2. Glavni slovenski zgodovinski izzivi so bili notranjepolitični (demokracija) in zunanjepolitični (samoodločba, samostojna/neodvisna država, dostojno in prepoznavno članstvo v mednarodni skupnosti).

3. Hierarhija izzivov je bila različna: pred letom 1945 je bila na prvem mestu državnost (samoodločba...), po letu 1945 pa demokracija (strankarski pluralizem, svobodne volitve, človekove pravice...).

4. Z osamosvojitvijo (odhod JLA, moderna ustava, mednarodno priznanje) je bil zunanjepolitični problem bolj ali manj rešen, pri notranji politiki pa se začne obdobje nihanja, ki se še ni ustavilo. Po začetnih pozitivnih dosežkih se je odločilna notranja politika preselila pod površino formalne demokracije (globoka država).

5. Iz navedenega izhaja, da je slovenska državnost – ne glede na katastrofo ob začetku druge svetovne vojne, ko je Slovenija praktično izginila z zemljevida – napredovala in uspela, medtem ko notranjepolitične razmere ostajajo težavne do današnjih dni. Iz te ugotovitve pa že spet izhaja, da je treba opisati in definirati glavne ovire za napredek notranjepolitičnih razmer oziroma demokracije.

6. Psihologi s tem v zvezi opozarjajo na nekatere posebnosti slovenskega narodnega značaja, na primer prepirljivost in razdvojenost. Ne glede na to, da so te posebnosti na Slovenskem posebno izrazite, niso edinstvene, in Slovenci niso izjema. Problem je v tem, da sta slovenska politika in slovenska javnost razdvojeni na poseben način, in sicer tako, da po letu 1992 manjšina praktično ne more postati večina, kar je slovenski defekt in je, recimo, v nasprotju s teoretično, na primer Lijphartovo definicijo demokratičnih sistemov. Bistvo moderne demokracije je, da manjšina lahko postane večina in da se pri krmilu države izmenjujejo različne večine, tudi tiste, ki so bile nekoč manjšine in so se – ker so prepričale več volilcev – povečale na račun večin. Seveda za večinsko usodo večine ni zaslužna samo večina, medtem ko je za manjšinsko usodo manjšine odgovorna tudi manjšina.

7. Razlog za delitev na (bolj ali manj) vladajoči in (bolj ali manj) zapostavljeni razred se skriva v brutalni politiki izključevanja drugače mislečih, ki je delovala pol stoletja (med letoma 1941 in 1990) in ki je doživela mračni vrhunec med revolucijo oziroma v času tako imenovanega socializma, v zunajsodnih pobojih in v eksodusu nasprotnikov komunizma (tudi dela svobodoljubne in moderno usmerjene inteligence) v emigracijo. Vzorec trajne pooblaščenosti za vladanje ni brez zveze s tradicijo dosmrtnega mandata nekdanjega predsednika Jugoslavije.

8. V središču slovenskih delitev je spor o osvoboditvi (1945) in osamosvojitvi (1991). Od izvira v globoki državi do glavnega toka (mainstream) državnih organov in javnosti narašča domneva oziroma miselnost, da se je slovenska osamosvojitev začela že leta 1945 in da spor z Jugoslavijo oziroma neodvisnost nista nič drugega kot nadaljevanje politike slovenskih revolucionarjev in komunistov. Zunanji dosežki te miselnosti so povezani z vzdrževanjem simbolov od rdeče zvezde do trgov in ulic Josipa Broza Tita, celo Edvarda Kardelja (ploščad), spomenikov revolucije in revolucionarjev...

9. Določene koncesije so bile dosežene v letih manjšega pritiska te oziroma večjega pritiska nasprotne miselnosti: pri opuščanju imen mest, kot Titovo Velenje (1990), prepoved Titove ceste (2011) in imenovanje ljubljanskega letališča po Jožetu Pučniku (2007). Za boljšo predstavo o teh koncesijah je treba omeniti opustitev imen v drugih iz nekdanje Jugoslavije nastalih državah in v nekdanji Sovjetski zvezi, na primer preimenovanje mest Titograd (1992), Titovo Užice (1992), Titov Veles (1996), Stalingrad (1961) in Leningrad (1991).

