Milan Šilc

Namesto tega so lastniki iz Javorja Pivka nagnali dolgoletnega prvega moža, umaknili predlog za prisilno poravnavo in se raje odločili za tvegani postopek likvidacije. Sprožili so ga junija 2012, njegovo vodenje pa zaupali upravitelju Milanu Šilcu. Z veliko težavami so osnovno dejavnost prenesli na nova hčerinska podjetja, vzpostavili proizvodnjo in poslujejo celo z dobičkom. Zdaj jih pripravljajo na prodajo. S pričakovanim izkupičkom bi poplačali bančna posojila, novi lastniki pa bi v Pivki nadaljevali posel.

Že lani smo začeli poplačilo obveznosti. Prednost smo dali strateškim dobaviteljem, ki so nam zagotavljali potrebni material. Delali smo tako, da smo jim sproti plačevali in ob vsaki dobavi še del dolga za nazaj. Z velikimi upniki smo podpisali sporazume, tako da so ustavili izvršbe in jih poplačujemo v obrokih. Dogovore smo dosegli tudi z bankami, ki so hipotekarne upnice. Formalni rok za poplačilo je pet let.

Zaradi likvidacije Factor banke in težav z zagotovitvijo garancij se je rok obljubljenih poplačil premaknil za šest mesecev. Del posojil je bil prenesen tudi na slabo banko, s katero imamo slabe izkušnje. Desnica ne ve, kaj dela levica. Do prenosa je prišlo konec maja, a še vedno nimamo niti kontaktne osebe. Se pravi, ne vedo, kdo je odgovoren za naš primer.

Večino, 70 odstotkov, bomo dobili s prodajo premoženja, nepremičnin in hčerinskih podjetij. Drugo bomo zagotovili s tekočim poslovanjem.

Takoj ko ustaviš proizvodnjo, je nihče več ne kupi. Sami smo jo ohranili, jo očistili nepotrebnih stroškov, kadrovsko in tržno sanirali ter naredili zanimive neveste, ki jih lahko danes ženimo z investitorji. Zaradi tega obstaja zanimanje za vsa podjetja. Pred kratkim sem bil v Nemčiji, kjer se velika podjetja zanimajo za strateško povezovanje z dobrimi hčerinskimi podjetji Javorja.

Za podjetje Javor Opažne plošče je slovenski vlagatelj. Njegovega imena ne bom izdal, prihaja pa iz lesne panoge. Za podjetje Javor Furnir sta dva slovenska interesenta in eden iz tujine. Njegova proizvodnja je dobičkonosna in ima prihodnost, vendar enostavno nimamo potrebnega obratnega kapitala. Primanjkuje 700.000 evrov, ki bi jih v normalnih razmerah dobilo vsako dobro stoječe proizvodno podjetje s kupci, ki redno plačujejo. Toda v Sloveniji to ne gre. Zato ga prodajamo. Pričakujem, da bomo v letošnjem letu obe podjetji prodali.

Podjetje Javor Vezane plošče je kura, ki nese zlata jajca. Držali ga bomo do konca, saj iz dneva v dan pridobiva vrednost. Če bo še leto dni poslovalo tako kot do zdaj, lahko z njegovo prodajo pokrijemo praktično ves dolg. Se pravi, imamo ga za zlato rezervo.

Pri 14 milijonih evrov skupnega dolga Javorja gre tu za okoli deset milijonov evrov pri polni vrednosti podjetja. Nedavno sem dobil ponudbo velikega strateškega igralca, ki bi rad takoj kupil podjetje. Ampak danes še nima prave vrednosti, zato smo se z njim dogovorili, da bomo za zdaj raje strateško sodelovali.

Res je. Leta 2012, ko sem prevzel vodenje podjetja, so praktično vse proizvodnje stale.

Vse delajo. Razen v Furnirju, kjer imajo kolektivni dopust in čakajo na septembrski začetek sečnje.

Javor Opažne plošče je na stoodstotni kapaciteti, tudi Javor Vezane plošče ima proizvodnjo prodano za leto dni vnaprej. V vrsti stojijo, da dobijo izdelke vezanih plošč.

V stečaju je končal Novoles, ki je bil eden od ogromnih, tudi v Srbiji so propadla podjetja. Zdaj smo v Evropi le še trije pomembni igralci, Čehi, Romuni in mi. Vendar so Nemci, ki so kupovali izdelke iz romunske tovarne, zaradi preslabe kvalitete prekinili sodelovanje in ga začenjajo z nami. Kljub vsem težavam imamo še vedno kvaliteten produkt.

