško, kar je precej drugače kot na Češkem in Madžarskem, Slovence pa označi za precej odprte in sproščene: »Že način, kako hodite po cesti, je drugačen. Zdi se mi kot, da navzven ne kažete, da vas kaj muči. Ne vem, Madžari se mi zdijo bolj obremenjeni s težavami in potrebujejo več časa, da te sprejmejo.«
Odskočna deska do sanj
Kljub temu da se je ljubezen, ki jo je pripeljala k nam, že končala, je podaljšala pogodbo za sodelovanje s SNG Opera in balet in po šestih tednih dopusta se je z veseljem vrnila v Ljubljano. »Tako lepo se je bilo vrniti in znova sesti na kolo. Doma me je preveč strah voziti se s kolesom, saj je zelo nevarno zaradi gneče in neobzirnosti avtomobilistov,« pove. Edina slaba stran življenja v Ljubljani, ki jo omeni, so višje cene, zlasti najemnine, saj kot pravi, bi v Budimpešti za isto vsoto denarja živela v precej imenitnem stanovanju.
Čeprav je ljubljanski oder manjši kot praški, se Polett zaveda, da je tukaj precej bolj vidna, kot je bila prej v večjem baletnem zboru. Dobila je že nekaj pomembnih stranskih vlog in povsem je navdušena nad svojim razvojem, sploh zdaj, ko pod vodstvom novega koreografa pripravljajo predstavo Tristan in Izolda na ne tako klasični način.
Plesati je ta mladenka začela že pri treh letih, ko je bila stara deset let, pa je na televiziji videla oglas za avdicijo in doma vztrajala, da jo morajo peljati tja, čeprav pred tem ni nikoli videla baletne predstave. Da bo mir, so starši edinki uresničili željo. Na presenečenje vseh so jo sprejeli, temu pa je sledilo desetletno šolanje na baletni akademiji. Zdaj vstopa v četrto plesno sezono, delo v Ljubljani pa bo zanjo tudi dobra referenca – za Francijo, kamor si že od nekdaj želi, a trenutno ocenjuje, da za to še ni pripravljena.