10. Brez padca berlinskega zidu in Sovjetske zveze, predvsem pa brez preteče nevarnosti jugoslovanske asimilacije bi prozahodna, svobodoljubna in moderna politika Demosa leta 1990 težko zmagala; ko pa je zmagala, je velikodušno, v pričakovanju sprave dopuščala preživetje starih komunističnih struktur, ki so jo na koncu izpodrinile. Problem je bil v tem, da je bila neizkušena in slabo organizirana, torej slabotna.

11. Za celovito razumevanje kritičnega položaja na Slovenskem je treba – ne glede na povedano v začetku – ugotoviti, da so se vsaj v zadnjem času notranjepolitičnim težavam pridružile, potem ko je že kazalo, da so definitivno odpravljene, tudi zunanjepolitične težave. Slovenska zunanja politika je bila jasno evropsko usmerjena vse do leta 2008 (članstvo v EU in Natu 2004, predsedovanje EU 2008), nato pa so se začeli pojavljati koncepti, ki so Slovenijo vse bolj oddaljevali od EU, jo vračali na Balkan in jo povezovali z Rusijo.

12. Postavlja se vprašanje, od kod ti novi/stari koncepti. Ti koncepti izvirajo iz ideološkega arzenala, ki se je oblikoval in izpopolnjeval po oktobrski (1917), še posebej pa po jugoslovanski revoluciji (1941–1945). V ta arzenal spadata tudi zunanjepolitična fikcija neuvrščenosti in gospodarska fikcija samoupravljanja. Po prvem zaletu proti članstvu v Natu in po neuspehu leta 1997 so se pojavljale ideje, da to članstvo ni potrebno oziroma da zadošča članstvo v EU. Nasprotniki vključitve v Nato so bili posebej aktivni v času po 11. septembru 2001, ko je prišlo do poenotenja zahodne skupnosti glede terorizma. V Sloveniji sta se razširila protiameriško razpoloženje in nekakšno sočutje do radikalnih (levičarskih, revolucionarnih, vstajniških), tudi muslimanskih političnih skupin. To razpoloženje se je še bolj razvilo v letih 2007 in 2008, ko so »levičarji« pozivali mednarodno skupnost, naj prepreči slovensko predsedovanje EU, in ko je po prizadevanju istih krogov s tako imenovano washingtonsko depešo prišlo do prosrbskih oziroma protikosovskih, predvsem pa protiameriških izbruhov.

13. Določeno vlogo pri spodrivanju demokratične, moderne in evro-atlantske miselnosti igra tudi pešanje zanimanja mednarodne skupnosti za Slovenijo: v meglici opešanega zanimanja mednarodne skupnosti je spodrivanje lažje; država z megleno politiko pa je za mednarodno skupnost tudi manj zanimiva. Slovenija je – predvsem v zadnjem desetletju – predvsem zaradi politike tako imenovanega nacionalnega interesa, zaradi odpora proti globalizaciji in sploh mednarodnim merilom počasi izginjala z velikega ekrana. Slovenija se je pri vključevanju v mednarodne tokove izkazala predvsem z najemanjem dragih posojil, zavračala pa je privatizacijo in tuje naložbe razen tistih, ki so prihajale z Balkana in z Vzhoda. Takšno ravnanje je omajalo mednarodno verodostojnost države.

14. Na nazadovanje Slovenije poleg zadržanosti mednarodne skupnosti, ki po vsem videzu nima pravega veselja s spreobračanjem Slovencev, vpliva predvsem notranja politična kriza. Na oblikovanje moderne (odprte, podjetne, reformistične...) večine bi lahko vplivali volilci. Kot kaže zmagovitost mednarodno neprimerljivih in ad hoc strank (Janković, Cerar) na volitvah 2011 in 2014, je vpliv uglednih svetovnih avtoritet in povezav na slovenske volilce neznaten.

15. Zaostanek in krizo Slovenije je mogoče razložiti z različnimi zgodovinskimi, sociološkimi in psihološkimi razlogi, na primer z odpornostjo »starih struktur«..., pri čemer ni mogoče spregledati nereda in neučinkovitosti na strani zagovornikov moderne (odprte, podjetne, reformistične...) politike. Naj bo nasprotna stran še tako dobro oborožena, morajo svoj delež odgovornosti prevzeti tudi reformisti, ki se praviloma nahajajo v položaju nemočnih opazovalcev in razlagalcev, to je v opoziciji. Njihov problem je v tem, da niso uspeli nagovoriti/pregovoriti večine volilcev. Zavest o tem problemu v opozicijskem taboru ni povsem razčiščena.

