Banane so v 7000-letni zgodovini pridelovanja postale najbolj priljubljen in široko dostopen sadež na svetu, ki po pomembnosti med živili zaostaja le za rižem, pšenico in mlekom. Tako že dolgo niso samo sadež, temveč tudi simbol ekonomskega imperializma, moči in bogastva lastnikov plantaž, ki so s svojim finančnim in političnim vplivom zatirali delavce v banana republikah. S tem si še danes zagotavljajo presenetljivo krepke marže in povzdigujejo banane med najdonosnejše sadeže, čeprav stane kilogram pogosto celo manj kot evro ali dolar.
Svetovni trg banan je bil lani vreden že skoraj devet milijard dolarjev. Banane predstavljajo daleč najpomembnejši del izvoza držav, kot so Ekvador, Panama, Kostarika, Belize, in zelo pomemben delež med izvoženimi dobrinami Kolumbije, Gvatemale, Filipinov, Kameruna in Hondurasa. Ravno prva železnica iz te majhne srednjeameriške državice, ki jo je v 19. stoletju financirala United Fruit Company (danes Chiquita), je prinesla banane v vsak ameriški dom in s tem dodobra pretresla panogo. A tako kot v knjigi Sto let samote nobelovca Gabriela Garcie Marqueza so ameriške družbe z modernizacijo vred prinese tudi kruto izkoriščevalsko logiko. Na prelomu 19. in v 20. stoletju so varovale svoje ekonomske interese s pomočjo ameriških marincev v tako imenovanih bananskih vojnah. V zadnjem času pa se zanašajo na paravojaške enote – Chiquita je za podkupovanje kolumbijske milice AUC plačala 25 milijonov dolarjev kazni – in lastno finančno moč. Združevanje velikanov med pridelovalci bi lahko tako pomenilo nove tektonske premike v industriji pridelovanja banan, ki jo spet ogroža tudi bolezen bananovcev.
Chiquita razpeta med dve usodi
Danes bedi nad 75 odstotki plantaž bananovcev pet velikih družb. A mednje ne sodi slovenski veletrgovec z bananami Izet Rastoder, čeprav ustvari približno 120 milijonov evrov prihodkov na leto in je med najpomembnejšimi kupci banan v Ekvadorju. Za zdaj ostaja največji igralec havajsko podjetje s 161-letno tradicijo Dole, ki predstavlja 26 odstotkov 8,9 milijarde dolarjev vrednega svetovnega trga z bananami. A vprašanje, kako dolgo, saj bi mu lahko primat prevzel drugi ameriški velikan Chiquita.
Še pred nekaj dnevi bi lahko to z gotovostjo trdili, saj se je Chiquita že spomladi dogovorila za 1,07 milijarde dolarjev vredno združitev z irskim veletrgovcem z bananami in tropskim sadjem Fyffes. Združena družba ChiquitaFyffes bi na leto prodala kar 160 milijonov kartonov banan, s čimer bi zasedla skoraj 30-odstotni tržni delež in s tem dominanten položaj v svetu banan. Zaposlovala bi 32.000 ljudi in ustvarila dobrih 4,6 milijarde dolarjev prihodkov na leto.
Vendar se zgodba zapleta. Ob koncu prejšnjega tedna je kot strela z jasnega udarila sovražna prevzemna ponudba brazilskih mogotcev. Družina Cutrale, ena vodilnih proizvajalk pomarančnega soka, in investicijska skupina Safra, ki je v lasti drugega najbogatejšega Brazilca Josepha Safre, sta za Chiquito ponudili 611 milijonov dolarjev, pri čemer bi poplačali prav tako zajetne dolgove. Uprava Chiquite je ponudbo, vredno 13 dolarjev na delnico, že zavrnila, saj naj bi upala na izboljšano ponudbo v višini 15 dolarjev na delnico. A svoje bodo morali povedati še delničarji Chiquite, ki bodo dali končni odgovor na vprašanje, kdo bo postal kralj banan.
Duh panamske bolezni še vedno straši
Kljub izredni priljubljenosti banan in razsežnostim celotne industrije se lahko ta sesuje kot hišica iz kart. Plesen TR4 ali tako imenovana panamska bolezen, ki prizadene korenine bananovcev, uniči pridelek in jo je praktično nemogoče odstraniti iz zemlje, že več kot deset let uničuje bananovce v jugovzhodni Aziji. Najbolj je na udaru vrsta cavendish, ki predstavlja krepko čez devetdeset odstotkov svetovnega izvoza banan. Čeprav največji pridelovalci banan mirijo stroko, naj bi se bolezen že preselila tudi v Jordanijo in Mozambik. Ob dejstvu, da so bananovci gensko skoraj identični, obstaja izredno velika nevarnost za nadaljnjo širitev bolezni. K agresivnemu boju proti plesni, ki se prenaša na vrsto načinov, so države pozvali tudi Združeni narodi. Da so posledice lahko katastrofalne, pa nas uči tudi zgodovina.
Starši in stari starši, ki so imeli to srečo, da so pred 60. letom prejšnjega stoletja okusili banano, so jedli velike, čvrste in sladke plodove vrste bananovcev gros michel. V primerjavi z njimi naj bi okus banan cavendish zbledel, a razlike ni mogoče več okusiti, saj so bananovci gros michel izumrli. Leta 1903 je panamska bolezen najprej pobila vse bananovce gros michel v Latinski Ameriki in na Karibskem otočju. Gospodarska škoda, ki jo je povzročila plesen, naj bi presegla 18 milijard dolarjev (v tedanjem denarju 2,3 milijarde dolarjev). Čez 50 let banan gros michel skoraj ni bilo več, čez desetletje pa so jih na policah v trgovskih centrih po svetu nadomestile banane vrste cavendish – ene redkih, ki so se lahko uprle tedanji različici panamske bolezni. Zdaj se zgodovina očitno ponavlja, znanstveniki pa naj bi že iskali vrsto banan, ki bi lahko nadomestila cavendish.