Ljudje z akademskim nazivom bi morali biti hudičevo previdni, kadar koli kaj izjavijo ali napišejo, pa naj to po njihovi volji ali mimo nje pride v javnost. Oni so hočeš nočeš mnenjski voditelji. Ljudje jim praktično brezrezervno in nekritično verjamejo (posebno manj razgledani in izobraženi, saj večinoma sploh ne morejo preveriti njihovih misli in idej). To potem postanejo vsaj poluradna stališča organizacij ali organov, kjer so zaposleni. Absurdno se je potem izgovarjati, da so to bila le njihova osebna stališča. Za kakšne takšne umotvore je prostor taka ali drugačna oblika možganskega viharjenja, ki se dogaja v povsem zaprtih krogih. Na takih seansah je recimo prostor za idejo, da bi delavce na bolniški »porinili« v nekakšno obliko mirovanja (brez bolniške in prispevkov) – kakor da je tak človek nekakšen stroj, ki se je pokvaril (za čas popravila itak ni dodatnih stroškov). Če jo je Štrovs »pokasiral« zaradi upokojencev, ki se morajo bati le matilde (pravzaprav je le na zelo grob način povedal, kar velja za večino primerov), je čudno, da se ime Dragonje pojavlja celo v nekih kombinacijah za ministra. Ob javni izjavi, da stavkajoči v Petrochemu najverjetneje izsiljujejo (ali je zahtevati plačilo za opravljeno delo izsiljevanje?). Izjava, dostojna primitivnega kapitalista, ki mu je delovna sila zgolj strošek (in mora zato njene upravičene zahteve sklatiti na minimum). Čudno, da gre kaj takega mimo v demokraciji 21. stoletja. Kakor ste mirno požrli Šešokovo idejo, kako je privarčeval 10 odstotkov stroškov plač delavcev Iskre (ki jih niti ne prizna za svoje delavce) in jim poleg tega še zaračunaval parkirnino.
Nekateri taki pa pod krinko svojega akademskega naziva prodajajo celo svoja političnovrednostna stališča. Kakor da gre za strokovno utemeljitev, za suho znanost, dajejo svojo osebno politično ideologijo, svoje osebne zgode in nezgode … Tudi okrog Hitlerja so bili zbrani več ali manj sami akademiki (celo doktorji znanosti). Žal je človek tako bitje, da če njegova misel poleti v višave (ali globine znanosti) na nekem ozkem področju, spretnemu povprečnežu ni težko najti kosti, da bo ta inteligent njegov z dušo in telesom. In še drugič žal: ti ljudje, zagledani samo v svojo znanost, običajno niso sposobni zdravorazumskega razmisleka. Zanje je t. i. zdrava kmečka pamet, ki v sebi nosi tudi vsesplošno človeško moralno zavest, španska vas. Zato lahko pridejo do zelo norih idej (kakor Mengele, ki mu je hitlerjanski sistem omogočil, da je te svoje nore ideje tudi uresničeval). Ali kakor je stranka NSi skoraj omogočila, da bi tudi pri nas uresničevali teoretično sicer sijajno utemeljeno idejo o socialni kapici. Ampak v realnosti je ideja ne samo protikrščanska, celo spodbuja k enemu sedmih smrtnih grehov – k pohlepu. Kje pa ste še videli človeka pri zdravi pameti in ki bi mu sistem omogočal še več zaslužiti, da bo to investiral v delovna mesta za brezposelne!? Več ko človek ima – več hoče imeti. V dokaz naj vam bo: 1 odstotek bogatih ljudi ima pod svojim palcem 40 odstotkov vsega premoženja (tako je v Ameriki, obljubljeni deželi, Indiji Koromandiji za marsikoga).
Kapica je primer, ko ti akademiki vidijo samo eno smer, ne upoštevajo pa še drugih spremenljivk. Pri kapici bo ostalo več denarja – spregledali pa so, da je človek pokvarljivo blago in bo zato vse te viške pospravil za svoje osebno bogatenje. Bolj prizemljen primer: žejni ste, zato hočete kozarec vode. Nekje boste že našli oz. zajeli kozarec vode. Razmišljate pa samo enodimenzionalno (žejen sem), zato pozabite upoštevati še, da naj bo voda čista (pomembna vam je le količina, ne pa kakovost). Podobno je bilo v Sloveniji: pomembno je bilo zajeti določeno število ljudi – spregledali pa ste, da je v bazenu skaljena voda. Take ljudi torej imate: mislite, da jim lahko ukažete, naj bodo drugačni? Ali morda skaljeni vodi v mlakuži lahko ukažete, naj se zbistri? Na zelo podoben problem naletijo starši problematičnih otrok. Jih bodo spreminjali z gajžlo?
Podobno enodimenzionalno je zdaj pri preganjanju (čarovnic) dela na črno. Dajte ljudem delo, pa se ne bodo šli dela na črno! Saj niste pri zdravi – kako pa gre skupaj firme v stečaj, ljudi na cesto – od česa pa naj ti ljudje živijo?
Vse te in podobne nesmisle pa Združena levica skuša odpraviti, to so njeni strateški cilji. Da planet Zemlja ni neomejen prostor, kar si mnogi še vedno umišljate, in na tem temelju načrtujete. Zgoraj omenjenim z akademskim nazivom (le kdo jim je dal diplomo ali doktorat) ni upravičeno reči niti razumniki (ker jih ne vodi um) niti intelektualci (ker svojega znanja in svoje etične naravnanosti ne vgrajujejo v dobrobit naroda), celo to, da bi jim rekli izobraženci, je vprašljivo. Ti ljudje se skratka posmehujejo ali norčujejo iz ciljev, ki si jih je zadala Združena levica. Ali pa, ker so postali privrženi (z dušo in telesom) nekim preživetim, konservativnim in v tem pogledu nazadnjaškim, celo protičlovečnanskim, izsiljevalskim, mogoče celo umsko bolnim političnim opcijam in opravičujejo (»kobajagi« znanstveno ali strokovno) ideje nosilcev teh idej.
Kriterij presoje smiselnosti: natančno morate preštudirati (vedeti vnaprej), kako bi ukrep na podlagi vaše ideje vplival (učinkoval) na vseh dveh milijonih Slovencev ter na vso živo in neživo naravo – ne pa samo na namišljeni del populacije.
Glede anonimnih komentarjev na ta odgovor pa bi bil že čas, da bi Dnevnik oz. uredništvo spleta sproti brisalo vse anonimne komentarje (saj anonimk tudi ne natisnejo). Skoraj četrt stoletja je bilo dovolj časa, da so raznorazni hrabroslavi lahko izražali svoj primitivni pogum pod plaščem anonimnosti. Enako velja tudi za druge medije.
Uroš Blatnik, Ljubljana