16. Uspešna politika izhaja iz privlačnosti vtisa, ki ga ustvarja s svojimi zastopniki, napovedmi in obljubami, naj gre za tehtne programe, osebnosti, propagando ali kaj drugega. Glede na izkušnje zadnjih let je mogoče sklepati, da sta bili za uspeh strank odločilni retorika njihovih predstavnikov in njihova medijska obdelava, medtem ko klasični, skrbno pripravljeni strankarski programi niso prinašali posebne prednosti. Dokaz za to je razlika med SMC z minimalnim in NSi z izčrpnim volilnim programom. SMC je na volitvah 2014 dobila 34,49 odstotka, NSi pa 5,59 odstotka.

17. Stranke pred volitvami običajno raziskujejo pričakovanja volilcev in v svojih predvolilnih nastopih poskušajo potrjevati ta pričakovanja in jih preslikati v svoje programe. Stranke, ki potrjujejo prepričanja večine volilcev, so praviloma – razen v prelomnih časih, kot je bil čas osamosvajanja – uspešnejše od tistih, ki volilce vznemirjajo z načrti sprememb, jim nalagajo neprijetne naloge itn. Postavlja se vprašanje, ali bo v prihodnjih letih še mogoče zmagovati z nerealnimi obljubami in neverodostojnimi napovedmi, da se za ljudi ne bo nič spremenilo (»pokojnine bodo«, »socialne podpore bodo«...). Še bolj zanimivo pa je vprašanje, kako bi bilo mogoče doseči podporo za pomembne spremembe.

18. V prihodnje bodo stranke prepričevale volilce o neizbežnosti sprememb in reform, po drugi strani pa se bodo izogibale nepotrebnim ideološkim zaostritvam. To seveda ne bo preprosto, saj bodo morale stranke, da bi se razlikovale in da bi bile prepoznavne, propagirati različne vrednote, pri čemer se bodo tudi težko izogibale ideološkim strastem in pastem. Najbolj uspešne utegnejo biti stranke z uravnovešenimi in realnimi napovedmi, o uravnovešenosti in realnosti pa bodo odločale tudi privlačne osebnosti.

19. Glavno gibalo napredka so izvirne ideje, ki jih proizvajajo nadarjeni posamezniki. Glavni problemi majhne države z omejeno zalogo talentov so povezani s tako imenovano kadrovsko politiko. Gre za problem pristranske in negativne selekcije, za neutemeljene privilegije, nepotizem in korupcijo, z eno besedo, za neustrezno razporejanje človeških virov. Za državo bodo koristne – po možnosti pa tudi uspešne – pobude, ki se med seboj ne bodo izključevale, ampak se bodo upoštevale in dopuščale. Programsko izhodišče nove politike bo spoštovanje, predvsem pa razumevanje drugačnih in nasprotnih mnenj, na primer v zvezi z drugo svetovno in hladno vojno. Uspešni bodo nesporni načrti in vrednote. Nesporen bi lahko bil projekt spodbujanja, nagrajevanja in zaposlovanja talentiranih mladih ljudi, ki bi zahteval nepopustljivo nepristransko organizacijo. Tak projekt bi prinesel spremembe, ki jih razen (žal, zelo številnih) nesposobnih stremuhov ne bi zavračal nihče.

20. Zavračanje meritokracije, zaničevanje oziroma neustrezen odnos do dosežkov in izkušenj, predvsem pa neupoštevanje nadarjenih in domiselnih posameznikov so še posebej škodljivi za državo v krizi. Izključevanje oziroma zavračanje sodelovanja s to ali ono stranko zaradi takšne ali drugačne (osebne) zamere krizo samo poglablja. Kriza je rešljiva z mobilizacijo in konstruktivnim sodelovanjem strateških skupin (veliko koalicijo konkurenčnih skupin) ne glede na ideološko, politično ali strankarsko pripadnost.