Posluje jih pet. Z izjemo Javorja Furnirja, ki zaradi pomanjkanja obratnega kapitala trenutno stoji, delavci so na kolektivnem dopustu, so podjetja Javor Opažne plošče, Javor Vezane plošče, Javor Lamelirani program in Javor Trgovina tekoče pozitivna.

Vsa lesna industrija je bila napačno vodena. Večina tovarn je bila le proizvodno orientiranih, naj se proizvaja čim več, ne pa tržno, kako, na katerih trgih in za kakšno ceno se bodo ti izdelki prodajali. Osebno tudi ne bi izbiral vodstvenih ekip, večinoma lokalno povezanih, ki so vodila večja lesna podjetja in jih pripeljala do stečajev.

V Sloveniji žal še vedno obstajajo velika koncesionarska podjetja, ki na sestankih ponavljajo isto zgodbo, kako ne morejo dobavljati bukove hlodovine. Nedvomno imamo v državi ali koncesionarskih podjetjih neke interese, ki se ne ujemajo z interesi lesnopredelovalnih podjetij po zagotovitvi surovine. Država je dala koncesijo in s tem naše gozdove v upravljanje, rezultat pa je, da smo zdaj ujetniki koncesionarjev oziroma notranjih sporov med državo in njimi. Tega ne moreš prebiti in smo začeli surovino kupovati v tujini. Vendar so tudi med koncesionarji redke pozitivne izjeme.

Če bi živeli v kolikor toliko normalni državi, ne bi bilo prepovedi sečnje bukev, tako da je lesna industrija sredi najbolj gozdnate države v Evropi trenutno brez bukovih hlodov. V marcu smo po katastrofi žledu ostali v dveh podjetjih brez surovine, zato ker nihče od odgovornih na ministrstvu ni pomislil, da imamo pomembno industrijo, ki potrebuje izključno bukovino. Še zdaj jo moramo kupovati na Hrvaškem, Slovaškem ter v Švici in Nemčiji. Si morate misliti?

Do oktobra.

Za nas je bilo pravzaprav dobro, da smo bili postavljeni pred zid, saj smo ugotovili, da je bukovina v Švici in Nemčiji cenejša, na Slovaškem pa je vključno s prevozom blizu ceni v Sloveniji. Škoda je, da denar odteka iz Slovenije, ampak to je prosti trg.

Seveda, ampak na položajih imamo preveč teoretikov in premalo praktikov.

Jelovica in Lip Bled sta dva od redkih lepih primerov. Vse drugo je bolj revščina.

Vsega skupaj okoli 300.

Da.

(Smeh.) Na Notranjskem in v Pivki vlada nezaupljivo poslovno okolje in so nezaupljivi tudi do »tujcev«, ki jim upravljajo oziroma rešujejo Skupino Javor. Prej je bilo veliko lokalnih povezav, ki jih danes ni več. Občina ne pomaga praktično nič.

Občina Pivka bi morala biti prva, ki bi dnevno prišla in vprašala, ali vam lahko in na kakšen način pomagamo. Če bi šel Javor v stečaj, bi bila sredi Pivke ogromna socialna bomba. Enaka zgodba je država, saj smo naleteli na izjemno nesodelovanje tako ministrstev za gospodarstvo in kmetijstvo kot postojnskega Dursa. Zakaj? Ker smo odkrili, kaj je postojnski Durs počenjal v preteklosti in ugotovitve o nezakonitem ravnanju predali kriminalistom. Zato smo zdaj pri Dursu nepriljubljeni. Ko jim ponudimo enak sporazum (sporazum o začetku odplačevanja dolga) kot vsem bankam, ki so nekajkrat večje upnice in so sporazum podpisale, Durs pa je na zadnjem mestu večjih upnikov, odgovorijo: Ne!

Leta 2012, tik pred začetkom postopka likvidacije, so si neupravičeno prisvojili okoli 170.000 evrov, ki bi drugače ostali v hčerinskih podjetjih, in zdaj seveda ta sredstva manjkajo tako za redno poslovanje kot tudi za plačila davkov in prispevkov.

V preteklosti je bilo v Javorju Pivka veliko povezav, samo lokalni partnerji so imeli prednost pri sodelovanju z Javorjem. Povsod je odtekalo ven, tako denar, izdelki kot informacije. Po mojem prihodu sem bil prisiljen pregledati vse zadeve, ki vplivajo na likvidacijsko maso, in ugotovil velika oškodovanja premoženja v letu dni pred uvedbo postopka.