V ospredje je namreč znova stopil njegov neizpodbitni talent za formo pesmi kot celote, ne pa pevec s svojimi frustracijami. Dobro, Morrissey tematsko ne more povsem iz svoje kože, toda na tem albumu to ni moteče; pravzaprav je zanemarljivo v primerjavi z vsem, kar je pridigal v zadnjem desetletju. Končno je torej presekal s cenenim utrujajočim nastopaštvom in se prepustil skladbi kot taki. Če bi še pred nekaj leti njegove pesmi veliko raje brali kot poslušali, so tokrat občutki drugačni – po dolgem času nas je namreč prepričal, da glasba ni nastala zgolj kot nepotrebni ornament besedilu, temveč da etika in estetika sobivata kot nedeljiva celota; šele ta ponudi »končni« odgovor. Po glasbeni plati je album neverjetno dinamičen in nič kaj premočrten; za Morrisseyja je skorajda akrobatski, predvsem pa daleč od banalnega popa ali katerega od obstoječih obrazcev »glasbe za odrasle«. Prav to daje slutiti, da je Morrissey končno strnil vrste in si do spremljevalnega benda privzgojil prepotrebno zaupanje. Očitno je le uvidel, da ne more večno ostati isti, temveč se mora – enako kot svet – spreminjati in do neke mere celo prilagajati, četudi to do tega trenutka ni bilo na njegovem repertoarju.
Zato je skoraj mogoče verjeti, da nam želi z naslovom povedati nekaj povsem drugega kot sicer, pri čemer je svojo bujno domišljijo končno uglasil s surovo realnostjo. Z novim albumom je namreč našel mir v sebi, ob njegovi pomoči pa osvobodil pesmi in jih naredil veliko bolj naravne ter za nekaj nians manj patetične, kot smo jih bili vajeni v zadnjem času. Spet je namreč mogoče potegniti jasno ločnico med ironijo in iskrenostjo ter strastjo in manipulacijo. Skratka: World Peace is None of Your Business je vse, kar zadnjih pet albumov ni bilo! Pred dobrim desetletjem se je veliko pisalo o Morrisseyjevi vrnitvi (You Are the Quarry), a ta se je resnično opredmetila šele zdaj: album je duhovita, domiselna in elegantna refleksija znova prebujenega najdražjega izgubljenca, ki zbuja upanje, da je končno nehal simulirati samega sebe.
