Največja poraženka evropskega prvenstva v slovenski reprezentanci je Martina Ratej. V finalu je pokazala stari nesamozavestni obraz. Kljub najboljšemu povprečju metov v sezoni doslej v svojem četrtem finalu na velikem tekmovanju ni izboljšala svojega rekorda, ki znaša 61,65 metra s svetovnega prvenstva v Daeguju leta 2011. To so daljave, ki ne prinašajo kolajne. Kako se pristopi k stvari, sta se lahko tako Martina Ratej kot slovenska klop prepričali pri Tatjani Jelača. Srbska metalka, ki je le malokrat v karieri premagala slovensko rekorderko, se je psihično dvigovala iz meta v met. V finalu se je borila kot medvedka za svoje mladiče in le nekaj centimetrov jo je ločilo, da bi vzela skalp Čehinji Barbori Špotakovi. S Tatjano Jelača je dihala in živela tudi srbska klop. Martina Ratej pa je z vsakim metom tonila globlje, z njo pa tudi navijači v obliki slovenske reprezentance in vodstva, ki so napol diskretno ploskali pred njenimi meti. Trener Andrej Hajnšek po tekmi ni najbolj športno prenesel poraza, saj je dejal, da je ob Martini Ratej na prizorišču manjkal psiholog. Na ta problem je opozoril šele po tekmi, medtem ko ga pred tem ni omenil niti enkrat ne glede na to, da so bili pred njegovimi usti ves čas vklopljeni diktafoni in mikrofoni.
Nastop Primoža Kozmusa v Zürichu je mogoče najlepše opisati s tekom na dolge proge. Pet šestin počasnega teka, ki mu je sicer sledilo le sedem atletov, je bil Brežičan v ospredju. Na mestu, ki prinaša kolajno. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo prišlo do spremembe tempa. Ko je prišlo, je Kozmus obstal na mestu. Ni imel več moči, da bi se priključil, in je le nemočno opazoval, kako izgublja mesta. Od uresničitve cilja je bil zelo daleč.
Toliko kot ni pričakoval niti v najslabšem scenariju. Skoraj dva metra ga je ločilo od kolajne. Več kot pet metrov do nekdaj velikega tekmeca Krisztiana Parsa, ki Kozmusa po vrnitvi na atletske steze premaguje z »levo roko«. Po videnem mu v nadaljevanju kariere preostane le en scenarij, tako imenovani plan B, če ne bo želel sam sebe opazovati kot bledo senco olimpijskega in svetovnega prvaka. Začeti bo moral trenirati z večjimi obremenitvami, vsaj podobnimi kot v času, ko sta z Vladimirjem Kevom postavljala slovenske atletske mejnike. S tem bi pri 35 letih pri obrabljenem telesu tvegal poškodbo, ki bi ga lahko predčasno poslala v športni pokoj. Če pa bi telo napore zdržalo in če bi kdaj pred prihodom na največje tekmovanje začutil kladivo z maksimalno hitrostjo, bo lahko še kdaj v karieri vrgel orodje prek 80 metrov. Odkar se je Kozmus konec leta 2010 odločil, da se bo vrnil na atletske steze, je kladivo le enkrat vrgel prek magične meje. Statistika, ki govori, da je lahko zelo vesel, da je odtlej osvojil srebrno olimpijsko odličje ter bron na svetovnem prvenstvu.